Z očetom sva se po jutranjem navdihu odločila za odhod čez mejo. Cesta je zaradi sečnje presenetljivo splužena prav do Eisenkappler huette, zaradi česar sva si kar oddahnila. Na snegu pa je vsaj zame sledilo prvo negativno presenečenje - v primerjavi z včerajšnjim dnem na Pokljuki je po občutku tu novozapadlega snega vsaj 10 cm manj. Mahnila sva jo po sledeh predhodnikov, a glej ga zlomka (tu je sledilo drugo presenečenje) - kmalu se sledi pridruži sled dveh Homo alpinus cavusprofundus! Po par ovinkih in nekaj spregovorjenih besedah se seveda izkaže, da omenjena podvrsta Homo alpinusa ne domuje na severni, temveč na sončni strani Alp. Cavasprofundus seveda ni prilagojen za hojo po pršiču, tako da so hvalabogu obrnili. Od tam naprej je bilo vse le še bolje - prava snežna pravljica. Sled naju je vodila po gozdni cesti precej na vzhod, od tam pa po grebenu na povsem spihano vršno pobočje Obirja. Na vrhu se zaradi vedno močnejšega naletavanja snega, močnega vetra in spuščajoče megle nisva obotavljala. V megli sva previdno tipala teren skoraj do gozda, od tam naprej pa vriskajoč po povsem suhem pršiču navzdol. Izkazalo se je, da je snega povsem dovolj, pravzaprav je bilo naravnost fantastično. Hitro, prehitro sva bila pri avtomobilu.

Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

 
RazmereVsebina.php - V1.11-230119/1(pico)
Vsebina/Obv09430
--- pico