Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (31)

Zadnjiški Ozebnik (Domen, 24.02.2003)

Obilica snega na praktično vseh dosedanjih turah, mi je vzbudila upanje, da se letos da smučati tudi nad Trento. Cesta v Zadnjico je splužena do zadnjega stanu, z osebnim vozilom pa prevozna do (odprte) rampe (precej ledeno). V zatrepu doline mi je pogled proti sedlu Čez Dol vzel sapo. Najprej sem videl samo skale, ko sem napel oči, sem opazil, da je vmes tudi malo snega. Skratka, zelo klavrn pogled. Cincal sem in se odločal med kapitulacijo in staro dobro Mojstrovko, a sem se na koncu vendarle odločil pobliže pogledat teren. Ugotovil sem, da ga je nekaj dni pred menoj preizkusila že skupina smučarjev in če so lahko smučali oni.... No, najbolj kritično je od zatrepa doline do prve izravnave, višje je snega vendarle nekoliko več. Od sedla sem nadaljeval proti Ozebniku po špuri, ki so mi jo naredili predhodniki. Špura je naenkrat zavila levo in proč od pravilne smeri, a ker sem sam poznal le letno varianto vzpona, sem predvideval, da so predhodniki vedeli, kaj delajo in da očitno poznajo v zimi ugodnejši prehod (srednji del pobočja je namreč precej strm). Kmalu sem spoznal svojo napako, ko sem se po špuri zaletaval v vse bolj neprehoden svet, dvakrat sem moral sneti smuči in gaziti, dokler nisem pribrcal do krajše skalne stopnje pred vrhnjim grebenom. Tam so moji predhodniki turo tudi zaključili, jaz pa sem na vsak način hotel priti na pravo smer, torej prečiti na desno. Predvideval sem, da moram priti samo na greben, kjer se mi bo odprlo. Na ostrem grebenu pa sem spoznal, da sem doslej naredil vse v smeri, da se fino zaplezam. Vrnitev po skalah v smeri vzpona je bila sicer še možna, a precej sitna. Tako sem se odločil, da splezam še na manjši vrh grebena na desni in če se mi tam svet ne "odpre", pač sestopim, kjer sem prišel gor. In ker je bil že skrajni čas, da se mi nasmehne tudi sreča, me je z vrha čakal le še zoprn rušnat (a tehnično nezahteven) sestop do flanke, ki pripelje na vrh Ozebnika. Za pot iz sedla sem potreboval približno še enkrat več, kot bi rabil po pravilni smeri vzpona. Aja, k! je vraga je ta - iz sedla se je potrebno vseskozi držati skrajno desno ob grebenu (poleti je tam speljana lovska pot), vsekakor desno od grape, ki jo lepo vidimo, saj višje ni možno več normalno prečit na pravilno smer. Pod vrhom pa se pomaknemo nekoliko levo, a še vedno nam je orientacija lahko greben na desni. Smučarija ob pol štirih popoldne je bila do sedla, kjer v pobočje vseskozi dirketno nažiga sonce, temu tudi primerna. Kakih 100 višinskih metrov pod vrhom še odlična, spodaj pa južno do onemoglosti. Pod sedlom pa se v zgornjem delu še da nekako smučati (pazljivo se je potrebno držati napihanih predelov), spodaj do zatrepa doline pa se je potrebno pač nekako prebiti čez čeri, ki jih je vsepovsod polno. Brez škrtanja ne gre, a če si pazljiv, sveži spominki na dilah niso pregloboki. Na kolovozu v gozdu je potem snega zopet dovolj, zadnje metre po cesti pa je najbolje prepešačiti. Smuka torej nič pretresljivo navdušojočega, sama tura pa predvsem samotna, z izredno lepimi razgledi na praktično celotne zahodne Julijce in to iz perspektive iz kakršne jih redko opazujemo.

***pico
18.118.120.204(0)
1184916 (664733,196,519987)
1145753 (643274,66,502413)
razmere.e-gora.si