Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Grossvenediger (Aleš, 01.06.2003)

Prejšnji teden nas je prestrašila napoved/nepreverjena sporočila, da je zapadlo precej snega in da zna prileteti kakšna kepa plundre po hribu navzdol in smo ostali doma. Za ta teden pa smo rekli, da gremo ža prmej". In smo, kjub neobetavni vremenski napovedi, tudi šli.
Po gosposko, kot se za prave hribovce spodobi, smo se v soboto malo čez 10h odpeljali iz Ljubljane. Sledile so akrobacije po avstrijskih zamašenih avtocestah in občudovanje neviht, skozi katere smo se vozili proti Lienzu. V Hervisu niso imeli nobene razprodaje (še zmeraj kupujem smuči!), zato smo se raje odpeljali naprej skozi Matrei in proti hribu.
Na spodnjem parkirišču smo se naredili po balkansko/francosko/cigansko trapaste in se pripeljali do Johannis koče na višini malo čez 2100m. Vreme se je začuda izboljšalo in videli smo celo hrib, kamor naj bi šli. Napokamo omare in ostalo pohištvo in med žvižgi svizcev odštorkljamo navzgor.
Vreme je kmalu ugotovilo, da mislimo resno in se začelo kvariti, tu in tam se je malo zasvetilo, pa počilo, tudi nekaj kapelj je padlo. Na srečo se je nevihta odpeljala po sosednji dolini proti severu. Do Defregger koče (2960m) gre pot v glavnem po širokem grebenu, zdaj prepredenem s številnimi potočki (žejni res nismo bili), tu pa tam smo malo stopili v sneg, sicer pa do ca 150m pod kočo nismo resno stopili v sneg. Pot je kar dobro markirana, kar zna priti prav v kakšni megli - med tistimi hribčki in balvani se je kar enostavno izgubiti.
Zraven Defregger koče je po avstrijskih standardih opremljena (štedilnik, drva, posoda...) zimska soba, v kateri je prostor za 12 ljudi, kjer smo prespali skupaj s skupino Avstrijcev. Zjutraj smo se zbudili v megli, zapadlo je tudi 2 cm mokrega snega. Počasi se je megla začela trgati, tako da smo se počasi spravili naprej, najprej po grebenu do ledenika in nato proti sedlu. Vmes se je megla dvignila na ca 3400m, tu in tam je celo posijalo sonce. Ledenik ni preveč zahteven, razpok je sicer nekaj, vendar se jim je mogoče izogniti. Počasi smo pridrsali na sedlo, ki pa je bilo že v megli - videlo se je ca 20m, malo je tudi pihalo. Čas za malico, smo rekli, nekaj malega pojedli in občasno zaplesali kakšen indijanski ples, da bi se megla dvignila. V megli riniti na vrh bi bilo precej tvegano, saj je optimalna pot neposredno na vrh, levo in desno pa sta (po pripovedovanju sodeč) za smučarje kar zoprna grebena.
Po pol ure čakanja smo spoznali, da danes gora pač ne bo hotela in se pripravili na spust. Smučanje je bilo v difuzni svetlobi in polpredelanem snegu od zadnjega tedna (res ga je ostalo še ca 20 cm) kar zabavno, vmes je bilo treba paziti, da smo se držali smučine ob vzponu, da ne bi zašli kam med razpoke. Nižje se je kvaliteta snega izboljšala (pač običajna predelana plundra). Pod Defregger kočo se je začel najlepši del spusta, tudi megla se je umaknila (oz. smo se mi umaknili njej, trmasto je vztrajala na grebenih nad 3400m). Z malo spretnosti smo uspeli priti do roba morene, kjer je bilo treba za 25m sneti smuči in se nato spustili do grabna, v katerem je bilo sicer še dovolj snega, imel pa je eno napako - po njem je tekel tudi precej vodnat hudournik, ki je tekel malo pod snegom, tu pa tam (nižje vedno pogosteje) pa snežnega pokrova ni bilo več. Prehodi z ene strani grabna na drugo so bili zato malo razburljivejši, kljub temu se nismo uspeli okopati. Snega je bilo zmeraj manj, stene grabna pa tudi zmeraj bolj strme, zato smo na primernem mestu zlezli ven in ugotovili, da imamo do avta še približno 20 minut spusta po cvetočih travnikih.
Skratka zabavna in poučna tura, v boljših razmerah pa vsekakor ena lepših v radiju 300 km. Pa tudi zdaj, ko smo izračunali višinsko razliko, ki smo jo odsmučali (1100m), se nam je kar dobro zdelo.
Zabavali smo se Stanka, Bačko, Aleš, Jure, Zdenka, Tatjana in moja malenkost

***pico
3.145.191.214(0)
1141898 (639214,195,502489)
1104130 (618616,66,485448)
razmere.e-gora.si