petek 29.marec 2024 - 06:15 Informacije |
Razmere v gorah |
RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Prispevki zadnjega meseca: (41)
|
Montaž (Sandi, 05.12.2006)
V pomanjkanju letnemu času primernih prispevkov, pošiljam enega, ki diši še po poletju. Sem ga takrat tudi hotel poslati, pa ni uspelo.
Vsekakor je bilo lepo. Zdaj pa k opisu.
Ko me je Grega konec avgusta povabil na Montaž (2753 m), po poti Leva, nisem vedel, kaj naju čaka, čeprav se je pozanimal, če imam opremo za
samovarovanje in čelado. Lahko bi se mi zasvitalo že, ko sem mu potrdil, da jo imam, ker pa je Grega tudi vodnik in kot tak skrbi za varnost
pohodnikov v vseh razmerah, mi to njegovo vprašanje ni vzbudilo posebnega suma. Dogovorila sva se za nedeljo. Sobota je postregla z zanimivim (in
dolgim) večerom, zato je bilo vstajanje v nedeljo najtežji del dneva. Sledil je SMS, da bom pozen in še, ko sva se odpravljala iz LJ proti planini
Pecol (1502 m) nad Sello Neveo, nisem bil čisto pri sebi. Prva kava je bila ničemur podobna, zato sva se ustavila še enkrat. Potem pa je zadeva
stekla in na planini sva bila relativno zgodaj.
Vzpon sva začela ob 9. uri (nobenih posmehljivih nasmeškov, prosim, rekel sem 'relativno zgodaj' – sobota je pač obdržala svojo moč še dolgo v
nedeljo) in mimo zavetišča Brazza na okoli 1660 m sva že kar hitela. Po dobri uri sva že razmišljala o čeladah, čez nekaj minut pa sva se kar
opremila. Kar kmalu je bilo vpenjanje že potrebno. Ko se sprijazniš s tem, da je njihov način opremljanja poti z varovali popolnoma drugačen kot
tukajšnji, 'slovenski', gre gladko naprej. Razlika v varovanjih je predvsem v tem, da jeklenice niso napete, klinov ni oz. jih je zelo malo, stope
niso vklesane. To pomeni, da ti sicer ponudijo varovanje, oprimke in stope pa moraš poiskati sam. Če si ljubitelj takih, bolj adrenalinskih zadevic,
je to zelo dobrodošlo. Na koncu ti namreč ponudi izjemen občutek, ko ugotoviš, da si goro osvojil skoraj brez pomoči. Nekaj pomoči pa le ponudijo.
Eno od pomoči so nama ponudili v obliki lestve po kakšni uri plezanja po skalah. Ta se spusti za približno 10 m, je pletena iz jeklenic, prečke pa so
aluminijaste. Ni fiksno vpeta in jo kar precej čutiš, ko pleše pod teboj. Na tej lestvi sem se z gotovostjo zavedel, da pot ne bo kar tako in da se
izpostavljenost šele začenja. Šodra je polno in ko je Grega, kljub izkušenosti, sprožil nekaj večjega kamenja, ki me je skoraj zadelo, sva se
odločila, da bova hodila v spoštljivi razdalji. Prav nič spoštljiv pa ni bil kozorog, ki se je sprehajal po polički nad nama in metal kamenje v
dolino. Kar precej časa (vmes sva še malicala, ker nisva hotela le posedati) sva čakala, da se je gospod premaknil na drugo poličko in sva lahko
nadaljevala. Tudi drugih živali je polno. Videla sva pravo morje gamsov, kozorogov in na koncu tudi svizcev. Jeklenice in zelo redko posejani klini
so naju vodili naprej in po približno 4 urah izpostavljene poti in adrenalinskih pogledov z višin, sva prišla do križišča, kjer se poti Leva pridruži
tista 'normalna'. Ta postreže s še eno poslastico: lestvijo (Pipanova lestev), ki je narejena podobno kot tista prej opisana. Bistveni razliki sta
dve: slednja ima jeklene prečke in je 'malenkost' daljša: 60 m. Premaganje te lestve pomeni, da si le še slabo uro pod vrhom, ker pa so njihove poti
slabše markirane, je to zame pomenilo krajši izlet izven poti in plezanje po nekakšnem skrotju posutim s šodrom. Grega, ki je edino ta del vzpona
hodil za mano, je šel seveda po pravi stezi in omenil, da je bila ta plezarija prav grda. Ne vem, ali je mislil na mojo tehniko ali na podlago. Vrh
postreže z najgršim (po moje) križem v Julijcih in lepim razgledom na masiv Kanina in kar nekaj časa sem razmišljal, kje se bo nova smučarska proga
vlekla čez Prevalo. Po dodatnem okrepčilu pa nazaj. Spet čez lestev in navzdol, tokrat po manj zanimivi, običajni poti. Tu sva se skoraj obregnila ob
največjo čredo divjih koz in kozorogov, kar sem jih kdaj videl v živo (18 kozorogov in 4 gamsi), pozneje, ko sva prečila travišča, pa še skupino vsaj
6 svizcev in malo morje bolj osamljenih. Utrujena sva se po 8 urah in pol privlekla do avta, ožgana od sonca in polna vtisov. Strinjala sva se, da je
to tura, ki si zasluži vse pohvale. Pritrdila sva tudi Kugyju, ki pravi, da je Montaž vsekakor najmogočnejša gora v Julijcih. Sam še dodajam, da
tako, kot vse gore, tudi tura na Montaž postane prijetna šele, ko se nepoškodovan vrneš v dolino. Če kje, potem na Montažu rabiš čelado in
samovarovalni komplet, vendar ju priporočam tudi drugod. Še eno napako sva naredila: nisva vzela fotoaparata. Res škoda., sem pa našel eno zanimivo
sliko Pipanove lestve na tem naslovu: http://www.vieferrate.it/levascala.jpg .
Turo vsekakor priporočam.
Sandi
|
***pico
3.81.139.99(0)
1001659 (561519,190,439950)
971093 (544619,66,426408)
razmere.e-gora.si