Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Forca de la Val, 2352m (Bojan, 14.03.2010)

Včeraj sem pri opisu ture na Vrh Strmali naredil napako. Res nas je bilo šest. Dve dekleti in štirje dedci. Ne pa šest dedcev, kot sem pomotoma zapisal. Se opravičujem morebitnim prizadetim. Danes pa sama s Stanko, ob 9h na Sedlu V žlebeh. Parkiral sem na istem parkirnem mestu kot včeraj, ob isti uri, dasiravno smo včeraj turo začeli na Nevejskem prevalu :) Tisto, da sem parkiral na istem mestu nekaj minut kasneje ni več držalo, saj sem moral prestaviti avto, ker so pričakovali pristanek helikopterja. Uuuuuaaaauu, heli-skiing ?! sva si mislila ?! ampak s tem seveda ni bilo nič. Naložili so nekaj izurjenih kosmatih človekovih najboljših prijateljev in njihov lastnikov, pa še par dedcev brez. Mislim brez teh prijateljev, to je psov. Ni nama ostalo drugega, kot da iz nahrbtnikov tudi midva potegneva vsak svoje pse. Prav tako kosmate. Samo da jih nisva dala v helikopter temveč na smučke. Potem pa v severni smeri po smučišču v breg in po nekaj minutah desno na mulatjero in po njej zložno v okljukih na planino Krni dol. Nekaj deset metrov pred hišami na planini naju je smučina usmerila desno v redek gozd in kmalu sva se znašla v vznožju "bajnega smučišča". Spodnji, bolj položen del, je bila smučina speljana več ali manj naravnost navzgor, višje, ko strmina postane konkretnejša, pa sva se vzpenjala v cik-cak-u in trenirala obračanje na mestu (ker nisem bil preveč spreten, sem dodobra preizkusil kako mučno je, ko te zagrabi "krč v kolku"). Vse od planine navzgor je bilo zelo zelo vroče, sonce je žgalo na vse pretege. Navkljub temu sva po 3h15min končno dosegla "plato" pod veliko skalo, kjer sva zaključila z vzponom. Čisto na rob škrbine, da bi pogledala na drugo stran, nisva šla. Snežna podlaga tistih nekaj deset metrov višje ni bila taka, da bi bilo varno motoviliti po njej s smučmi na nogah, peš in brez cepina ravno tako ne. Zatorej sva se raje malo pomartinčkala, okrepčala in odžejala in se že dodobra spočita pripravila na vrhunec. To je na spust, ki naju je še čakal in zaradi katerega sva se pravzaprav odpravila tako visoko v gore. Navkljub temu, da je bila strmina pod nama vsaj za stopnjo (če ne dve) konkretnejša, kot sva jo imela dan prej na Vrhu Strmali in navkljub temu, da je bil tudi sneg vsaj za odtenek ali dva boljši kot dan poprej, sem nama "na debelo" namazal smuči, da bo letelo kot se spodobi. In je res. Prvih nekaj zavojev bolj previdno, preizkušajoč sneg in "prilagajanje" strmini, potem pa "z glavo na zabavo". Par ta kratkih, pa dooolg, pa par dolgih in spet par kratkih...zavojev, od levega brega strmine do desnega in obratno. Mimogrede sva bila spodaj. Potem pa šviga švaga po redkem gozdu do planine, tam malce zajameva sapo, nato pod kočo udariva bližnjico do mulatjere, malo smuka po njej in na "primernem" mestu med drevesi na smučišče, blizu njegovega vrha. In za zaključek sva se, tako kot se tekači na koncu dirke iztečejo (častni krog?), tudi midva izsmučala po smučišču navzdol in če ne bi pravočasno zavrla, bi se znašla na in ne tik poleg mojega avta. O turi, vremenu in snežnih razmerah, lepoti okolice in vsem, kar sodi poleg, vse naj naj. Včeraj sva mislila, da lepše oz. boljše ne more biti. Danes sva doživela, da je lahko. (avtorica fotografij Stanka J. - CopyRight)

***pico
3.139.86.56(0)
1115961 (626770,193,488998)
1079476 (606975,66,472435)
razmere.e-gora.si