Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Damavand 5671 m - Iran (BogdanJ, 14.03.2017)

Ponovni naskok na Denali se nekaterim iz lanske odprave bodisi časovno, finančno ali pa motivacijsko ni izšel. Rezervno varianto smo našli v Damavandu, še ne povsem ugaslem vulkanu v Iranu, ki je najvišja gora med Severno Ameriko in Himalajo.
Na pot smo odšli 10. marca 2017 zvečer. V nedeljo 12. marca smo z vzponom startali na višini okoli 2450 m in se podali na Kamp 3 ali Bargah-e-Sevom na višini 4200 m. Imeli smo prekrasen sončen in mrzel dan. Ponoči je zapadlo nekaj centimetrov novega snega, ki je omogočil, da smo prvi del ture na smučeh skoraj v celoti opravili zvezno. Tako kot pri nas je bila tudi v tem delu sveta letošnja zima zelo suha. V prihodnjih tednih sicer pričakujejo več snega; negotovost glede ugodnih vremenskih razmer pa se z nastopom padavinskega obdobja zelo poveča, prav tako pa je tudi z nevarnostjo plazov. Temperature naj bi se v marcu počasi začele višati, kar pa nas še ni doletelo. Pot sicer poteka po snežnih jezikih med neštetimi grebeni ognjenika, ki jih je izoblikoval lavni tok. V ponedeljek 13.marca smo se odločili za aklimatizacijski počitek, ki smo ga popestrili s krajšim popoldanskim vzponom in smučanjem.
V torek 14. marca smo vstali ob tretji uri in uro kasneje krenili na pot. Začetek je bil zelo težaven. Močno je še snežilo in pri okoli 15 stopinjah pod ničlo je bril še močan veter. Gaz, ki jo je vodnik utiral v več kot 20 cm novega snega, je veter sproti zasipal, tako da tudi naslednjim v koloni pot ni bila kaj prida olajšana. Na srečo se je vremenska napoved uresničila in z nastopom dneva je sneženje prenehalo.
Na višini okoli 5100 m smo smuči odložili. Prišli smo v območje, ko brezštevilni grebenčki, začno zginevati, zato veter tu še bolj kraljuje in o novem snegu nenadoma ni bilo ne duha ne sluha. Star sneg pa je bil tako trd, da tudi srenači, kaj šele kože, niso več prijemale.
Sprva smo bili nad to odločitvijo vodnika vseeno malo začudeni, vendar se je že po nekaj deset metrih pokazalo, da je bilo snega pod derezami vse manj, grušča pa vse več.
Bolj ko smo se bližali vrhu, bolj nas je začel zdelovati še zoprno smrdeči in kisli dim iz fumarol-lukenj v tleh. Neskončno štetje korakov, vdihov in izdihov se je kmalu po eni uri popoldne vendarle končalo s prihodom na vrh. Pravzaprav to ni čisto »pravi« vrh ampak neke vrste amfiteater, ki ga zamejujejo še nekaj metrov visoke skale in špica ene od teh je teoretični vrh. Nikomur se ni dalo snemati dereze in plezariti še tja gor. Pogled od tam pač ni nič drugačen kot nekaj metrov nižje.
Bilo je minus 23 stopinj in okoli 50 km/h vetra (v sunkih seveda krepko več), kar je Chill (občutek mraza) -39 stopinj in že po nekaj slikah in požirkih čaja nismo občutili nobene želje več, da bi še kaj dalj časa vztrajali na vrhu.
Do smuči je šlo kar hitro in brez komplikacij in adrenalin prvih zavojev je vnesel v naša telesa dodatno energijo, tako da je kazalo na »nebeški« zaključek ture. Še sploh, ker je bil sneg en sam »naj« pršič in ker je vodnik krasno ubiral pravočasne prehode iz enega v drug snežni jezik.
Toda utrujenost se je z vsakim novim zavojem vse bolj zajedala v naše mišice, spet je bilo treba loviti zrak in se nadihavati. Zadnje desetine metrov so bile že skoraj prava »kalvarija«. Nobenega zavoja se ni dalo več zgoljufati, ustavljati se je bilo treba že po vsakih dveh ali treh.
Po dobro prespani noči smo se zbudili v čudovito jutro in pričakalo nas je še zadnje poglavje; še okoli 1700 m uživaškega spusta v dolino. V začetku je bil le malenkost ali pa celo nepomrznjen pršič, v nižjih višinah pa spihana stara podlaga, ki je bila proti dolini že kakšen cm odmrznjena.
Hitri zaključek na hribu nam je dal še nekaj dodatnega časa za turizem, ki smo ga s pridom izkoristili.
Naš vtis glede Irana je daleč od tega, kar nam skuša sporočati v svetu prevladujoča propaganda. Gre za državo z izjemnim kulturnih bogastvom, v kateri so prijazni ljudje, ki znajo držati besedo.
Odpravo smo sestavljali člani TSKO in AO Kamnik: Pavel Ocepek, Tomaž Pibernik, Peter Zarnik in Bogdan Jamšek.
Še kaj več pa na http://tsko.pdkamnik.si/2017/04/01/damavand-5671-m-iran/
zelo lepa tura - močno priporočam

---gora
18.218.168.16(0)
1134020 (634906,194,498920)
1096822 (614605,66,482151)
razmere.e-gora.si