Viševnik (Miha_D., 17.12.2017)

Danes smo si zaželeli malo sonca. In kam jo mahniti, da se izpolni želja? Turnosmučarski standard, ki sliši na ime Viševnik, v tem pogledu nikoli ne razočara. Smukaških presežkov si nismo obetali, a se je na srečo turne smuke željnih obrnilo drugače. Štartamo na Rudnem polju, kjer se tre po zadnji modi opravljenih tekačev na smučeh, številnih familij z vreščečo deco (hvalabogu, da je to obdobje že za nami) in drugih ljubiteljev zimskih radosti. Proti Viševniku gomazi nebroj turnih smukačev, deskačev, krpljarjev in drugih pohodnikov, da gora od daleč zgleda kot mravljišče sredi hoste. Ker drugače ne gre, se lepo postavimo v špuro in disciplinirano eden za drugim v vrsti oddrobencljamo navkreber. Ob taki hribolazniški masovki se zaskrbljeno sprašujemo, ali bo na vrhu uradoval kakšen brkati postajenačelnik in strogo po voznem redu delal red, da se vsi lepo zvrstimo in da zaradi pomanjkanja prostora z gore kdo ne omahne v globel. Vrh dosežemo po dobri poldrugi uri, tam pa sklenemo, da danes ne odvijugamo z gore po konvencionalni varianti, ki je že krepko zvožena, ampak gremo pogledat, kaj dogaja na flanki, ki se na drugi strani spušča proti Jezercem nad Konjščico. Štihanje v križu odvrne Boštjana od te nakane, trije psihopatomotorično neproblematični pa se pogumno spravimo po grebenu do smučarskega starta. Pogled na deviško belo flanko, načeto od maksimalno petih do desetih smučarjev, je turno smučarsko pretresljiv. Zastane nam dih in krepka doza adrenalinskih izločkov prepoji telesa, željna ritmičnega giba. Brž se pripravimo na sanjski spust, nato pa silovito zaorjemo v celca in orgazmično štepamo zavoje do nezavesti. Tristo višincev plavanja v pavderju mine, kot bi mignil. A to še ni vse. Ko dosežemo Jezerca, se epska defloraža deviško belih poljan nadaljuje še v Konjščico. Sneg je turno smučarsko enkraten, neponovljiv, saj vztraja v konstantni puhasti konsistenci celih šeststo višincev od vrha do Konjščice, čemur lahko brez dvoma rečemo popolna turnosmučarska satisfakcija. Po vzponu iz Konjščice sledi še presenetljivo dobra pela med pokljuškimi smrekami do smučišča in nato do parkirišča, kjer se konča naša pravljica. Z mislijo na vse smo uživali Živa, Sonja, Boštjan in Miha.








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

 
RazmereVsebina.php - V1.11-180509/1(krim)
Vsebina/Obv13290
--- manus