Veliki Draški vrh (Miha_D, 25.12.2017)

Ker je Božič družinski praznik, se družina, čeprav brezbožna, odpravi na VDV. Roditelja naphana z božičnimi dobrotami in rahlo zdelana od včerajšnje Struške sta morala prisluhniti najstarejšemu potomcu, ki si je neznosno zaželel vzpona na ta vrh. Moderne vzgojne terorije pač vele, da je treba otrokove primarne, sekundarne terciarne, …, infinitne potrebe, želje, zahteve in kaprice nemudoma zadovoljiti, kajti v recipročnem slučaju utegne otrokova nežna duša trpeti nepopravljive vseživljenjske, dosmrtne, lahko pa celo posmrtne posledice. Tako se malo pred deseto z Rudnega polja na smučeh zaženemo mimo smučišča proti Konjščici. Ne boste verjeli, ampak tistih nekaj deset metrov spusta v Konjšico smo vozili celo celca, ki se je uspešno skrival v gozdni senci. Zato pa se je planina vsa kopala v soncu in temu primerne, beri nehumane, so bile temperature. Mali se je zagnal proti Jezercem, roditelja pa sta mu sledila malček manj zagnano. Da ne bi preveč trpela turno smučarska avtoriteta in primat poglavarja družine, si je moral ta v poletni vročini sleči celo majico in se preleviti v turnosmučarskega bodybojlerja, da je lahko držal korak z malim. Od Jezerc so bile temperature bolj humane in po treh urah in pol smo stali na vrhu. Vsemogočni se je odločil, da nas preizkusi na vseh vrstah snega. Vršna flanka se je začela poledenelo, na sredini je bilo precej razdrapanega snega, pred izravnavo pa nekaj zbitega napihanca, na katerem so uspevali prvi knjižno lepi zavoji. V smeri Studorskega prevala smo vriskali v putrčku, pod prevalom pa sta se menjala celec in kloža, ki sta roditeljema povzročala nemalo preglavic, mali pa je, kot da ne ve, kaj pravi specialna in splošna teorija o problemih turnega smučanja v kloži, starcema, ki nista mogla verjeti svojim očem, demonstriral vrhunsko vijuganje. Poglavar z ranjenim turnosmučarskim ponosom se je tolažil z mislijio, da je morda to, kar mora gledati, tudi njegova zasluga. Od Jezerc v Konjščico smo trpeli v skorji in iskali senčne lege pod Ablanco in Slemenom upajoč, da bo tam nekaj snežne mehkobe. Upanje žal ni bilo uslišano. Na planini smo se preložili na cucke, se vzpeli v breg, nato pa po južnem snegu med pokljuškimi smrekami odvijugali nazaj do Rudnega polja. V lepem vremenu smo uživali Žiga, malo manj pa mami Živa in oči Miha.








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

 
RazmereVsebina.php - V1.11-180509/1(krim)
Vsebina/Obv13342
*** gora