Kranjska reber z Volovljeka (Gumpi, 11.03.2018)

Danes je moderno vračanje k starim vrednotam. In prav je tako. Tudi reki o vremenu, pri katerih smo še pred nekaj leti zgolj prhnili kot razvajeni otroci ob nasvetih skrbnih roditeljev, bodo očitno spet prišli v rabo. Če ne zaradi spoštovanja do prednikov, pa vsaj zato, ker bodo kljub obetanim vremenskim spremembam, bolj točni kot napovedi vremenskih gurujev. Pa ne glede na to kakšna mična gospodična jih prenese pobožni raji pred svetlečim katodnim ali sedaj dosti bolj razširjenim lcd oltarjem. Današnji dan je bil že takšen, ko bi se bilo bolje zanesti na šloganje iz kavne skodelice kot obet lepega vremena že nekoliko bolj na vzhodu. Z Romanom sva ravno z upanjem, da se tam nad Volovljekom še prebije kakšen sončni žarek skozi debelo kopreno sivine, odpeljala do Kranjskega Raka. In se v megli na sedlu kaj hitro odločila, da ne bova iskala poti in prehodov proti Mali in Veliki Planini, temveč bo jasna smer do Kašne sosede boljša izbira. Sneg je bil seveda prvovrsten gnilec vse od začetka do konca, bi bila pa hoja po sledeh motornih sani izpred dni kar udobna, če je ne bi naluknjal osamljeni luknjač. Tokrat ni bilo hudih misli, kaj šele besed. Ko sva gledala tiste luknje, ki so si nato sledile, leve in desne, vse do vrha, se nama je prav zares zasmilil. Če bi prišel mimo, bi mu v roke stisnil cent ali dva, pa naj si gre kupit krplje. Na travniku pod kočo na planini je najprej začelo malce neodločno kapljati, ko sva nad njo stopala proti vrhu pa prav nesramno liti. Kot da bi ne bilo dovolj nesreče, je po načelu, ko ima hudič tamlade, začelo v bližini vrha še krepko pihati, tako, da naju je na vrhnjih skalah kar prestavljalo. Seveda se nisva obirala prav dolgo, zaplužila sva navzdol, na za takšno močo prepoložnih travnikih je šlo v glavnem naravnost, sem in tja sva uspela narediti kakšen zavoj. Mimo koče sva šla po levi strani in na strmini ujela nekaj najlepših zavojev, ki pa so se prekmalu iztekli na cesti. Po njej sva šla navzdol vsak na svoj način. Roman je posnemal odličen slog Petra Majdiča, sonožni poskok s hkratnim skoraj soročnim odrivom, sam pa sem se za njim elegantno peljal in ob glasnem komentiranju Mirana Ališiča kot Franc Klameršič odsmučal smuk svojega življenja s hitrostjo približno pol kilometra na uro. Res je, da sva do avta prišla premočena, pa vendarle sva se strinjala, da se je na takšno čudovito sončno nedeljo (pravijo meteorologi za te konce na vseh možnih kartah) splačalo razmigati. Najlepša pa je bila od vseh novica, ki sva jo ob srkanju piva v avtu ugotovila s pogledom na radarsko sliko padavin. Lilo je namreč zgolj nad nama. Hja, če ima hudič tamlade ... Pa srečno, kjerkoli že ste ali boste.








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

 
RazmereVsebina.php - V1.11-180509/1(krim)
Vsebina/Obv13828
*** gora