Belopeško jezero v jutranji osmi uri je komajda kaj oblegano. Snega ni veliko, a poteptana cesta, ki vijuga proto koči, je udobna. Le-te se ne pustimo zapeljati do planinske postojanke. Skozi gozd po nadelani sledi jo mahnemo proti cilju. Igra preko vzboklin in drsenja v dolinice nas zabava, vsaj naju z Alenom. Hitra sva. Počakava Nino, Miha in Damjana. Nad nama občudujeva tukaj vedno dih jemajoč pogled na skoraj navpično dvigajočih se sten gora od Ponc do Mangarta. Nadaljujeva le dva: Alen in jaz. Trojica pa se odloči za obisk koče. Udobno speljani utrjeni smučini slediva pod stene. Pomahava vijugajočim in vriskajočim sonarodnjakom, ki privijugajo mimo naju. Po nekaj okljukih sva pod steno. Grapa v desno naju zvabi do prve zožitve.
Prvi zavoji v najstrmejšem delu spusta po od plazičem in nekaj smučin obdelanem snegu, ki ji za strmal ravnoprav utrjen a ne trd, ureževa prve zavoje. Po kroglicah, ki jih je ustvaril plaz, odvijugava mimo trojice sogornikov (itak da naših!) ter iščeva nedotaknjeno belino. In te je obilo. Za dobro ped pršiča, se je pršilo izpod smuči zavoj za zavojem. Nižje se je poslastica nekoliko ojužila, še nižje skrila pod skorjico. Toda ni omajala prijetnega risanja sledi. Spotoma naju iz mangartske stene pozdravi plazič naznanjujoč segrevanje ozračja. Slediva utrjeni gazi po levi poti. Snega še ni dovolj, da bi upognil veje grmovja in omilil štrleče skale, kar bi omogočalo smučanje po gozdu. Pri prvem smerokazu zavijeva proti cesti. Odvijugava do doline srečujoč premnoge pohodnike namenjenih do koče.
Vsi skupaj zaključimo lep dan na znani javki gornikov na Dovjah pri Aljažu.
Letošnja sorazmerno zgodnja zima nudi sama slastna presenečenja. Povozili nismo niti enega kamna in se naužili pršiča. Hvaležni smo Alenu za predlagano turo!
Informacije
RSS podatki
