Zadnjih 20 prispevkov



Dobrač (Miha_D., 20.01.2018)

Sprva smo naklepali naskok na Vrh Strmali, a smo se ustrašili napovedane nevarnosti plazov, ki je bila v tistih koncih Julijcev ocenjena na tretjo stopnjo. Odločili smo se za varno romanje po bivšem smučišču na Dobrač. Smo namreč silno odgovorni očetje in matere, ki morajo ob pomanjkanju lavinskih vrvic, sond, lopat, zračnih vreč, žoln, čelad, iPhonov, dihalnih aparatov in druge neobhodno potrebne protilavinske opreme zato uporabiti nekoliko več zdrave turno-kmečke pameti in se podati v tiste klance, kjer teh nevarnosti ni. Vse v svrho veselja nebogljene dece, ki ob domačemu ognjišču nestrpno čaka, kdaj se bodo ata pa mama zdravi in v enem kosu vrnili iz daljnjih krajev. Pa še kaj prostora v ruzaku ostane, da pošten turni smučar vanj zbaše krepko zagozdo kruha, masten kos špeha, čebulo za priboljšek in flaškon domačega žganja. Da tam gori na gori od lakote in žeje slučajno bridkega konca ne stori.

Tako se modra moža spredaj, za njima pa razpuščena jata treh turnih smučark, podajo od Svetega Duha (Heiligengeist) na Dobrač. Sneg razveseli družbo že na parkirišču, čeprav je novega tako malo, da ga oko komaj zapazi. Med tem ko moža, vzpenjajoč se po lepo zglajenem smučišču, modrujeta o velepomembnih rečeh modernega sveta in skrbita, da se ta vrti, kot se mora, in se noč in dan menjujeta v pravilnem redu, pa je za njima glasno, kot bi v kokošnjaku lisica delala red. Kljuni na dolgo in široko meljejo o trupelni kilaži, ločevalnih dijetah, mičnem stasu, glavobolih, srčnih težavah, o cunjah za to in ono priliko, žavbah za gladko obličje, o tem, kaj v lonec dati, da gospodarju v vampu dobro dene in o drugih praznih marnjah. V takem slogu se družba v dveh urah in pol skoraj brez postankov ležerno privleče na sončni vrh. Do vrha možema že zmanjka reči, o katerih bi bilo za modrovanje vredno tratiti čas, zato modro molčita. Ker sta onadva jako umne narave, vesta, da višje od vrha ne bo šlo, nista pa povsem prepričana, ali to vedo tudi v mlatenje prazne slame zatopljene smučarke. Da se kokošnjak slučajno ne izgubi v neznanih višavah nad Dobračem in bi jela deca radi tega doma točiti debele krokodilje solze, moža poskrbita, da se perjad na vrhu ustavi.

Na gori nismo sami, kajti Beljačanom je tako pri roki, da se nanjo zgrinja vse, kar leze inu gre. Še biciklista v snegu je bilo zapaziti! Kljub soncu je ob zmernem vetru zelo hladno. Sukanje smuči po trdem, ponekod rahlo poledenelem snegu je izvrstno. Smučariji bi težko rekli turna, saj je proga zaradi gostega turnega prometa bolj podobna zdrajsanemu smučišču kot kakšni deviški flanki. Kljub vsemu se trudimo slogovno dovršeno odpeljati 1200 višincev in pelo zaključiti z umetelno kristjanjo ob avtomobilu v dolini. V smuki in obveznem piru smo uživali Aleša, Sonja, Živa, Boštjan in Miha





Debeli vrh (Peter_Pehani, 20.01.2018)

Spet v navezi s sestro Špelo, tokrat z nama še njen/družinski mladoletni pes Tapsi na eni svojih prvih tur. Idejo za turo je dal prispevek izpred par dni, ki ga je spisal Miro (hvala!).

Pokljuka ni pridobila nič snega v petkovih padavinah. Povsod je trda podlaga (ki drži celo pešca). V gozdu je le-ta pokrita z 10 do 15 mehkega snega (verjetno nanesel veter), višje se razmere menjajo: spihano do trdega, mehka kloža, ponekod sneg že prijemlje sonce. Na vršni piramidi sva uporabila srenače.

Fino je videti tako lepo zalite hribe! Na vsakem vrhu veliko človeških pikic.

Smučanje je bilo z vsakim metrom boljše, najbolje je bilo spodaj v gozdu. Že na turi je rahlo dišalo po pomladi, na obljudenem Rudnem polju pa sploh.





Dobrač (Niko_Lesar, 20.01.2018)

Zahvaljujoč Edovemu zapisu (7. 1.) sem danes potegnil nekoliko drugačno špuro na Dobrač.

Štart na 6. serpentini (ca. 1400 vm, prostora je za par avtov) in ogrevanje po cesti do Aichingerhütte, kjer končno zavijem na sneg. Špura na široko zratrakirana in utrjena, tako da je turni pristop do vrha je po moji oceni možen tudi s slabšimi psi oz. celo brez. Sam jih namreč nisem imel in sem kljub temu prehitel nekaj ostalih smučarjev.

Na samem vrhu nikogar, tudi vršnih 20 vm od vrha do Gipfelhausa je slabše utrjen. Iz previdnosti grem prečko od križa raje peš, nato pa po cesti zavijem čez Zwölfernock in mimo Zehnerhütte. Najbolj slikovit del ture postreže z grifig snegom, ki lepo drži v zavojih in se ne predira. Nižje na bivšem smučišču mestoma trdo oz. ledeno, a b.p. drži tudi z nenabrušenimi robniki.

Za zaključek ca. 250 vm povratka po markirani poti 292 do izhodišča. Lepo utrjena špura, vmes sicer na momente zmanjka snega oz. pogleda podlaga ven, a po pričakovanjih nič ne zaškrta :)





Kamniško sedlo (Matej, 20.01.2018)

Pozno se danes lotim turce. Z avtom do Jermance brez problema, vse kopno. Brez psov in z navadno dilo, ker pričakujem, da bo gaz od pešakov potegnjena. Uporabna snežna podlaga se začne malo pod studencem. Med včerajšnjim dežjem v dolini ga je tu vrglo dobrih 10cm, višje pa še več. Do Pastircev brez klože. Višje gor pa v glavnem mehka kloža. Ob 13:00 ga je sonce že malo zakrknilo. Da ima Krvavec namerjenih -4 stopinje, v teh koncih sodeč po zašvicani faci, ni bilo čutiti. Med vzponom mi ni bilo jasno zakaj nekateri sestopajoči pohodniki tako radi demolirajo gaz, ki je potegnjena med vzponom. V monologu sem kar nekajkrat zamrmral…kaj jim ni jasno? Tam nekje okrog Kamrice se oderezim, ker je višje gor pod sedlom ali spihano do trde podlage, ali pa na trdi podlagi napihanega krepko čez gležnje. Na sedlu piha iz južne smeri. Spustim se od Bab direktno dol. Lušno za pelat. Se pa na kloži nočem kaj dolgo obirat in kar pohitim.





Tromeja iz Sovč (Gumpi, 20.01.2018)

Tromeja ali Peč ali Ofen ali Monte Forno je seveda vrh, ki meji na tri sosednje države. Ki ima na severni strani, ki si jo lastijo sosedje Korošci smučišče, kjer so se učile, kalile in smučarsko znanje obnavljale vsaj tri generacije naše družine. Tako je bilo tudi ta vikend, ko smo na družinskem posvetu sklenili, da se gre pogledat, če žičnica še dela. Meni so seveda turne strmine ljubše in za premigati je tudi Tromeja čisto v redu. Zato sem že takoj zavil na dobro znano pot pod brano. Za tiste, ki bi jo gor hoteli mahati po smučišču, izven turne noči alias večera, ki tu vsak četrtek privabi več smučarjev kot še tako lep smučarski dan, naj povem, da sedaj redar na ovinku lovi tiste, ki niso že spodaj plačali zahtevanih pet evrov. Kakorkoli. Do brane brez težav, nato pa kopno vse do poti, pozimi sankališča (ko je dovolj snega seveda), tako, da je smuči treba nesti. V gozdu je kopno še tudi precej višje, šele nekje na okoli 1300 je toliko snega, da se da po njem potegniti pristopno smučino ali potem tudi ujeti kakšen zavoj. Na vrhu sem bil seveda malo v dilemi. Smučišče res pripelje do parkirišča, toda zgornji travnik je obetal čudovite zavoje po nekaj centimetrih novega pršiča in temu se res nisem hotel odpovedati. Nižje pa nadaljevanje po cesti, skozi gozd, kjer se je pokazalo, da je pod pršičem pomrznjen, skoraj leden sneg in znova po cesti. Vse dokler je šlo. Potem pa prestopanje, prenašanje in tako vse do travnikov nad Sovčami. Rezultat. Nekje 31:28, se ve za koga. Bo moralo pasti tudi nižje spet nekaj snega, da bo tale tura res užitna.





Ratitovc (Matjaž, 20.01.2018)

Današnji Ratitovc je močno presenetil z več kot dobro smučarijo. Z Gladkega vrha proti Vratcem je bilo na odprtem potrebno odločno pritiskanje in razbremenjevanje, v gozdu je razveseljeval pršič, najboljšo smuko pa je ponudil Kosmati vrh. Nad Razorjem smo posmučali trdo melišče, v gozdu pod njim trd sneg, posut s puhcem, smuči pa sneli vsega 5 minut nad lovsko kočo. Cesta od Prtovča do lovske koče je sicer zasnežena/poledenela, vendar vozna brez težav.





Vrh Strmali (rumeni spodmol) (Miha, 20.01.2018)

Današnja tura je bila prava turnosmučarska poslastica. Razmere za spust so me presenetile, kot že kar nekaj časa ne:) Štartali smo iz Sella neveje (Na žlebeh) in se po cesti s smučmi odpravili na planino Pecol. Od tam pa proti vrhu Strmalija in še 100 višincov pod rumeni spodmol v Montaževi steni. Smučarija navzdol, za vriskat, vreme super, družba enkratna. :))
Uživali: Andrej, Igor, Marko, Gorazd, Laci, Manca, Sandra, Darja in moja malenkost:)





Stol (Aleš_S, 20.01.2018)

Ko so po radiu rekli da je nevarnost plazov druge stopnje sem se odločil za Stol, čeprav nisem čisto verjel. Iz Završnice sem z avtom obstal šele na zadnjem klancu pod Tinčkovo kočo. Na 1000 m je sneg samo na cesti. Tudi nad Tinčkovo kočo čez Zagon je bolj poprh, šele na dobrih 1200 m sem šel na smuči. Sledil sem dvema prdhodnikoma, ki sta lepo speljala smučino in poskrbela za nekaj zabave v grapi. Hitro smo bili V Kožnah. Tu se je začela kičasta pravljica. Pa še mraza ni bilo nobenega. V Kožnah je bilo malo klože, predhodnika sta zato zavila na Celovško škrbino. Čez sedlo Belščica so prišli še trije smučarji in jo pogumno udarili proti vrhu. Pa sem šel še jaz. Ko je na plazu postalo malo strmeje ni bilo nobene klože več. postalo je pa vedno bolj trdo, na koncu tudi ledeno. Brez srenačev ne bi šlo. Bolj pametno bi bilo z derezami (če bo kdo šel v naslednjih dneh). Na vrhu sem ujel tri smučarje, ki so se izkazali za Koroške Slovence. Rekli so da je od Podnarja na sedlo Belščica še bolj trdo in da niso bili prepričani, da bodo brez "kvadva" (beri: cepina) uspeli priti na vrh. Na vrhu je bil še en smučar, ki je odsmučal pred mano na jug. Na vrhu je malo pihalo zato sem sončenje pustil za drugič. Smučanje po plazu je bilo kljub trdo ledenim razmeram čisto v redu. Ker me kopen gozd nad Tinčkovo kočo ni privlačil sem prečil pod Vrtačo in se vzpel na sedlo Šija. Južna pobočja je sonce popoldne omehčal in so bile razmere idealne, kar je kazalo tudi presmučano pobočje Vrtače. Iz Šije je bil pršič dokler ni zmanjkalo snega. Z malo škrebljanja sem smuči snel na 1100 m in odpeščail še 100 m do avta. Juhuhu! Aleš





Mala Košuta, Plešivec (Miro, 19.01.2018)

Po dveh dneh divjanja vetra po naših hribih se odločimo, da ne bomo preveč izzivali.
Vodenje ture z Matijem zaupava Urošu, ki hribovje nad Tržičem oziroma Jelendolom precej dobro pozna.
Do Košutnika, ki smo ga danes dosegli z avtom, se je moč pripeljati le s pogonom na vse štiri ali čim močnejšim, pod pogojem, da vozilo premaga globoke kolesnice in nekaj ledu pod snegom.
Od tod na cuckih najprej na Malo Košuto, nato pa še na Plešivec...od koder smučamo sprva po nekoliko spihanem vrhu proti planini Zgornja Dolga njiva, nato pa skozi smrekov gozd po puhcu proti planini Spodnja dolga njiva.
Smuka brezvetrna in odlična.
Daljši zapis pa tule: http://www.mphoto.si/mala-kosuta-plesivec





Savinjsko sedlo (Matjaž, 18.01.2018)

tura je sicer lepa .. a prav divja v včerajšnjem vetru ;-)
morda bi lahko izpustil vzpon skozi sestopno grapo v križu ... saj je bil na ledinski strani ta že prav orkanski ...
z osebnim avtom se pripelješ do zadnjega ovinka pred parkiriščem ... potem pa na smučeh ... razen med spodnjo brvjo in priključkom pastirske poti pod izvirom savinje :-)
ob spustu je možno z malo rodea po plazovini pripeljati skoraj do stopnic nad zgornjo brvjo :-)
sicer pa sneg v mrzlem dolu zbit in odličen za smuko ... po zaspanem hribu pa kloža ... ki se bolj ali manj predira ...


====================================================
https://blog.mg-65.com/matjaz/2018/01/19/veter/
https://foto.mg-65.com/index.php?/category/401
https://foto.mg-65.com/index.php?/category/402
==================================================== 





Mrežce (Jurij_Šoba, 18.01.2018)

Napovedan sončen dan sva izkoristila za smučaski izlet na Mrežce, ki ga je motil le hud veter na vršnem grebenu. Na samem vrhu pa je bil šibkejši. Kaj povedati o razmerah, če se bo vreme že jutri spremenilo? Samo to, da je snega na Pokljuki in višje gor za to zimo dovolj (izjava oskrbnika Jožeta na Blejski koči). Padavine pa so še napovedane. Smuka je bila odlična po starem zelo trdem snegu na zgornjem in po napihanem na spodnjem delu vršnega grebena. Na strminah med redkimi drevesi proti dolinici pod lipansko kočo pa je na tenkem napihancu spodnašalo na zadnjo plat, na debelem pa "zabijalo". Posledica je bila nekaj padcev, a k sreči vedno na mehko. Zadnji spust na Pokljuko sva raje izvedla po markirani poti v izogib rodeu, o katerem so poročali predhodniki. Zdelavala so naju tudi že kolena, načeta od EMŠO.
Pa sem lahko odkljukal novo turo po Velikem turnosmučarskem vodniku. Ampak vodil me je kolega Ico.





Triangel (Gumpi, 19.01.2018)

Počutil sem se nekako kot v časih po drugi svetovni vojni. V pomanjkanju vsega. Dobrega vremena, ki se je očitno včeraj na veliko razdelilo in ga za današnje zgodnje jutro ni ostalo prav nič. Časa, saj je seveda treba še pravo uro pohiteti novim delovnim zmagam naproti. Družbe, saj so me vsi poklicani zavrnili zaradi razloga številka dve. In kar je neverjetno, tudi snega. Vendarle pa so kopni odstavki spodnjega dela nekdanjega smučišča, ki jih zadnje čase vsak dan kaže kamera na Ljubelju in pravega turnega smučarja ne navdušijo pretirano, včeraj čudežno izginili. Nekakšna bela prevleka je omogočala hojo, kar je nazorno pokazal smučar, ki se je lep čas nastavljal objektivu. In res ob pol šestih zjutraj vse skupaj ni bilo videti slabo. Da je bila to zgolj optična prevara tipa noč ima svojo moč, sem spoznal ob vračanju, ko je dnevna svečava dala vedeti, da sem očitno že gor grede hodil preko pravega melišča. No ja, višje sneg je, med drugim tudi pršič, žal slednji predvsem v zraku ob z nekimi fizikalnimi zakoni podprti poti z neba do hvaležnih smuči in navdušenega smučarja. Na vrhu strmine, pod Šentanskim plazom, sem kot vedno, ko jo maham (po pristopni smučini!) proti Trianglu postal rahlo razcepljena osebnost. Srce je zavilo na plaz, glava pa proti Zelenici. Očitno nisem zgolj bolj star bolj nor, kot nas uči Predin, temveč tudi kanček bolj moder, kot kakšen Jalnov stari modrec. No, na koncu se mi megle navzgor samemu ni dalo rezati, prva lučka je bila precej nižje in tako sem vztrajal proti prvotnemu cilju. Smuka zgoraj nekaj med solidnim zavijanjem in rodeom, torej pričakovano. Ob robu gozda se je dalo ujeti nekaj zavojev v napihanem snegu, nekaj dobrih tudi nižje na bližnjici, najbolj odlično pa seveda na plazu alias nekdanjem smučišču, kjer je bilo verjetno bolje kot v časih, ko je tu gori še drdrala enosedežnica. Zaključek na koncu prej omenjenega melišča, seveda pa je za najbolj tišaste možno še malo podrsati zadnjih nekaj deset metrov preden te zadnji zavoj ali če nisi dovolj spreten kamnita preproga ustavita ob parkirišču. Užitkov bolj malo, če se ne šteje vedno primerno navdušujočega jutranjega miganja.





Vrh Strmali & Škrbina nad Cijanerico (Darja_Zaplotnik, 18.01.2018)

Mali petek nad Pecolom ni varčeval s soncem, k sreči pa z vetrom, saj je resno potegnilo samo v obeh škrbinah.

Za oba vzpona, sploh nad Cijanerico, v katero sva zagrizla šele ob 13h, ko je sonce pobočja že dodobra ogrelo, so bili potrebni srenači. Smuka z obeh škrbin prvovrstna, bodisi po trdi, bodisi po mehki kloži. Fajn je bilo!



Na www.turni-klub-gora.si/Gora/ocenjevanje.html so objavljene naj fotografije meseca za obdobje november-december 2017.





Kladivo - dopolnilo (Marijana_&_Marko, 18.01.2018)

Opozorili so me, da sem bil hudo površen. Popravljam in dodajam:

1. Ta boljše fotke so od Jaka.
2. Drugi spust je bil s prve glave VZHODNO od vrha Kladiva.
3. Na www.turni-klub-gora.si/Gora/ocenjevanje.html so objavljene naj fotografije meseca za obdobje november-december 2017.

Začetek zimske sezone je bogat ne samo s snegom, temveč tudi z odličnimi fotografijami dopisnikov na Trenutne razmere. Tisti, ki ste tokrat izpadli iz prestižne deseterice, se potrudite do naslednjič. Nagrade bodo tudi to sezono super!





Kladivo (Marijana_&_Marko, 18.01.2018)

Z avti smo (Bor, Jaka, Simon in drugi M) pripeljali dve serpentini pod razcep ceste Kofce - Pungrat. Ker smo bili tudi mi brez kapitana, ki bi v primeru ritenskega drsenja tiščal žlajfe, pred nami pa še celo življenje ... No, resnici na ljubo je pred piscem samo še boljša polovica življenja ;)

Po zasneženi cesti do mesta, kjer se začne dooooolga in duhamorna kot gladina mirnega morja ravna prečka. Tu pa levo po kolovozu in po bolj ali manj neporaščenih pobočjih do vznožja Kladiva. Bližnjica, ki jo priporočamo tudi najbolj eminentnemu turnemu smučarju ;)

Pogled na pobočja sicer ni bil glih majka, ker je bilo vse usrano od plazov - le normalka Kladiva (zahodno od vpadnice) je bila plazovno še nedotaknjena. Snežna odeja je sicer stabilna, šibka točka je "le" stik s travo in ob primernih (temperaturnih) pogojih se lahko odpelje še kakšen talni plaz.

Orkanski veter na vrhu nas je hitro spodil na smuči, smuka po nekaj cm novega snega na trdi skorji, pa nad pričakovanji ob vzponu. Celo tako dobro je bilo, da je bolj zagnana polovica moštva še enkrat šibala na vrh, bolj natančno na prvo glavo zahodno od vrha. V drugo je bilo smučanje baje še boljše. V okviru bližnjice do ceste je šlo solidno, po cesti do avta pa pričaka še nekaj manjših skalnih min.

Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.





Škrbina Prednje Špranje - iz Jezerske doline (Matjaž, 18.01.2018)

Bistvena značilnost današnje ture je bil močan veter nad višino 1600 m, ki je povzročal močno vejavico. Ker se to dogajanje odvija že nekaj zadnjih dni, opozarjam na previdnost pred kložami. Danes sem v žlebu nad Viško planino, zaradi polmetrske plasti napihanca v najstrmejšem delu, izvedel kratek strateški umik in se po priročnem prehodu umaknil na položnejše pobočje pod Koštrunovimi špicami. Tam ni bilo težav, če odmislim, da sem z enim očesom ves čas opazoval ledne smrklje v steni; med mojim vzponom sta se dva namreč podrla, kot je pričalo nekaj lednih valjev v snegu, pa jih lahko prinese vse do nič hudega slutečega turnega smukača. Veter je z višino žal postajal vse bolj "razigran", kar v konti pod škrbino sploh ni bilo več zabavno, zato sem na sedelcu pred zadnjo kotanjo rajši kar končal. Smuka zelo dobra; do planine so prevladovale razne vrste mehke klože, po cesti pa trd sneg, posut s pol cm puhca, ki je omogočal lahkoten slalom. Prava zimska tura.





Hajneževo sedlo (Čeha, 18.01.2018)

Prvi cilj Kosmatica je odpadla ,prvič zaradi odpovedi dveh kandidatov,drugič pa zaradi nenošenja osebnih dokumentov.Pavle zaradi nevednosti ,kaj je moj cilj,bil gladko zavrnjen na kvazi Šengen meji.Obrneva nazaj v tunel,Zelenica mi ne diši,zato kljub pomanjkanju snega predlagam Hajneževo sedlo.Pol urce nošenja smuči nama ni ušlo,a cilj je bil za prijatelja nov.Po nekaj serpentinah dostopnega kolovoza proti planini Korošica sva z smučmi na ramah opravila peš.Ko je bilo ugodno za pse,sva nadaljeval z njimi.Kmalu je debelina snega naraščala,pa tudi veter je pridobival na moči.Proti vrhu je JZ pihal z orkansko močjo.Zato le kratek skok(Pavle ilegalno)čez mejo za pripravo na spust,nato pa po trdi podlagi z parimi centimetri puhca v mirnejše cone.Svetloba v senci ni bila idealna a je šlo.Po levem robu grabna sva pridričala nekako 15 min .hoje do avta.





Ptičji vrh (Miha, 16.01.2018)

Kljub slabšemu vremenu zjutraj smo se Ana, Sandra, Darja, Jože, Laci in jaz odpravili na Ptičji vrh. Z avtom smo se pripeljali do Savskih jam, od tam pa smo proti Markljevem Rovtu na Ptičji vrh. Na vrhu močan mrzel veter, zato smo kar hitro kože sneli iz smuči in se odpravili proti dolini. Smučarija na vršnji flanki super, 10 cm svežega pršiča na trdi podlagi. Odsmučali smo po smeri vzpona čez Markeljnov Rovt in nato po cesti navzdol v Savske jame.





Nad Šitom glava (ŠpehM, 17.01.2018)

V čisti temi od koče Na gozdu na vrh prelaza, da mi ne bi dan minil samo med štirimi stenami na izobraževanju. Mojstrovka je moj cilj, nisem pa še odločen katera, odvisno časa... Pod Vratci se debelina klože povišuje preko 50cm in značilni WUUUF ob posedanju snežne odeje mi v trenutku obrne smuči proti Šitni glavi, ki je bolj odprta in se tam sneg nima kam nabirat.
V glavnem sta pa že Franci in Miro vse napisala, samo tole se mi je zdelo dobro povedat.

Pozor, tudi grape so polne napihanega snega in tudi danes popoldne je močno pihalo.





Aignerhoeche (Vanja_Starčević, 14.01.2018)

V nedeljo smo se z Vršiča odpravili v Zederhaus, ker je napoved bila da na severni strani glavnega alpskega grebena bo nekaj sonca. Ko smo prišli iz predora je bilo enako megleno kot na južni strani, pa še rahlo snežilo je. V takšnih razmerah ni bil smislen vzpon na Felskarspitze in iz smo Walda ubrali na Aignerhoeche. Od 1850 m nas je spremljala gosta mega z vidljivostjo terena od nekaj metrov. Snega je bilo 20 cm suhega na trdi skorji in je smuka kljub megli v zgornjem delu bila presenetljivo dobra. Od Muhreralma do Walda po cesti, snega je precej manj kot v Julijskih Alpah. Na turi smo bili: Lovorka, Hrvoje, Marko in Vanja








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

3267 (od 16 Jan 18)
Stevilo trenutno prikljucenih uporabnikov: 45

 
NovaVsebinaVse.html - V1.5-130309(krim)
NovaVsebinaVse.html
--- manus