Arhiv razmer GPS podatki   Napiši obvestilo    Prijava  Gorniški oglasi e-Gora  TK Gora  Skala
sreda 20.februar 2019 - 05:05 i Informacije

Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (76)


Zadnjih 20 prispevkov



Sternspitze (Vanja_Starčević, 17.02.2019)

V soboto smo prespali smo v Leonardhuette (33 EUR s zajutrkom), potem smo se skozi Renveg odpeljali v Sankt Peter z namenom vzpona na Sternspitze. Takoj iz vasi na smuči in čez prvi travnik do domačije. Splužena gozdna cesta, ki pelje do planine Zickeralm je v prvih 500 m bila nesmučljiva za navzdol (gor je še šlo), v srednjem delu je veliko ledu, zgornji del je bil OK. Od planine smo sprva šli po kolski poti do višine 2000 m, potem po špuri v velikih ključih. Vreme spomladansko, sončne in brezvetrno. V zgornjem delu je snega malo, mestoma je kopna trava, prvih 20 m z vrha se je še dalo smučato po nekaterih jezikih, ampak to verjetno ni več možno. Na flanki smučljiva skorja, spodaj težki ojužen sneg. Finale po cesti, malo nošenja smuča in smuk po travniku do vsi. Skupna ocena ista kot za Faschaureneck.








Faschaureneck (Vanja_Starčević, 16.02.2019)

V soboto smo se zapeljali v Maltaberg, do Leonardhuette. Vreme pretoplo, pozno spomladansko in temu ustrezne razmere. Štartali smo prepozno, ob 10.30 šli smo na Faschaureneck. Malo po dolini, potem vzpon lepo speljani špuri po širokem pobočju do predvrha. Na vršnem grebenu je v glavnem kopno, enako je izgledalo vršnih 250 m Raiterecka, kar nam je za večerjo potrdila skupina, ki je šla na njega. Zaradi vzpona na vrh sem z predvrha smučal šele ob 15 h. Zgornji del trdo, potem smučljiva skorja, v spodnjem delu celo nekaj nekaj ojužene vrhnje plasti. Malo vzpona po kolski poti in kratek šus do avta. Snega je za smučanje dosti, ampak relativno malo. Smučarski nič posebej, vseeno lep dan v gorah po brezvetrnem vremenu, brez oblakca.








Porezen (Franci, 19.02.2019)

Porezen je iz Davče s smučmi še vedno vozen v celoti.

Navzgor sem se držal bukovega gozda,kjer sem bil v zavetju.Ko pa sem prišel na čistino,je bil pa veter že kar nadležen.Zato sem se hitro pobral z vrha in zasmučal v bukov gozd.Sneg je lepo popustil in smučanje je bilo en sam užitek.

Sledil je še kratek vzpon in po cesti do Jureža.








Kladivo (Miro, 19.02.2019)

Na slabih 1200 višine z Urošem pridrajsava s pogonom na 4 kolesa. Podobne podvige v naslednjih nekaj dnevih močno odsvetujem! Čez dan nekoliko odjenja in lepo teče po cesti, ponoči se cesta spremeni v bob stezo. Za povratek sva nataknila verige.

Sicer pa čudovita smučarija daleč stran od množic...če odštejem trope gamsov, ki so naju spremljali z varne razdalje.

Štartala okrog 7.30 od avta, na planini že precej toplo, temu primerna tudi hoja navkreber brez spodrsavanja. Srenači, cepin in dereze so do vrha ostali v ruzaku. Odsvetujem pa puščanje naštete opreme doma. Kako uro prej bi bila verjetno situacija drugačna.

Smuka z vrha po levi strani (desni graben je v spodnjem delu kopen) je bila uživaška po ravno prav opuščenem. Ura spusta: 11.15. Nižje nad planino sneg nekoliko počasnejši. Pod planino so prehodi še lepi in zasneženi, cesta pa dokaj neuporabna predvsem v spodnjem delu (plužena in ledena)

Več pa na:

http://www.mphoto.si/kladivo-1922019/








Golica in Klek (Aleš_S, 18.02.2019)

Tudi jaz sem že nekaj dni gledal Golico. Za vzpon sem izbral malo drugačno varianto kot Metod. Z avtom ob Belem potoku do odcepa ceste za Menten. Po kolovozu 100 višincev peš potem je pa šlo po snegu s kakšnim metrom po iglicah. Pot pripelje direktno na Planino Možine (na karti Stol ni vrisana). Nad planino po zmrznjenem snegu, malo nad gozdom je bil sneg že čisto zmehčan, ni ga pa prav veliko, zato so prišle prav dereze za hojo po strmih travnih flikah. Ko sem prišel čez strmino (100 višinskih metrov) sem šel nazaj na smuči. Razmere za vzpon idealne. Ni se prediralo, kakšen cm odjenjanega. En dva tri sem bil na vrhu. Brez oblačka in vetra... Spust je bil idealen, boljši skoraj ne more biti. Se kar nisem mogel ustaviti. Šele nad planino je bilo treba zavijato okrog travnih flik, tik nad planino je bilo v senčnih legah še malo trdo, pa še vedno super. Nisem se spustil po Metodovi varianti - čisto spodaj desno je lep prehod v grapico, ki pripelje do Belega potoka. Na nasprotni strani je stezica, ki se dvigne do ceste, ki jo prečkamo ko gremo na Klek. In ko sem bil že tam in je bilo še dovolj časa sem obiskal še Klek. Navzgor ni problema, navzdol je pa že bolj bogo - predvsem skozi gozd. Je pa zato šlo skoraj do avta. Juhuhu! Aleš








Klek (France, 17.02.2019)

Tokrat sva se odločila za domač teren. Šla po sledeh Aleša, pri čemer so nama pomagala njegova navodila, dopolnjena s sledjo GPS. Parkirala sva na Planini pod Golico ter se zapodila po delno zasneženih travnikih v gozd. Vročina je snežno odejo že zelo prizadela in gozd je komaj še smučljiv. Šla sva po desnem pristopu mimo lovske koče na Javorje ter s sedla na vrh. Bilo je lepo - komaj kaj je pihalo in uživala sva prostrane razglede. Smučala sva na Jeseniško planino. Kljub pozni popoldanski uri in toplemu soncu se sneg ni preveč ojužil, v senci je bil celo hrustljavo pomrznjen. Škoda, da sva za kakšen dan zgrešila Aleša, sicer bi gotovo poslušala njegovo vriskanje.

Pot s planine je bolj spominjala na rodeo, saj je bila steza mestoma zdrsana do podlage, gozd pa tudi ne kaj bolje smučljiv. Ko sva prišla na cesto sva zavila levo in uspela ujeti spodnji travnik, ki nama je naredil nekaj vijugastega veselja. Prismučala sva do prvih hiš, potem pa smuči na rame in peš do bližnjega avta.



Še par decimetrov svežega snega bi bilo res dobrodošlo, če ga ni, ga pač ni, sva na koncu ugotavljala Darja in France.








Peca - Velika glava (2077 m) (Mledni, 17.02.2019)

Start ob sedmih zjutraj na smučišču pri spodnji postaji gondole na Peco. Žičničarski uslužbenec je kljub zgodnji uri zaračunaval startnino (5 eur). Takoj zatem se s za somišljeniki veselo zaženem proti cilju. Vzpon do Siebenhutten sem opravil še v samoti od tam še nekaj višincev na vrh Knipsovaega sedla. Letos Peca ni posebej obdana s snegom. Toda klub temu pa ga je dovolj za pohajkovanje sem in tja ter za spuste v posamezne krnice. S Knipsovega sedla sem se vpel na Veliko glavo, manj izrazit vrh med Kordeževo glavo in Končnikovim vrhom. V popolnem brezveterju in toplem soncu sem užival v pogledi do koder nese oko. Nato kratek spust v Poljsko jamo, kjer sem videl da so razmere za spust po Poljanskem žlebu (krnico Griwankar) dobre. Pri prečenju Poljske jame sem naletel na pravo mrazišče, ki me je lepo ohladilo. Pri vračanju nazaj na Knipsovo sedlo sem srečal prijatelja Petra in Matjaža. Na "plaži" sem počakal njuno vrnitev z vrha Kordeževe glave, ki je bila danes oblegana z vseh strani. Skupaj smo nato opravili spust preko krnice Trebnikkar nazaj v dolino. Razmere med spustom so se spreminjale in omogočale solidno smuko. V spodnjem delu spusta je nekaj težav povzročalo podrto drevje in pa malo manj snega v gozdu pred prihodom na smučišče








Rodica (Miha_D., 17.02.2019)

Kot se ne menja kure, ki nese zlata jajca, tako se ne menja Rodice, ki podarja turnosmučarske presežke. Poznavajoč omenjeno trurnosmučarsko aksiomatiko so se štirje variantni (https://www.snezak.si/slovar/?l=v ) turni smučarji odločili repetirati sobotno Rodico. Po hibridnem vzponu (op. p.: kombinacija žičniških elektromehanskih pomagal in lastnega pogona), ki je potekal po enaki ruti kot včeraj, se nekaj čez poldne v čudovitem vremenu znajdejo na vrhu, kjer trčijo, kot omenja Mišo, v stare znance. Do tu je turnosmučarski scenosled popolnoma enak včerajšnjemu. Ker pa je danes v turnosmučarskem ansamblu Boštjana nadomestil njegov sin Luka, so z nižjo povprečno starostjo skupine bistveno narasle turnosmučarske ambicije, značilne za nas mlade, če že ne po letih, pa vsaj po srcu. Po študioznem premisleku variantni turni smučarji sklenejo, da z vrha ne odsmučajo kot včeraj po grebenu do sedla Čez Suho, ampak po pregrešno mični flanki najprej odvijugajo v Lepo Suho, se vzpnejo na greben in s sedla Čez Suho odvriskajo po uležanem celcu do Pl. Suha. Za velemojstre levega plužnega zavoja k bregu, desnega prestopnega obrata na mestu, poševnega smuka s težo na spodnji smučki in odklonom v dolino ter abručanja z elementi paralelnega štamfanja se je planirana varianta izkazala odlično. Po vzponu na smučišče si privoščijo še nekaj ekshibicionističnih zareznih zavojev med smučanja naveličanimi in apatičnimi nedeljskimi turisti, nato pa jih pogoltne Žagarjev graben in izpljune na parkirišče ob spodnji postaji gondole.



Še enkrat smo za vas odvriskali 2400 m variantne smuke Sonja, Živa, Luka in Miha








Preber (Jure_N., 17.02.2019)

Pocas gre zima na poletje , pa smo sli na soncek. Laufarska na planino krasna, na vrh speljana diretisima preberlaufa, fajn za stegna. Firn povsod, vroce, razgledi nori. Rehidracija bila pri jezeru uspesna. Skratka lep dan :)))








Monte Crostis (Mirov, 17.02.2019)

MONTE CROSTIS (2250m) 17.februar 2019



Zopet stara klapa (Igor, Hari, Milan, Marko, Martin, Miro) ob 5:30h iz Šempetra. Preko Tolmezza, Sutria, zavijemo za Ravascletto in od tam do vasi Tualis. V vasi zavijemo na ozko cesto za Monte Crostis. Pripeljemo se do drugega ostrega ovinka na nv ~1000m (do tu je spluženo) kjer parkiramo kombi. Po par 100m si nadenemo smučke in se vzpenjamo po cesti ~ 8km do nadmorske višine ~1900m, kjer zavijemo s ceste v levo, v smeri našega cilja. Prvo mimo vrha Monte Neval (nv 2061m), ki ga zaobidemo po levi in nato ob levem grebenu na vrh Monte Crostisa, ki ga dosežemo v 3,5h.

Na vrhu se razgledamo in okrepčamo, nato pa smučamo prvi del do nv 1800m v smeri vzpona- sneg delno odpuščen, smuka odlična, nato do ovinka na nv 1600m po J strani, tako da je sneg že odpuščen in južen in nato naprej skoraj do avta - smučamo po cesti.

Dokaj naporna tura, ki pa jo odtehta dobra družba in lepo vreme.








Golica (Metod_Š, 17.02.2019)

Golica direktno z vrha dol me je vedno mikala. V TS srenji se je šušljalo, da tam domačini in poznavalci imajo svoje skrite linije, ne spomnim pa se kake konkretne objave. Dostikrat sem tudi na karti gledal, kje bi se najbolje prišlo gor in nato dol. Fotka Mirota na Snežaku izpred nekaj dni mi je pokazala lepo povezano linijo in ko me Janez včeraj popoldne povpraša za en hiter skok na Viševnik (oba sva imela zgodnjepopoldanske obveznosti), imam seveda boljši predlog, greva na Golico. Zgodnja bi bila itak zaradi možne plazovne nevarnosti in še za 5 stopinj napovedanih višjih temperatur kot v soboto . Cilj je z vrha odpeljati do 10h. Od Taborniškega doma še v temi slediva stopinjam, ki kmalu pripeljejo na zimsko pot proti Koči na Golici. Smuči nosiva, gozd je strm, pa še pod kočo so skalni odstavki s klini in zajlami (za smučarski pristop bi bila primernejša desna letna pot, ki je tudi kar shojena). Smuči potem nosiva vse do sedla desno od Krvavke. Tu se potem splača na smuči, sledi pa kar dolg in zanimiv greben, ponekod pošteno oster, vsekako rnič od navidez oblega hrbta, kot bi na daleč pričakoval. Odsmučava res ob 10h. Po konkavnem hrbtu do gozda lahko izbirava sneg od ravno prav odjenjanega do bolj trdega še v senci. Malo bolj proti soncu pa je hitro že pošteno mehak. Na gozdni mejo sledi lep prehod proti planini Možine. Do koče na planini je 500 viš.metrov spusta. Od koče nazaj proti vzhodu najprej pelje kolovoz, kasneje pa gozdna cesta. Vmes je treba 2-3x nekaj malega navzgor. Na koncu pa po travnikih, nekaj rodea po gozdu, in spet po travnikih natančno do avta na parkirišču pred domom.








Mala in Velika Mojstrovka (Franci, 17.02.2019)

Po zelo ledeni cesti smo z avtom odnehali dva ovinka pod vrhom.

S Cenom sva se odpravila proti Mojstrovkam,Irena pa na Nad Šito glavo.S smučmi brez težav na Vratca,potem jih je smiselno nekaj časa nesti in nato spet brez težav do vrha.

Smučanje do izravnave uživaško in nato še vzpon na Veliko Mojstrovko.Sonce je nažigalo kot bi bilo že poletje.Kljub temu je sneg še dobro držal in smučanje v Drevesnico je bilo razen nekaj višincev med rušjem zelo dobro.

Na koncu je sledil še vzpon nazaj na Vršič kjer je že čakala Irena (razmere na Nad Šitom glave dobre),spust do avta in končna analiza v Aljaževem hramu.








Vrh Strmali in spodmol pod Montažem (Franci, 16.02.2019)

Tereni nad Pecolom so bili danes oblegani z vseh strani,le Škrbina nad Cijanerico je v glavnem samevala saj je plaz po sredini odnesel skoraj ves sneg.

Mi smo se odločili za Vrh Strmali,jaz pa sem potegnil še do Rumenega spodmola pod Montažem.

Po ne prav debeli snežni podlagi sem odsmučal do ženske ekipe in nato družno v dolino.Za optimalne razmere smo bili malo pozni,ker je poletno toplo sonce omehčalo zgornjo plast.S Pecola pa po cesti direktno do parkirišča.








Rodica (Miha_D., 16.02.2019)

Ker se je v zadnjih dneh Rodica jela omenjati abnormalno pogosto, se turnosmučarski kvartet odloči pogledat, kaj zanimivega tam dogaja. Primarna zamisel je vključevala start iz Laškega Rovta, a je ob napovedanih pomladanskih temperaturah le prevladala zdrava kmečka razsodnost in kvartet se odloči za gondolski vzpon na Vogel. Zagnani turni smučarji zato mimo Rovta prolongirajo vožnjo do vzpenjače. V času bližajočih se pustnih norčij se našemijo v turnosmučarske seniorje in se tako za kakšen euro ceneje enosmerno zategnejo na sončni Vogel ter od tam na sedežnici odbingljajo do Šije. Sledi prijetno turnosmučarsko vijuganje do Pl. Suhe, nato pa cuckanje po nadelani pristopni smučini na sedlo Čez Suho in po grebenu na vrh Rodice. Vreme je fantastično, temperature ravno pravšnje za posedanje in poležavanje v kratkih rokavih, kar družno izkoristijo vsi turnosmučarski sotrpini, ki se nagnetejo na vrhu. Pela po vršni flanki in nato po grebenu do sedla Čez Suho gre večinoma po trdem snegu, od sedla do Pl. Suhe pa po celcu, ki iz sopihajočih grl turnih smučarjev izvablja neartikulirane krike navdušenja. Ko se iz Suhe vzpnejo na smučišče in se namenijo sprašiti še Žagarjev graben, jim namero prepreči koča, mimo katere je, ne da bi se ustavili, nemogoče odsmučati, kajti v njej se točijo osvežilni hmeljevi napitki. Trupla so seveda od silnih vzponov, neštetih levih in desnih zavojev, sonca in prelitega znoja prilično izsušena, za to si kvartet tam upravičeno privošči krepko mero hmeljeve hidracije. Po počitku sledi še vijuganje po presenetljivo dobro zasneženem Žagarjevem grabnu, kjer je treba petkrat s smučmi prestopiti metrske struge, ki jih je voda naredila čez pot. Sneg je večinoma trd do spodnje gondolske postaje, nevarnosti skalnih min skoraj ni.



Za vas smo vriskali Sonja, Živa, Boštjan in Miha








Konjiški Špik (Aleš_S, 16.02.2019)

Pravzaprav sem sotrpine poskušal zvabiti na sosednji hrib Creta di Rio Secco, ki me že nekaj časa mika, ampak... Začeli smo na ovinku pri bivši kasarni Marta Lariti. Od zadnjega sneženja ni bilo nobenih sledov. Poskušali smo slediti tracku na Sella Madrizze. Vzpenjanje skozi gozd posejan s skalnimi balvani je bilo prav zabavno. Ko smo prišli iz gozda pa je bilo očarljivo lepo. Iz sedla smo se spustili do prve grape pred smučiščem. Po njej na sedlo in nad bivakom proti našemu cilju. Strm prehod je bil zelo skalnat in hitro smo pomahali našemu cilju in se obrnili proti Konjiškemu Špiku (Monte Cavallo ali Rosskofel). Sledili smo že narejeni špuri, si vmes nadeli dereze za najbolj strm del in zložno nadaljevali do vrha. Maretu so nagajale vezi in psi in se nas je raje ogledoval iz sončnega prostorčka. Na vrhu več kot kičasto lepo. Navzdol pa fajn. Na vrhu bolj trd sneg, po prečnici smo zavili v prvo grapo, kjer smo našli večinoma nekaj podobnega pršiču. Juhuhu! Potem pa kratek vzpon na sedlo, kjer nas je že čakal Mare. Pa lep spust po malo skorjastem pobočju in veliko zabave skozi gozd - eni smo prešteli vse podrte smreke, drugi kakšno manj... Vsi smo pa nasmejani prismučali do avta! Juhuhu! Jurij, Mare, Tone in Aleš








okno v Prestreljeniku (Janez, 16.02.2019)

Danes pa ena taka, za dušo. Kar lepa četica se nas je nabrala in smo oddrajsali čez Prevalo na našo Kaninsko stran. Pa po že rahlo ojuženem snegu do okna v Prestreljeniku. Zadnje metre na peš. Smuka po ojuženem kot aprila, a zelo lepo smučljivo. Spet en fajn dan tam gor na belem igrišču. Mete se.








Savinjsko sedlo (Andrej, 14.02.2019)

Sva imela cilj, pa ni slo, na Savinjsko sedlo. Z avtom skoraj do obracalisca, najprej na smuceh, nato nosiva, od platoja pa zopet na smuceh. Po spodnji varianti, da se izogneva plazu izpod ostenj Turske. Do prvega skoka ni problema, tam malo preizkusiva stabilnost, drzi, smuci na hrbet in gor. No, 30m pod Savinjskim sedlom, pa ni bilo vec varno in pod skalo sva zakljucila Smuka pa tako-tako, vsega po malem. In v dolini, pri avtu, srecava se prijateljico Mojco, naso oskrbnico s Korosice. Vse dobro.








Krnes (Jurij_Šoba, 14.02.2019)

Danes sem imel odlično smuko po travnikih in gozdu Krnesa ter po Ramšakovi in Kugovnikovi planini in mimo kmetije Kugovnik. Presmučal sem ca. 420 vm od skupnih ca 760 vm. Ostalo sem naredil peš, ker je bilo do ca. 1100 m pomanjkanje snega. Dobro smuko pa sem si pošteno prigaral. Do opuščene kmetije Rigelnik sem šel brezpotno strmo navzgor od potoka Krumpaha za ca. 230 vm (stezo, po kateri so včasih hodili v dolino, sem našel šele ob povratku). Na treh položnih odsekih skozi gozd sem dobil debele cokle pršiča na pse, ki jih je mazanje dlak z voskom pregnalo le za nekaj časa. Pred vrhom Krnesa so me cokle že pošteno zdelavale – še enkrat nanašati vosek se mi je zdelo enako naporno. Pri smuki brez psov pa ni bilo teh težav, hvalabogu. Cesta od Atelskega sedla do Kugovnika (in naprej na Ramšaka) je splužena, pa nisem vedel. Kdor ima Garmin, naj vnese Ljubno ob Savinji, Planina 32. Po smučinah sem ugotovil, da je smučarka, ki sem jo srečal na zgornji cesti proti lovski koči, upoštevala moj predlog in presmučala najlepši del, tj. Kugovnikovo planino. V gozdu je potem kmalu pametno našla vlako v levo, da je imela bliže do Atelskega sedla. Ob predvidenem toplem vremenu pa bo tudi na teh lepih planinah kmalu začelo primanjkovati snega.








Rodica (Janez, 14.02.2019)

Vreme in sneg kar vabita po dopustu in sva šla. Cilj Rodica. S pomočjo zajle na Vogel, na kavo in s sedežnicami na Šijo. Če se da švercat in šparat korake potem grem na zajlo. Smučanje na Suho kar Ok, nič presežkov, lepo smučljivo. Potem pa pse na smuči in greva. Skozi žleb smuči na ruzak, potem pa v lahkotnem tempu do vrha kraljice Rodice. Rahel vetrič naju je hladil. Potem pa tisto najlepše - spust. Z vrha par zavojev po trdem potem pa uležan pršič do planine Suha. Srečava nekaj podobno mislečih, da je v soncu bolje na snegu kot kje drugje. Na planini dohitiva še skupino, ki nama prihrani vzpon nazaj na Vogel saj obljubijo prevoz šoferju do pod nihalke po najin avto. Super, pa gas po gozdu in cesti do 100 metrov pred asfaltno cesto v Laškem rovtu. Tomaž po avto jaz pa 15 minut zbiranja vtisov po taki krasni turi. Mete se.








Mangartsko sedlo (Gasper_Namestnik, 13.02.2019)

Glede na kičasto vreme sva se s kolegom odločila porinit po cesti na mangartsko sedlo. Avto sva pustila na parkirišču, tudi možno parkiranje malo naprej pri verigi. Zaradi kar nekaj novozapadlega snega pa je dostop po cesti iz Predela mogoč samo do zadnjega predora, naprej zaradi neustrezne opreme in popolnoma zasute ceste nisva hodila. Opcija bi bila pred tunelom zaviti levo po pobočju, vendar zaradi plazu nisva tvegala. V tunelih bi izpostavil previdnost padanja ledenih sveč ter ledu po tleh. Smuka nazaj pa je bila užitek kljub že na nekaterih mestih ojuženem snegu. Previdno tudi v spodnjem delu, saj je zaradi sankališča možno srečevanje sankačev na dokaj ozko spluženi in poledeneli cesti.








*** pico
NovaVsebinaVse.html - V1.5-130309(krim)
RazmereMenu.html - (1902200300)
NovaVsebinaVse.html



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS