Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (31)

Note 22.11 Zimske sobe, bivaki ipd. 11 of 29 CUPIDO::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 159 lines 24-JAN-1992 13:09
CUPIDO::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 159 lines 24-JAN-1992 13:09
-< Bivaki v Italiji in pri nas >-
--------------------------------------------------------------------------------
Spodaj pripenjam članek, ki sem ga danes poslal v objavo v Planinski
Vestnik. Priložil sem tudi zemljevid z vrisanimi vsemi bivaki pri nas in
italijanskih Julijcih.

========================================================================

Bivaki v Zahodnih Julijcih in pri nas

Zakaj se ne bi zgledovali po sosedih?

Več let že zahajam v Italijo v Zahodne Julijce, pa tudi dlje na zahod v
njihove gore. Vedno znova me navdušuje podjetnost naših sosedov pri
opremljanju svojih gora z bivaki. Poglejmo najprej, kam vse so postavili ta
kovinska zatočišča v naši soseščini. Večina jih je standardne oblike in
očitno narejenih v isti delavnici. Praviloma imajo 9 ležišč, odeje, nekaj
manjših stolov in zložljivo mizo. Do najbližje vode je običajno pot označena.

Začnimo na južni strani kaninskega pogorja. Pod Veliko Babo nad planino
Zgornje Brdo v Reziji stoji bivak CAI Manzano. Uporabimo ga lahko kot
izhodišče za Ta visoko rosojansko pot, ali pa pred vzponom na Babo ali Laško
planjo. Ko po Ta visoki rosojanski poti zlezemo čez Kanin in vrh Krnice, nas
na sedlu Grubije pričaka bivak Marusich. Ta ni standardne oblike, vseeno pa
ima 9 ležišč in podobno ostalo "udobje". Postavljen pa je na pomembnem
križišču poti, saj od njega lahko napotimo v Rezijo, na @rd, v Reklanico, na
Vrh Krnice oz. Kanin ali pa h koči Gilberti.

Na kaninskih podih nekje na sredi med sedlom Grubije in sedlom Bela peč leži
jamarski bivak Davanzo-Picciola Vianello. Za nas gornike ni preveč zanimiv,
saj je precej odmaknjen od naših poti in ciljev. Čisto drugače pa je z
jamarskim bivakom Modenutti-Savoia na sedlu Vrh Laških brežičev
(italijansko Sella Robon) na skrajnem vzhodnem koncu italijanskih kaninskih
podov severno pod Črnelsko Špico. Do tja je speljana lepa markirana pot z
Nevejskega prevala in še vedno dobro nadelana mulatjera čez pode.
Uporabimo ga lahko kot izvrstno izhodišče za vzpon na Lopo, Hudi vršič in
Črnelsko Špico, ali pa za nadaljevanje poti po grebenih proti Jerebici. Tudi
če se odpravimo na (prepovedani - meja) vzpon iz Možnice na te gore, lahko v
njem najdemo prijetno zavetje.

Naslednje zavetišče ob naši meji je bivak Nogara tik pod Mangrtom. V njem
lahko prespimo, kadar se odpravljamo po znani in težki "ferrati" na Mangrt s
severa. Jeseni 1991 pa je Mangrt menda (informacija je ustna, na zemljevidu
ali v naravi jo še nisem videl potrejene) dobil še eno pridobitev. Tik pred
koncem sezone so uspeli postaviti še bivak nekje pri Robu nad Zagačami.
Lokacija je izbrana zares izvrstno. Plezalcem, ki se trudijo prek zahtevne in
dolge stene Malega Koritniškega Mangrta, ne bo treba več hiteti zaradi
težavnega sestopa po Via dela Vita. Nam navadnim gornikom pa so z njim
"odprli" čudoviti svet med Mangrtom in Poncami, kamor smo se do sedaj lahko
odpravljali le skoraj v ekspedicijskem slogu. Nič več ne bo treba drveti čez
greben Ponc, grizti kolena v enodnevnem vzponu in sestopu iz Koritnice na
Vevnico, Kotovo špico ali Mangrt, ali pa tovoriti še težko opremo za
bivakiranje.

Bivak Gorizia v zgornjem delu doline Bele vode je našim plezalcem dobro znan.
Pravzaprav sta tam dva bivaka skupaj, saj je včasih alpinistov kar preveč.
Uporabimo pa ga lahko tudi pri vzponu na Trbiško Krniško špico, na vse Koze
in Gamse okoli Viša ali pa kot začetno izhodišče pri dolgem sprehodu po
najvišji in najdaljši "ferrati" Julijcev, od Trbiške škrbinice po poti Anita
Goitan pod Viševo skupino in potem naprej po vrhovih vse do Poliškega Špika.

Bivak Mazzeni stoji pod Škrbino Prednje špranje in predvsem pride prav
alpinistom. Mimo njega gre prehod iz doline Zajzere h koči Corsi. Severno pod
Poliškim Špikom stoji še bivak Stuparich, ki ima le 6 ležišč. Zelo prav nam
pride, če se odpravljamo po zahtevni Kugyjevi poti ali poti Amalia na vrh
Poliškega Špika.

Na čudoviti rami 2430 m visoko pod vrhom Poliškega Špika leži majhen bivak
Suringar (le pet ležišč). Ima le pet ležišč. Pomaga nam predvsem takrat, ko se
ne zmoremo več vrniti v dolino po zahtevni poti Amalia. Na nekaterih
zemljevidih je še vedno vrisan tudi bivak Muschi globoko pod zahodno steno
Poliškega Špika. Toda to ni nič drugega, kot le naravna jama, kjer je nekaj
penaste gume za bolj udobno ležanje. Nobenih odej ali kakega drugega udobja!

Ostaneta še dva bivaka okoli Strme peči. Prvi, del Torso, stoji na samem
vrhu in je namenjen plezalcem, ki se cel dan mučijo v lepi in zahtevni severni
steni. Menda je najprej stal na sedlu Grubije, pa so ga prenesli sem, tam pa
kasneje postavili novega. Drugi, bivak CAI Cividale Sotgoliz, je postavljen v
za moj okus najbolj divje romantičen konec Julijcev. Planina Sotgoliz le
majhen raven prostorček stisnjen med strme severne stene Strme peči in
divje grape Sfonderata. Od tam imamo enkraten pogled na mogočno zahodno
ostenje Poliškega Špika. Po prijetni noči se lahko odpravimo plezat v Strmo
peč, ali pa po novi "ferrati" na vrh.

Kako pa je z bivaki pri nas? V naših Julijcih so štirje, ki so jih jeseniški
alpinisti postavili že pred drugo svetovno vojno ali pa tik po njej. Vsi so na
čudovitih krajih in podobno kot italijanski "odpirajo" določena področja
zagnanim obiskovalcem. Poleg njih obstaja še bivak Pod Srcem v Martuljku, ki
pa je menda običajno zaklenjen, nekaj podobnega pa je z nekdanjo karavlo
pod Luknjo. Bivak pravijo svojemu zavetišču v starem seniku ob poti na Krn
tudi drežniški planinci. To pa je v Julijcih vse. V Kamniških in Savinjskih
Alpah jih je relativno več: pod Kočno, pod Grintavcem, pod Skuto, pod
Ojstrico, pa še v steni Storžiča. Nekaj jih je zaklenjenih. nekaj slabo
vzdrževanih, nekateri pa so čisto prijazni. Vsekakor je velika
pomanjkljivost, da ima vsak durgačen način upravljanja in dostopnosti.

Naštel sem dvanajst bivakov v Italiji na področju, ki je manjše od polovice
naših Julijcev. Menim, da je postavljanje bivakov na pomembnih točkah dober
način za spodbujanje neke drugačne vrste planistva, ki ji jaz pravim
gorništvo. Tisti, ki se odpravi v njihovo zavetje, v gore zahaja drugače, kot
pa tisti, ki si visoko pod vrhovi želi dolinskega udobja. Prepričan sem, da bi
tak, samostojen način pohajanja po gorah morali spodbujati. Zdi se mi, da
predstavlja tak bivak zelo majhno motnjo v okolju. Ker ne poslujejo
profitno, ni nikogar, ki bi tja vabil in spodbujal večje množice ljudi. Tam ni
sanitarnih odplak, pralnih praškov, električnih agregatov, žičnic, preletov
helikopterjev. Kultura obiskovalcev je običajno tako visoka, da svoje smeti
odnašajo nazaj v dolino. Potrebni so minimalnega vzdrževanja, morda pregled
dvakrat na leto. Iz vseh naštetih razlogov menim, da naravovarstvenih
razlogov za njihovo postavitev ne bi smelo biti.

Kot navaden član Planinske zveze Slovenije, ki prav malo ve o dogajanjih v
njenih odborih, imam občutek, da odgovornim gradnja novih bivakov še na
misel ni prišla. Dejavnost gospodarske komisije je očitno usmerjena v
oskrbovanje (gradnjo novih koč smo, hvala bogu, opustili) obstoječih koč,
njihovo obnovo, širitev in, žal, pridobivanje dobička v njih. Ne dolgo tega
smo poudarjali množičnost v gorah, vlekli smo stotnije ljudi raznih spolov,
poklicev in nazorov na Triglav in se hvalili z desetinami tisočev članov. Za
tako osnovno filozofijo PZS je bila seveda gradnja in širitev koč po gorah
upravičena. Tudi čim več dolinskega udobja je bilo treba privleči tja gor:
pivo, žganje, dunajske zrezke, sveže rjuhe, smrdeče agregate ipd.

V zadnjem letu se je ta filozofija počasi spremenila. Končno smo le spoznali,
da nima smisla vlačiti v gore prav vsakokar, pa če to hoče, ali ne, to zmore,
ali pa tudi ne. Stotnij na Triglav je že manj. Kaj če bi počasi spremenili tudi
gospodarsko filozofijo v gorah? Kaj če bi si PZS zadala za nalogo opremo
nekaj ključnih področij v naših gorah z bivaki in jih tako "odprla" tistim
gornikom, ki ne marajao nabito polnih koč, angleških WC nad 2000m, jim ni za
elektriko zvečer, temveč raje tavajo po brezpotjih in zvečer klepetajo ob
sveči ali ognju? Naj kar takoj naštejem tri take ključne točke:

1. Planina Zapotok, kjer je ovčarski stan, v katerem smo včasih prespali,
že skoraj razpadel. S tem bi naredili veliko uslugo alpinistom in
gornikom, ki bi jim skrajšali vzpon na Bavški Grintavec.
2. Nekje pod Loško steno, recimo na sedlu med Briceljkom in Stadorjem.
Loška stena je sedaj dostopna le z bivak opremo, saj je celotno
prečenje v enem dnevu z vzponom in sestopom praktično neizvedljivo.
Seveda ima tudi tako potepanje z bivakiranjem svoj čar, toda menim,
da ga bivak ne bi pretirano pokvaril.
3. Med Rombonom in Čukljo. Vzpon na Rombon je več kot dovolj dolg za en
dan in bi se bivak tam zgoraj nekje prav prilegel. Zelo veseli bi ga bili
tudi turni smučarji.

Seveda bi jih lahko naštel še celo vrsto, pa naj bodo za začetek dovolj ti
trije.

Izdelava in montaža takega bivaka ne bi smela biti pretirano velik finančni
zalogaj. Saj gre le za manjšo leseno barako, obito s pločevino in zelo
skromno opremljeno. Tudi postavitev je enostavna: kramp, lopata, nekaj
peska in cementa ter helikopter. Seveda se lahko "počez postavi" cela vrsta
birokratskih ovir, od lokacijskih dovoljenj, do budnih čuvajev ali raje
"čuvajev" Triglavskega narodnega parka. Vendar sem prepričan, da bi se z
dosti dobre volje dalo vse prebroditi, tako, kot se je dalo pripeljati
kapelico na Kredarici v sam slovenski parlament! Gradnjo in kasnejše
vzdrževanje bi zaupali lokalnim društvom, dobička pa od take investicije ne
bo! Ta sredstva so pač dolgoročna investicija PZS v slovensko gorništvo.
Prepričan pa sem, da bi se dalo dobiti tudi precej prostovoljnih prispevkov
posameznikov in podjetij.

---gora
18.191.186.72(0)
1186152 (665161,196,520795)
1146955 (643685,66,503204)
razmere.e-gora.si