Informacije
|
sobota 20.april 2024 - 04:04
Informacije
|
Razmere v gorah |
 RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Note 60.5 Potepanja po Krasu 5 of 11 SPARK::SNOJ "Iztok Snoj,ICT,(061)1312-122 int.10-2" 264 lines 5-APR-1994 08:56 SPARK::SNOJ "Iztok Snoj,ICT,(061)1312-122 int.10-2" 264 lines 5-APR-1994 08:56 -< Kulturne znamenitosti matičnega Krasa >- -------------------------------------------------------------------------------- Po nekaj izletih na Krasu sem si pripravil celoten material, kako si sistematično ogledati vse, kar je zanimivega na matičnem Krasu. Po vinski cesti se bomo peljali skozi najvažnejše kraje osrednjega Krasa, znan pod imenom Tržaško - Komenski kras, čeprav se ga v novejšem času vse bolj prijemlje ime Sežanski Kras. Od vas je odvisno, koliko podrobnosti si boste ogledali, ali se boste ustavili vsaj v važnejših krajih, kot so Dutovlje, Štanjel, Komen in Tomaj, lahko pa si vzamete čas in se ustavite v prav vsak vasici na poti. Vsaka ima kakšno posebnost vredno ogleda. Za predlagano pot bo en dan skoraj premalo, če bomo hoteli videti prav vse. Upoštevanja vredna je tudi ideja sodelavca V.K., ki Kras dobro pozna: vzamete si en teden dopusta in ga prečešete po dolgem in počez, lahko tudi s kolesom. Začeli bomo v SE@ANI. Na njenem začetku, na desni strani, če pripeljemo iz Ljubljanske smeri, Tu si lahko ogledamo lep park z rastlinjakom in drevednico za parkovne nasade, ki se ponaša z bogatim izborom eksotičnih rastlin, in ga je začel urejati Scaramanga l. 1848. Tu se je rodil Srečko Kosovel (1904-1926), pesnik našega Krasa. Umrl je v Tomaju, kjer je tudi pokopan. Ko se peljemo skozi Sežano proti Fernetičem, je kmalu za pošto neposredno pred bencinsko črpalko desni odcep na ovinkasto, a asfaltirano cesto proti Dolu pri Vogljah. Malo pred Dolom je desni odcep za VRHOVLJE, do druge svetovne vojne pomembnejšo vas. O njej piše, da so v njej ob razcvetu kamnoseštva postavili veliko kamnitih vodnjakov, od tega kar nekaj v enem kosu; tak je menda pri hiši št. 16 iz leta 1864, vaški vodnjak pa datira iz leta 1870. Sredi vasi naj bi bil tudi lep pil iz leta 1896. Vrnemo se na glavno cesto in že smo v DOLU, ki je postala samostojna vas šele leta 1950. Dotedanje hiše so pripadale Colu, Vogljam in Vrhovljam. Ko v vasi zapeljemo na prednostno cesto, je takoj na levi državna meja. Odtod je lep je pogled na Tabor, pri zamejcih še vedno simbol slovenstva. Iz Sežane 5km. Ena od posebnosti teh krajev so gotovo pili. To so iz kamna zgrajena nabožna znamenja. Tak, z zanimivo zgodovino, stoji v sosednjih VOGLJAH. Ko smo v Dolu pripeljali na glavno cesto in zavili desno proti Dutovljam, že po nekaj desetih metrih, še vedno v Dolu, zavijemo z glavne ceste v levo. Po 1km pripeljemo v središče vasi, koder stoji pil, obdan s štirimi kostanji. Po stari ustni razlagi domačinov je vas dobila ime po oglju, ki so ga začeli žgati potem, ko so opustili roparsko življenje (pogost priimek Ravbar). Sredi vasi je stala cerkev, ki jo je cesar Jožef II. ukazal podreti. Ker po izročilu tega niso hoteli storiti vaščani, so sosednji Repenci posekali kraj nje lipo, da se je zrušila na stavbo. Cerkveni zvon je zdaj v zvoniku na Taboru, ki se impozantno dviga takoj na drugi strani meje. V bližini kraja, kjer je stala cerkev, so leta 1852 postavili to slopasto znamenje s štirimi vdobinami s slovenskim napisom. Vrnemo se na glavno cesto in zavijemo levo proti DUTOVLJAM. Kraj se prvič omenja leta 1284, ko ga je oglejski patriarh dal v fevd goriškim škofom. Starodavno cerkev sv. Jurija je leta 1450 posvetil tržaški škof Piccolomini, kasnejši papež Pij II.. Kraj nje sta stala obrambna stolpa iz turških časov. Zadnji je bil porušen leta 1930. Ob precej spremenjeni (sicer stari) Blokarjevi hiši se je v zatišnem kotu vasi nasproti cerkve ohranil star porton tradicionalnih oblik, ki je nastal v prvi polovici 19. stoletja, verjetno okrog leta 1835. Poudarja ga težka trikotniška preklada. V kotu med portonom in sosednjo hišo se je ohranil vzidan kamnit relief. Neznan kipar, ki ni imel akademske izobrazbe, se je izkazal z naravnim talentom in izrednim obrtnim znanjem. Gre za plastiko, ki bi sodila v vsako antologijo evropske ljudske umetnosti. Na trgu v Dutovljah, le nekaj deset metrov stran od Blokarjevih, se je ohranil okrasni relief z letnico 1835, kjer štiri debelušne angelske glavice obkrožajo sveti monogram IHS. Poslopje blizu železniške postaje, v kateri je sedaj osnovna šola, je bilo pred II. svet. vojno okrevališče za tržaških bogatašev. Med starimi običaji se omenja kuhanje orehovih štrukljev na Jurjevo, jed, sedaj dokaj pogosta na jedilnikih kraških gostiln. Po njih so Dutovce šaljivo imenovali Reglje. Od Dola 4km, iz Sežane skupaj 9km. Pot nadaljujemo po cesti proti Štanjelu. Po 2km zavijemo levo v SKOPO. To zelo staro naselje se je pred 600 leti imenovalo Sv. Mihael v Čepnem. V vasi je precej starih "kolon" (tudi "kalon")- vhodov na dvorišča in v hiše - z vklesanimi letnicami iz konca 18. in začetka 19. stoletja. Na ozemlju kraške kamnoseške kulture bi upravičeno pričakovali najstarejše ohranjene primerke kamnitih križev. Pa se očitno niso ohranili in je tako križ v Skopem, ki stoji sredi vasi, z letnico 1721 celo eden najstarejših. Po glavni cesti nadaljujemo v KOPRIVO. Zegov dom je domačija sredi vasi, ki jo krasi značilni porton z mogočno trikotniško preklado, in kjer je v plitvem reliefu oblikovan baročni štirilist s svetim monogramom IHS ter letnico in napisom "1839 Josef Sega". Nastajati je začela leta 1604. Domačija je bila kar nekajkrat uvrščena med najpomembnejše etnološke spomenike na Slovenskem, vendar je to žal ni obvarovalo nadaljnega propadanja. Tik pred Štanjelom pripeljemo v KOBDILJ. Vaški trg v Spodnjem Kobdilju so nekoč obkrožale kot svojevrstni spomeniki hiše z monumentalnimi spahnjencami. Imajo ambiciozno in nenavadno oblikovane dimnike, prislonjene k nadstropnim hišam. Po vojni so začele propadati, a dve obnovljeni in ena propadajoča so se le ohranile. Kosova domačija ima večnadstropno spahnjenco s slikovitim dimnikom in se jo je prijel vzdevek "katedralska". Okraski, kamnita streha, baročna okna s kovanimi mrežami krasijo stvaritev iz prve polovice 19. stoletja. Škrkova hiša s tršato spahnjenco in čokatim dimnikom ima tudi lepo kalono (uvozni portal) in klasicistično nišo z bogatim kamnoseškim okvirom, v kateri je nekoč stal kip. Mativškova hiša, s kamnitim prizidkom in visokim dimnikom, propada. Rojstni kraj Maksa Fabianija (1865-1962) in Antona Mahniča (1850-1920). Iz Dutovelj 9km, skupaj 18km. Po dobrem kilometru se pripeljemo v ŠTANJEL. To tesno pozidano, dosledno iz domačega kamna zgrajeno naselje, je obdano z obzidjem, kar mu daje značaj srednjeveškega mesteca. Je značilni primer umirajočega naselja, ki mu poskušamo s prenovo dati novo podobo. @al le podobo, čeprav bi bila potrebna tudi vsebina. Zdi se anahronizem obnavljanje gradu, ko se stanovanjske hiše praznijo in propadajo, ljudje pa se selijo v "novi" Štanjel nižje. Ogled Štanjela lahko zaokrožimo po naslednji poti: Na ovinku pod graščino, kjer stoji informativna tabla znamenitosti mesta, pustimo avto in se sprehodimo naravnost po sprehajalni poti, ki mesto obkroži po levi strani. Tako pridemo do lepega Ferrarijevega parka. Nadaljujemo do Stolpa na vratih. Nekdaj je varoval dostop v mesto z vipavske strani. Ohranil se je do tridesetih let tega stoletja. Arhitekt Maks Fabiani, takrat štanjelski župan, mu je z radikalno obnovo dal beneški izgled in ga kot poletno jedilnico s prekrasnim rezgledom vključil v stanovanjsko zgradbo. Leta '44 je bil delno porušen in v novejšem času ponovno obnovljen. Z njega je lep razgled po starem Štanjelu, kraški planoti in vipavski dolini. Od leta 1993 ga ima v najemu Jožef Švagelj na številki 6a (hiša nasproti), koder dobimo ključe, če stolp že ni odprt. Po ozkih uličicah pridemo do gotske cerkve iz leta 1464, na kateri je glagolski napis in mnogo kamnoseških znamenj. Njen daleč vidni zvonik iz leta 1669 ima svojevrstno limonasto kapo. Malo nad cerkvijo zagledamo tablo "Kraška hiša", ki nas usmeri desno navzgor. Po ključe kamnite hiše, v kateri je muzej, moramo v bližnjo galerijo v graščini. V skromni nadstropni hiši, za katero ocenjujejo, da je iz 16. stoletja, so značilni predmeti iz 18. in 19. stoletja. S sijajnim vodnjakom iz 19. stoletja poleg nje in lepimi kamniti žlebovi za kapnico je najbolj fotogenična zgradba v naselju, zato so jo tudi obnovili. V obnovljenem delu graščine stoji galerija, kjer si lahko ogledamo stalno razstavo Lojzeta Spacala (1907), ki se je slikarsko ves posvetil Krasu. Odprta je ob sobotah, nedeljah in praznikih med 11h in 16h. Med tednom se lahko najavimo na telefon 067-79-197. Od tod jo mahnemo na vrh griča Turn, koder so konec 19. stoletja odkopali nekropolo z grobovi ilirskega prebivalstva. Sledovi kažejo, da je tu stalo gradišče že v hallstatski dobi, utrjeno postojanko pa so imeli tudi Rimljani. V 12. stoletju so grič ponovno utrdili; o tem priča štirikotni temelj srednjeveškega stolpa Turn in razvalina nekdanjega gradu Ledenica. Kasneje so nižje zgradili novo graščino, ki je zamanjala veliko lastnikov. Leta 1508 so mesto za kratek čas zavzeli Benečani. Ko so se sredi 16. stoletja začeli vpadi Turkov, so obdali grad in z njim vse naselje z močnim obzidjem. Leta 1969 so po Štanjelu študentje kiparskega oddelka ljubljanske Akademije za likovno umetnost postavili več kamnitih skulptur v obliki forme vive. Ko se peljemo po cesti proti Komnu, lahko naredimo še manjši ovinek skozi HRUŠEVICO. Na križišču, pred gostilno Grča, stoji lep pil. Na glavno cesto pripeljemo nazaj v Tupeljčah. Iz Štanjela 2km. Naslednji kraj je KOBJEGLAVA. Na koncu vasi, ob poti na polje, je znamenje z nišo z letnico 1864. Položna dvokapna streha je pokrita s težkimi kamnitimi ploščami. Letnica je lahko leto nastanka, lahko pa bi bilo znamenje tudi 200 let starejše, tako brezčasen je njegov stvarni izraz. H KOMNU spada tudi cerkev Marije Device Obršljanske, do katere se pripeljemo po levem odcepu dober kilometer pred naseljem. Nekdaj je bila sloveča božja pot. L. 1728 jo je s freskami poslikal Giulio Quaglio. V Komnu je pomembna baročna cerkev sv. Jurija iz 70. let 18. stoletja. Iz Štanjela 9km. Za cerkvijo sv. Jurija zavijemo desno, kamor nas usmeri smerokaz za Kostanjevico. Vendar glavno cesto, ki po nekaj sto metrih zavije v levo, zapustimo in se odpeljemo naravnost naprej proti vasi SVETO. V vasi je znamenita osmerokotna baročna cerkev sv. Tilna iz leta 1574, ki ima poleg novejšega prezbiterija iz 17. stoletja še manjšega gotskega. Njeno odprto osrešje opira vitek steber iz leta 1682. Odcepov po vaseh, tudi tega proti cesti Komen - ŠKRBINA, ni lahko najti, ker je za te vasi značilno, da so dovozi na dvorišča enako veliki kot cesta sama, ali pa še večji. Zato moramo biti pazljivi, da komu ne zapeljemo skozi kopalnico. Ko le pridemo do križišča, zavijemo levo in pripeljemo v vas Škrbina. Na cestni strani hiše št.29 je vzidano hišno znamenje - skupina križanja z Marijo in Janezom iz konca 18. stoletja. Vrnemo se v Komen, kamor pripeljemo na vzhodnem koncu naselja. Na glavno cesto zavijemo v desno in se po njej odpeljemo v GORJANSKO. Tu sta na karti vrisani dve znamenitosti, ena od teh je cerkev sv. Andreja z vzidano ploščo iz rimske dobe, druga pa je kamnito znamenje iz l.1900. Pot nadaljujemo v BRJE PRI KOMNU. Ogleda bi bil vreden vodnjak sredi vasi. Za ta del Krasa, zahodno od V. Dola, je značilen tako imenovani "voljni" teran za razliko od "trdega", ki ga pridelujejo na Gorenjem Krasu, zlasti v trikotniku Tomaj-Dutovlje-Avber. Iz Komna 6km. Cesta nas vodi dalje v PLISKOVICO. Tudi tu bi našli kaj zanimivega, na kar nas opozori oznaka na zemljevidu. Verjetno je to Bikova skala. Iz Brij 6km. Tako po pripeljemo nazaj v Dutovlje, kjer na glavnem križišču peljemo naravnost v TOMAJ. Kraj je bil naseljen že davno. Na to nas opozarja predzgodovinsko gradišče vrh razglednega Tabora, grička nad vasjo. Tu je stal kasneje srednjeveški tabor, čigar ostanke so leta 1934 podrli. Predmeti iz tu najdenih rimskih grobov se nahajajo v tržaškem muzeju. L.1470 in 1471 so ga napadli Turki. Cerkev sv. Petra in Pavla na Prtabru ima vklesano letnico 1637. Leta 1928 jo je poslikal Tone Kralj. V njej je tudi grobnica iz 18. stoletja. V župnišču hranijo dragoceno knjižnico s 16.000 knjigami v 37 jezikih in rokopisi, ki sežejo do leta 1600 nazaj. Ob Marijini cerkvici je več nagrobnikov iz 18. in 19. stoletja. "Stari pil", kot ga imenujejo domačini, kamnito slopno znamenje iz 17. stoletja stoji ob razcepu cest proti Šepuljam in Dobravljam. Grajen je v renesančnem stilu. Iz Komna 19 km. KRI@ je naslednja vas na naši poti. Tu si lahko ogledamo pil in križ iz leta 1866. Zadnja vas pred Sežano so ŠMARJE. V vasi stoji kraj starih lip gotska Marijina cerkev. Ob lepi podružnični cerkvi, z zvonikom na preslico in izjemno lepimi gotskimi kamnoseškimi detajli (mrežasti obok v prezbiteriju) stoji kašča. Po ljudskem izročilu so tu živeli menihi, ki naj bi se kasneje preselili v Sv. Križ pri Vipavi. Od tod se je kašče prijelo ime "samostan". Najverjetneje pa je cerkveni gosposki služila shranjevanju dajatev v naturalijah. S precejšno gotovostjo sklepajo, da je stavbica nastala v prvi polovici 16. stoletja, hkrati z eno od mnogih prezidav in polepšav, ki jih je preživela Marijina cerkev. Poznogotski okenski okviri s posnetimi robovi so svojevrstna sinteza mediteranskega stila in severnjaškega alpskega (kranjskega), kar se na Krasu večkrat opazi. V cerkvi so poslikane Razpetove freske. Ko Sežano že zapuščamo, tik pod klancem lahko zavijemo še levo v 1km oddaljene DANE pri Sežani. Tu najdemo slopno znamenje, pil iz leta 1736, ki ga je dal po zaobljubi postaviti Mihael Bizjak, ker je po nesreči z vozom kljub težki poškodbi ušel smrti. Na nasprotnem koncu stoji križ iz leta 1769. Kraji, ki smo jih izpustili, ker so bili izven poti, a si jih je tudi vredno ogledati: Iz Tomaja se lahko zapeljemo še v ŠEPULJE, kjer od l. 1849 stoji Turkov pil, posvečen Mariji, Jezusu in sv. Jožefu. Obnovljen je bil leta 1987. Iz Komna lahko naredimo južno ovinek v Volčji grad, kjer s komenske strani pred vasjo stoji Marijin pil. Nad znamenjem z nišo je napis: "Ta pil je naredu Anton Jurca in Andrej Talčer čast materbošji v leti 1855". Literatura: Krajevni leksikon Slovenije I. knjiga (DZS 1968) Marjan Zadnikar: Slovenska znamenja (Družina 1991) Dušica Kunaver: Legenda o Krasu (Didakta 1993) Sto srečanj s dediščino na Slovenskem (Prešernova družba 1992) Ivan Sedej: Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem (Prešernova d. 1989)
|
***pico
18.189.2.122(0)
1142335 (639298,195,502842)
1104552 (618700,66,485786)
razmere.e-gora.si
