Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Antelao 3264 m, Kralj Dolomitov (Igor, 19.08.2008)

Že leta so mi pogledi ob jasnih dneh v gorah uhajali proti "njemu" in zdaj je končno napočil čas, da sem prestopil reko Piavo, sicer ne prvič. Po obisku M. Paterna se preko sedla Tre Crocci napotim v mondeno Cortino. Skoznjo sem se peljal že dalnjega leta 1986, kako čas beži. V kraju San Vito di Cadore poiščem cesto do spodnje postaje sedežnice oz. izhodišča za kočo Scotter-Palatini 1580 m. Ker je cesta v dnevnem času zaprta se dam do koče za 8 evrov povratne karte prepeljati s sedežnico. Pravzaprav sva se peljala kar dva, jaz in moj težki nahrbtnik. Pri koči se nič ne ustavljam in nadaljujem po lepi poti med rušjem in predvsem toplim soncem proti sedlu (forc. Piccola), ki jo dosežem v 1 uri in 15 minut, sledi še 10 minut sestopa do koče Galassi 2018 m, kjer prespim. Spanje v svoji sobi na izkanico PZS (A) me stane 8 evrov, pivo 4 evre. Zjutraj vstanem med prvimi (v koči nas je bilo vsega 11) Ob prvi jutranji zarji daleč na vzhodu sem že na škrbini Forc. Piccola. Sprva me vodi lepa steza visoko v krnico pod severna ostenja. Območje vzpona je v senci, sosednji Pelmo in gore naokoli pa so že obsijali prvi sončni žarki. Dan je brez oblačka, popolno brezvetrje. Na vrhu melišča po nekoliko zoprnem vzponu se ustavim, spravim palice, na glavo čelado. Prečim sprano gladko skalovje, potem pa po poličkah v desno in levo premagam začetni del vzpona v razčlenjenem skalovju. Sledi še nekaj plezanja (vse okoli I) in stopim na spodnji del Le Laste, kako slovensko ime (Lašte). Prvi del je še precej gruščnat, zlagoma se vzpenjam, vmes premagam nekakšni skalni prag (I. stopnja), spet sledi enakomeren vzpon po skalnih ploščah, ki jim kar ni videti konca, spet prehod v še treji del Lašt, vsi so kar začinjeni, na enem je precej gladko in čez se prerinem z gvozdenjem. Ves čas se enakomerno vzpenjam, za nekoga enolično zame precej kratkočasno, ob stalnih razkošnih razgledih do kamor seže oko in na veličastne gore v okolici. Na okoli 3000 metrih naletim na prvi sneg, ki je ob 8 jutranji uri pomrznjen, na nekem mestu je na sklani plošči celo led. Namestim dereze, v roke cepin. Še vedno lepo napredujem in kmalu se znajdem na edinem zavarovanem mestu, kjer čez krajši skalni del visi jeklenica z vozli (brez bi bila II) mesto je precej izpostavljeno, do jeklenice vodi kratka in ozka polička.Hitro premagam tudi ta sklani odstavek, ki pa ni edini naprej. Držim se bolj desno in gladko zgrešim odcep za bivak, (drog s tablo je podrt in leži za robom grebena)preplezam še zadnji del in končno zagledam vrh. Za nekaj metrov se je potrebno spustiti po grušču in že stojim na njegovem temenu, v treh urah in pol od koče Galassi. Razgled brezmejen, na vrhu se zadržim celo uro, ob 10 pa pričnem sestopati, na vrh pridejo trije Italijani, ki so prav tako spali v koči, za vzpon mi čestitajo, seveda tudi jaz njim. Nazaj grede le opazim bivak in stopim do njega, notri je vse plesnivo, ampak v sili bi bil še kako dobrodošel. No danes je vreme fantastično zato nadaljujem s sestopom. Kar precej jih še srečam, med njimi kar precej prelestnih deklet. (tudi sicer sem tega dne srečal bistveno več žensk kot moških) Skalne prehode iz Lašt pazljivo preplezam in kmalu sem spodaj v veliki krnici, sledi sestop po melišču in po stezi na Forc. Piccola, ura kaže 12.40. Pijače mi je že zgoraj, še precej visoko zmanjkalo, sonce pa je neusmiljeno žgalo. Cincam med izbiro 10 minut do koče Galassi ali 45 minut do koče San Marco. Odločim se za San Marco, ki je v smeri sestopa. Prečim po lepi poti pod ostenji C. Scoter in Cima bel Pra, srečujem številne pohodnice in pohodnike, ene so kar v kopalkah. Tik pred kočo S. Marco med grapa z vodo spravi v prav absurden položaj, žejen kot hudič že vsaj uro in pol razmišljam o hladnem pivu sedaj pa voda. Napravim le nekaj požirkov, potem pa hitro do koče, kjer je prava plaža. Kmalu (ob 13.45 uri)je v mojih rokah steklenica Becksa, ki še kako prija suhemu grlu. Koča San Marco je prava zgodovinska posebnost, zgrajena leta 1895 leta, torej istega leta kot postavljen Aljažev stolp vrh Triglava. Osebje prijazno, da bi tam kar ostal, ampak treba je v dolino, že čez dobrih 20 minut sem pri koči Scoter-Palatini, ker je grlo spet suho, naročim še en kozarec rumenega. Potem se napotim do sedeženice in v prijetnem vetriču se pripeljem na spodnjo postajo. Krasen vzpon, ob vremensko brezhibnem dnevu, le tiste I imajo v Dolomitih nekoliko višjo vrednost.

***pico
3.149.254.35(0)
1144564 (640590,195,503779)
1106514 (619851,66,486597)
razmere.e-gora.si