Hruški vrh (Miha_D., 14.01.2018)

Prišla, nič videla, zmagala! Tako je bilo, prosto po Juliju Cezarju, danes na Hruškem vrhu. Čeprav se je roditelj nadejal, da bo svojo nedeljsko športno zagnanost uresničeval udobno zleknjen na kavču pred TV ekranom in s pirom v roki, se je na njegovo žalost obrnilo drugače. Malega gimnazijca je po dveh tednih guljenja učbenikov pred konferenco iznenada zagrabilo, da bi bilo jako fino, ako bi se on naužil svežega gorskega zraka in obenem še malo zasukal smuči po belih strminah. Staremu seveda ni preostalo drugega, kot da se ukloni hvalevrednemu razmišljanju mladega uma, in se poda iz tople izbe v mrzel in oblačen nedeljski dan. Da si ne bi preveč belila glave, kam se zagrizti, sva se po TKG meniju odločila za glavno jed Hruški vrh a la Miro Š. (Miro, hvala, pa brez zamere!). Mislila sva, da bova z avtom zmogla tudi tisti poledeneli klanec do Zakamnika, ki ga omenja Miro, a se je pločevinasta mrcina 150 m pred kmetijo odločila, da po ledu naprej ne gre več. In ne samo to. Začela je nekontrolirano drseti v kontra smer. Mali, poln gimnazijskega znanja o Newtonovih zakonih gravitacije, je presodil, da štirideset metrska globel za robom ceste ni to, kar je pričakoval od turne smuke, zato je brž skočil iz avta. Povsem upravičeno, kajti pred njim je še celo življenje. Stari, ki ga je po ravnanju malega očitno manj škoda, pa je kot kapitan na potapljajoči se ladji do deske tiščal žlajfo, sukal volan sem ter tja in z drugimi povsem brezupnimi manevri poskušal reševati tono in pol po klancu drsečega družinskega premoženja. K sreči so kolesnice poskrbele, da je zloščena pločevina ostala lepo na cesti in da se je kalvarija srečno končala na razširjenem ovinku kakih tristo (dolžinskih!) metrov nižje, kjer sva nevarno rikverc vožnjo zamenjala z varno hojo navkreber. Do Hruške planine sva hodila pod sivimi oblaki, nad njo pa naju je vzela megla. Zahvaljujoč novi družinski navigacijski pridobitvi v obliki Garmina eTrex 30x, ki je zamenjal pokojnega GPSmap 60CSx, sva se skozi megleno belino uspešno prebila na vrh. Klub totalni difuzi je bilo dričanje po trdem grifig snegu pokritem s 3 cm svežca navdušujoče. Staro in mlado je v megli sledeč paru vijug prednamcev uživaško sukalo smuči po strmini do planine. Megla se je tam končno razblinila. Nadaljevala sva po kolovozu, ki gre s planine proti jugu in vodi do Zakamnika. A po nekaj minutah ležerne pele prideva do točke, kjer smučarske sledi skrenejo s kolovoza in zavijejo levo v hosto. Malček pomišljava, ali je pametno zapustiti varen kolovoz in se podati v neznano goščo, nato pa si modro porečeva, kamor gre bik, naj gre še štrik. Pričakovala sva neugoden turno holcarski rodeo, vendar se je izkazalo, da so prednamci, ki očitno poznajo teren kot lasten žep, prav vešče odmotovilili skozi hosto in naju elegantno in nestresno pripeljali na cesto, po kateri sva zjutraj od Zakamnika napadla Hruško planino. Na jasah se je dalo pridelati še toliko lepih vijug, da so šle jutranje avtomobilske prigode in nezgode brž v pozabo. Kljub megli sva za vas uživala Žiga in foter Miha.




GPS  GPS podatki






Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

 
RazmereVsebina.php - V1.11-180509/1(krim)
Vsebina/Obv13429
--- manus