Dobrač (Miha_D., 20.01.2018)

Sprva smo naklepali naskok na Vrh Strmali, a smo se ustrašili napovedane nevarnosti plazov, ki je bila v tistih koncih Julijcev ocenjena na tretjo stopnjo. Odločili smo se za varno romanje po bivšem smučišču na Dobrač. Smo namreč silno odgovorni očetje in matere, ki morajo ob pomanjkanju lavinskih vrvic, sond, lopat, zračnih vreč, žoln, čelad, iPhonov, dihalnih aparatov in druge neobhodno potrebne protilavinske opreme zato uporabiti nekoliko več zdrave turno-kmečke pameti in se podati v tiste klance, kjer teh nevarnosti ni. Vse v svrho veselja nebogljene dece, ki ob domačemu ognjišču nestrpno čaka, kdaj se bodo ata pa mama zdravi in v enem kosu vrnili iz daljnjih krajev. Pa še kaj prostora v ruzaku ostane, da pošten turni smučar vanj zbaše krepko zagozdo kruha, masten kos špeha, čebulo za priboljšek in flaškon domačega žganja. Da tam gori na gori od lakote in žeje slučajno bridkega konca ne stori.

Tako se modra moža spredaj, za njima pa razpuščena jata treh turnih smučark, podajo od Svetega Duha (Heiligengeist) na Dobrač. Sneg razveseli družbo že na parkirišču, čeprav je novega tako malo, da ga oko komaj zapazi. Med tem ko moža, vzpenjajoč se po lepo zglajenem smučišču, modrujeta o velepomembnih rečeh modernega sveta in skrbita, da se ta vrti, kot se mora, in se noč in dan menjujeta v pravilnem redu, pa je za njima glasno, kot bi v kokošnjaku lisica delala red. Kljuni na dolgo in široko meljejo o trupelni kilaži, ločevalnih dijetah, mičnem stasu, glavobolih, srčnih težavah, o cunjah za to in ono priliko, žavbah za gladko obličje, o tem, kaj v lonec dati, da gospodarju v vampu dobro dene in o drugih praznih marnjah. V takem slogu se družba v dveh urah in pol skoraj brez postankov ležerno privleče na sončni vrh. Do vrha možema že zmanjka reči, o katerih bi bilo za modrovanje vredno tratiti čas, zato modro molčita. Ker sta onadva jako umne narave, vesta, da višje od vrha ne bo šlo, nista pa povsem prepričana, ali to vedo tudi v mlatenje prazne slame zatopljene smučarke. Da se kokošnjak slučajno ne izgubi v neznanih višavah nad Dobračem in bi jela deca radi tega doma točiti debele krokodilje solze, moža poskrbita, da se perjad na vrhu ustavi.

Na gori nismo sami, kajti Beljačanom je tako pri roki, da se nanjo zgrinja vse, kar leze inu gre. Še biciklista v snegu je bilo zapaziti! Kljub soncu je ob zmernem vetru zelo hladno. Sukanje smuči po trdem, ponekod rahlo poledenelem snegu je izvrstno. Smučariji bi težko rekli turna, saj je proga zaradi gostega turnega prometa bolj podobna zdrajsanemu smučišču kot kakšni deviški flanki. Kljub vsemu se trudimo slogovno dovršeno odpeljati 1200 višincev in pelo zaključiti z umetelno kristjanjo ob avtomobilu v dolini. V smuki in obveznem piru smo uživali Aleša, Sonja, Živa, Boštjan in Miha




GPS  GPS podatki






Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

 
RazmereVsebina.php - V1.11-180509/1(krim)
Vsebina/Obv13464
*** gora