Veliki Selišnik (Aleš, 21.01.2018)

Na Veliki Selišnik sem se odpravil po dolgem razmisleku. Ne le hitro spreminjajoče se razmere in opozorila, tudi sobotni bliskoviti trening na Dravh mi je z bobnečimi ploščami pod smučmi, splazenimi kložami npr pod Možicem in zglancanim grebenom povedal, da naj spisek grapastih in višjih ciljev premaknem za kak teden. Na Rudnem polju sem bil še dovolj zgodaj, da sem pred deveto sam po tekaški smuknil do peskokopa, in potem po gozdu (hvala, verjetno Miru, za inteligentno speljano pristopno smučino) skozi Krucmanove konte po prvovrstnem puhcu do macesnovega redkega gozda, nekje na 1650 je začelo pod puhcem spodrsavati na ledu. Tam sem občutil, kar sem že prej slišal: močan in sunkovit veter. Kmalu so morali še srenači na smuči, da sem se iz konte med Debelim in VS prepraskal po spihani široki gredini levo, torej južno od vrha. Sumnjičavo sem se skopal prek velike klože, potem pa spet po poledenelih rebrih navzgor. Razmere, kot jih popisujejo tudi drugi, zlasti Turni Matej na Zelnarici, Lučka na Kredi in Bor na Vršiču. Pod sedelcem sem prečil še eno poledenelo ploščo in glej ga zlomka: srenači seveda na ta visokih pručkah slabo grizejo, v trenutku sem na hrbtu drsel dol v globel. Žlajfaj, žlajfaj, se dere angel varuh. Jaz pa: žlajfe nikjer (pred menoj pa sicer kakšno leto boljše polovice življenja manj kot za M, pa vendar)... Toliko ujamem rušnato vejo (torej žlajfo), da se obrnem s smučmi navzdol in se počasi ustavim. Poln andrenalina se spravim na dilce, brez pručk. (Miha bi napsial: Mlado in staro se je prešerno radovalo, ko je možakarjev životec spet stal na krepkih, a tresočih udih in se jel vzpenjati kvišku... Res sem se spravljal v dobro voljo s kovanjem tega in takih stavkov, hvala utemeljitelju gruhovskega buditeljskega besednjaka, več glej Matjaž Deržaj, Gruh, nekje okoli 1935). Napenjajoč Ahilove prikravsam pod vršnjo strmino, previdneje kot sicer cik cak prek nje na vetrovni vrh. S severozahoda je vleklo in nosilo sneg, tudi cele kose skorje. Spodaj v Solnicah so bila celotna pobočja kot jedkanica z napihanimi rebri in ledenimi ploščami. Prvi zavoj je bil še pres..an, potem pa je sledilo zahtevno spoznavanje kakšnih šestih vrst snega, trda kloža, mehka kloža, v zavetrju odjejnano, pa leden plošče in za okus pršiča, le puhec pod 1700 je sonce že "stisnilo", pa nič zato, je pač šlo bolj na power, ski good or eat wood med gosto postavljenimi vratci, nekako kot v Kitzu. Čisti užitek, čeprav povsem drugačen, kot ga je bil deležen Miro in co le štiri dni prej. Kajakaši pravijo: nikoli ne stopiš v isto vodo. Drži tudi za sneg. Razmere so nevarne, zahtevajo branje snega, vetra in poznavanje terena. Tako bo tudi po sneženju!

PS 1) kdor je izgubil rokavice, jih dobi od poštenega najditelja, če pošteno pove znamko, velikost in na kateri turi je bil, email prosim. Tisti s parkirišča naj niti ne poskušajo, ni bilo tam....
PS 2) predlagam, da poleg naj fotografije na koncu sezone izberemo tudi najbesedo, tisto, ki je zaznamovala sezono in prispevala k besednjaku in dobri volji. Nominiram žlajfanje in pristopno smučino. Potrdil sem se uporabiti obe, čeprav bi žlajfanje raje v drugačnih okoliščinah.

Aleš








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

17447 (od 15 Feb 18)
Stevilo trenutno prikljucenih uporabnikov: 119

 
RazmereVsebina.php - V1.10-171212/1(krim)
Vsebina/Obv13486
--- manus