Lipanski vrh (Gumpi, 27.01.2018)

Turnosmučarska čreda se krepi in širi. Vedno več nas je. Danes sem tako na uvajalno turo peljal Tomaža, ki je sicer čare nedotaknjenih strmin že užival. Toda tako daleč nazaj, da so cucki takrat smuči zagrabili še na čisto drug način, da o (ne)dotaknjenosti strmin ne govorimo. Cesta z Mrzlega studenca do spomenika je takšna kot običajno, le tam, kjer gozdarji komaj obvladujejo svojo pošast je vse skupaj malo bolj poskakujoče. Snega zadosti, shojeno, tako in drugače seveda vse do Lipance. Tudi nad njo je naravnost proti Lipanskim vratom potegnjena lepa pristopna smučina, ki je bila v trenutkih, ko se je na obzorje ravno kotalila velika pomaranča, še trda. Pa gre do sedla tudi brez srenačev, bi zatrdil Tomaž s povsem novo opremo. Moji cucki, že v nekoliko višji starosti in predvsem z izdatno kilometrino, se s tem niso strinjali. Tako sem za seboj puščal značilno sled. Kratek postanek na sedlu, pogled na vršno pobočje. Smuči so pristale na nahrbtniku, dereze na nogah, težav tako ni bilo nobenih, komaj sem se uspel ozreti nazaj proti sedlu, že sva bila na vrhu. Dan seveda nadodličen, povsem tak, kot ni bil napovedan. Pogled je božal očake na drugi strani doline, preden sva se po trdem, toda grifig snegu zapeljala navzdol proti sedlu. Tam sva hitro videla, da bo treba dokaj levo, če hočeva še uživati in seveda sva ubrala pravo smer. Nižje pa malo mešano (na žaru). Malo rodeo, kakšen lep zavoj, včasih se je še ne zadosti utrjen napihanec celo nesramno predrl in smuči odpeljal povsem drugam, kot je zaprmej hotela volja turnega smučarja. Koča se je že zbudila, a sva le od daleč pomahala, ko sva prisopla mimo in nižje doli, kot na pravem smučišču (skorajda) v slogu slovitega Ingemarja odvijugala tistih nekaj zavojev. Na poseki je bil zjutraj sneg odpuščen ravno toliko, kot ne sme biti, po gozdu nižje doli pa sem se vso pot spraševal, če konec koncev ni skorajda bolje, da so očala še vedno v nahrbtniku. Ker slepa kura ... No, vsekakor lep začetek prav takšnega dneva. Kar se je zgolj potrdilo z res lepim pogledom pri spomeniku. Na kaj ali koga, pa naj si vsak misli, kar hoče. Cesta proti Rudnemu polju je normalno prevozna, le na izvozu je bolje nekoga poslati da preveri, če kakšen štirikolesni naslednik Fittipaldija nima na cesti svojega dnevnega treninga. Pa srečno, kjerkoli že ste ali boste.








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

17587 (od 15 Feb 18)
Stevilo trenutno prikljucenih uporabnikov: 88

 
RazmereVsebina.php - V1.10-171212/1(krim)
Vsebina/Obv13502
--- manus