Tromeja (Peč) iz Rateč (Gumpi, 25.02.2018)

Počitnice se počasi zaključujejo. In ravno zadnji dan se je v Ratečah, tik pred mejo s sosednjo Italijo, pokazal v najlepši možni luči. Sonce, modro nebo, temperature, kot se za zimo spodobi. Pridružila se mi je najmlajša članica naše družine in skupaj sva urezala pristopno smučino prav od mejne črte po travnikih navzgor. Pri vikendih sva stopila na cesto, ki je bila zvožena večino časa z motornimi sanmi. Od mesta, kjer je očitno lastnik hrumeče zverine obupal, sta si do razcepa poti pod poseko sledili skoraj zgledno sledi smučarjev in pešcev, ena ob drugi. Vzpon skozi gozd in odštevanje ovinkov serpentin, ki jih je že pred časom nekdo umetelno po vzoru kakšne gorske ceste napisal na smreke, naju je pripeljalo do vrha. Kjer je rahlo pihalo, mraz pa je bilo, da so še misli zmrzovale. Nekaj koči podobnega, ki že leta stoji pod oddajnikom na italijanski strani, je bilo najboljše zavetišče, ki ga je bilo možno najti. Po načelu bolje nekaj kot nič sva ga sprejela. Spust po poseki je bil seveda super, pršiča je bilo še dovolj, večinoma se je dalo vleči svoj podpis, pa tudi če si zavil na sledi dveh predhodnikov, ni bilo, da bi se pritoževal. Poseka se sicer vsako leto bolj zarašča, še nekaj let pa bo verjetno ponujala prav solidno vijuganje. Do ceste je sledilo nekaj zavojev med količki, bolje rečeno koli alias debli smrek, naprej navzdol pa potem mešanica ceste in zavojev v celcu posameznih senožeti. Mladina je bila zadovoljna. In če je zadovoljna mladina, sem zadovoljen tudi sam. Pa srečno, kjerkoli že ste ali boste.








Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS

 
RazmereVsebina.php - V1.11-180509/1(krim)
Vsebina/Obv13729
--- manus