Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Prokletje (Damjan_S., 23.02.2024)

Naša letošnja »turno smučarska odprava« se ni začela ravno optimistično. Sicer smo udobno pripotovali v Vusanje, a sta lahko nedeljo (18.2.) za turo na vrh Fazlisa (2194), ki leži vzhodno od vasi, tik na črnogorsko – albanski meji, lahko izkoristili le Majda in Alice (pa še njima je zablokiral menjalnik kombija ravno ko sta ga parkirali na izhodišču za turo). Medtem smo se preostali vsak po svoje spopadali s »prekleto« zastrupitvijo s hrano. A proti večeru so se stvari začele umirjati, kombi smo spravili v dolino in naslednji dan do lokalnega mojstra. Po urejenih formalnostih na mejni policiji v Plavu, smo naložili smuči in nahrbtnike na kamionček ter se odpeljali v Ropojansko dolino vse dokler je le šlo. Nato pa s smučmi na hrbtu nekje do višini 1400 metrov kjer se je začel sneg. Preko prelaza Pejës (1742 m), od koder se nam je odprl osupljiv pogled na južno stran in gore nad Thethom, smo se spustili po povsem kopni poti v dolino, kar pa nas v najbolj strmem in hudo izpostavljenem delu poti, ni prav nič motilo. Do mesta nastanitve smo prišli že krepko v temi.
Tretji dan se je polovica moštva odločila za raziskovanje slikovite in izolirane vasice Theth, druga polovica pa za iskanje možnosti na turno smuko. Eden od gostiteljev nas je prijazno zapeljal nekaj kilometrov nad vas, kjer smo že takoj ob cesti stopili na smuči. Med vse bolj redkimi borovci smo se vzpeli v območju označene poti, nato pa pridrsali na čistino, ki se zaključi s strmim žlebom. Tega smo zmogli s smučmi na hrbtu in cepini v rokah (1867 m). Odsmučali smo na mnogo manj strmo zahodno stran, preko pašnikov, slikovite planine ter le malo nad glavno cesto za Theth sneli smuči. Zaradi »šuma v komunikaciji« smo se peš vzpeli vse do prelaza. Majda in Bernadette sta ulovili prevoz na štop (itak), medtem ko sva se s Thierryem morala še malo potrudit, preden sva dobila dogovorjeni prevoz.
Četrti dan sta se Lidija in Michel odločila za povratek v Vusanje, preostalih šest pa smo se vzpeli do Sedla Velbonë (1795 m). Domačina, ki smo ju ob njuni koči srečali visoko nad dolino, sta nas pod vtisom nesreče belgijske in francoske pohodnice v začetku lanskega maja svarila, da je pot zelo neverna. Da iz smeri Velobnë letos ni bilo še nobenega turista. Prečka, ki nas je čakala na drugi strani sedla, je mestoma res izpostavljana. Prečiti je treba nekaj žlebov, vsaj v enem se je nekaj metrov nižje od naše linije nevarno svetil led. Snežne razmere pa so bile dobre in s smučmi smo bili hitro čez (občutek sicer ni bil ravno tak). Ko smo odsmučali še žleb, ki nas je pripeljal v položen teren, pa se nam je vsem zelo oddahnilo. Velbonë je čudovita dolina, a za našo predstavo bi bila še mnogo lepša, če bi bila pokrita s snegom. Pot nam je vsaj malo skrajšal Bledi - lastnik naše namestitve, ki nam je s svojim jeepom prišel na proti.
Peti dan je bil v smučarskem smislu prava poslastica (vsaj glede na razmere). Vzpeli smo se v samotno krnico nad Valbonë, nekje do višine 2390 metrov na severni strani vrha Grykat e Hepëta in odsmučali po pomladno opuščenem snegu. Juhuhu.
Ker se je preko noči vreme skvarilo, najbolj »optimistične« vremenske napovedi pa so govorile celo o metru snega, ki naj bi ga nasulo po hribih, smo za povratek v Črno goro izbrali najbolj varno možnost. Z najetim prevozom smo se zapeljali od vasi Cerem od koder nas je zložna pot skozi gozd, preko slikovite planine in pašnikov, pripeljala na mejno sedlo Borit. Vse močnejše sneženje ter veter sta nam ohladila željo, da bi se vzpeli še tristo metrov višje, na vrh Fazlisa. Pri pripravljanju na spust, je Majdi pobegnila smučka, a smo jo za robom na srečo kmalu našli. Odsmučali smo na Črnogorsko stran vse dokler se je le dalo, potem pa sestopili v Vusanje, kjer sta nas ponovno širokosrčno sprejela Salih in Shqipe.
Za nami je bila tura, za katero bi rekel »tudi v turnih pancarjih se daleč pride«. V takih razmerah je gotovo ne bi ponovil, a nas je nagradila z mnogimi vtisi in lepimi doživetji ob srečanju s prijaznimi ljudmi. In s samoto. Naša trasa je sledila krajši varianti vse bolj priljubljene 192 km dolge krožne poti, Peaks of the Balkans. Menda jo dnevno mestoma prehodi celo do 300 pohodnikov. Mi, razen psa, ki se nam je pridružil pri prečenju sedla Valbonë, nismo srečali nikogar.
Pohodniško začinjanega turnosmučarskega druženja po Prokletju smo se udeležili: Lidija, Majda, Borja, Bernadette, Alice, Michel, Thierry in avtor zapisa.
lepa tura - priporočam

***pico
3.15.193.45(0)
1225248 (686016,198,539034)
1183482 (663177,66,520239)
razmere.e-gora.si