sreda 15.maj 2024 - 05:05 Informacije |
Razmere v gorah |
RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Haute Route (Mišo Jenčič, 30.04.2010)
O Haute Route sva sanjala že nekaj časa in zelo sva hvaležna Tinetu in njegovim, da so naju bili pripravljeni vzeti s sabo. Minulo soboto
smo se odpeljali v Täsch in od tam s taksijem v Chamonix, naslednje jutro pa se je začelo zares. Šest precej napornih dni s kar nekaj tehnično
zahtevnimi detajli in mestoma kompliciranim iskanjem prave poti me je utrdilo v prepričanju, da – vsaj za "običajne" turne smučarje – HR
ni mačji kašelj, kljub svoji obljudenosti. Čeprav ima sloves ključnega mesta vzpon na Plateau de Couloir, se mi ta v danih razmerah (dobro utrjena
gaz v suhem snegu) ni zdel zelo zahteven. Precej bolj kočljivo je bilo po mojem smučanje v jutranji trdoti po izpostavljenem pobočju proti škrbini
Col des Ecandies, prav tako vzpon mimo čela ledenika Brenay, mogoče tudi sestop s sedla Chardonnay. Tudi smuka po ledenikih Stockji in Zmutt proti
Zermattu zahteva dober občutek za gibanje po ledenikih in naš vodnik Tadej ga je pokazal zvrhano mero. Seveda pa HR ni zgolj premagovanje razdalje,
višine, naporov in raznoraznih ovir, ampak predvsem uživanje v divjem visokogorskem svetu, lepih razgledih in nenazadnje kar precej dobre smuke. Še
najslabše je bilo skozi dolino Arpette, ki naj bi bila prvi smučarski vrhunec, a je bila precej razrita in pomrznjena. Povsod drugod smo imeli dober
ali vsaj soliden sneg – od par cm pršiča na trdi podlagi do ravno prav odpuščenega srenca ali užitkarske čoftice. Tudi z vremenom smo imeli
srečo – vseskozi lepo, le prve dni se je proti popoldnevu malo zaprlo. Na dveh najvišjih točkah (Plateau de Couloir, 3650 m in Pigne d'Arolla,
3790 m) pa smo imeli čisto šajbo, brezvetrje in fantastičen razgled. Zares se je začelo kvariti šele zadnji dan – oblaki so pritiskali z juga,
a med zadnjim, "kraljevskim" spustom s sedla Valpelline se je Matterhorn še ponosno dvigoval nad njimi; ko smo prišli v Zermatt, je bilo že vse
zabito in kmalu zatem so padle prve kaplje… Doživeli tudi vrsto raznih zgod in nezgod: z želodčnimi težavami in prehladom smo se bolj ali manj
uspešno borili, bolj problematična je bila pručka smučarske vezi, ki mi je počila pod kočo Velan. Ker s tako vezjo ne bi mogel smučati, sem se
spustil v dolino in nato s taksijem v Verbier popravit vez. Zamenjava pručke je stala 20 CHF, taksi v Verbier in nazaj v Bourg-St-Pierre pa
170… Na srečo so imeli ostali naslednji dan "ovinek" na Mt. Velan, tako da smo se zvečer ponovno ujeli v koči Valsorey. Manj sreče pa je imel
Tine, ki mu je poslušnost odpovedalo koleno, tako da je moral v dolino dan za mano in nato domov. Med zgodbe s srečnim koncem sodita helikoptersko
reševanje Alenkinega notranjega čevlja iz prepada pod kočo Vignettes (taisti helikopter je namreč kaki dve uri prej tudi odpihnil čevelj in ga je šel
iskat po posredovanju oskrbnika) in Martinov padec z eno nogo v razpoko. Snega ni bilo ravno v izobilju, a posebnih problemov z njegovim pomanjkanjem
nismo imeli. Po dolini Arpette smo se celo pripeljali do vrat taksija, ki nas je prišel iskat do gostišča Arpette (malo nad Champexom), slabše pa je
bilo v Zermattu, kjer smo morali na koncu dobro uro pešačiti po spluženi cesti do postaje žičnice Furri. Ampak to seveda ni skalilo našega
zadovoljstva z izjemno turo.
|
---gora
18.117.11.131(0)
1344438 (757737,202,586499)
1293358 (729065,66,564227)
razmere.e-gora.si