Informacije
|
petek 19.april 2024 - 20:28
Informacije
|
Razmere v gorah |
 RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Note 10.8 Vstopnina v TNP ? 8 of 8 UEK::FN01METEOR "TOM VRHOVEC, Ljubljana" 282 lines 18-OCT-1991 13:35 UEK::FN01METEOR "TOM VRHOVEC, Ljubljana" 282 lines 18-OCT-1991 13:35 -< Souporaba gorskega prostora >- -------------------------------------------------------------------------------- Drugačne oblike rekreacije in športa v gorah Souporaba gorskega prostora Tomaž Vrhovec Gorski prostor je različnim skupinam prebivalstva pomenil skozi zgodovino različne vrednosti. Avtohtonemu kmečkemu prebivalstvu je predstavljal pomemben vir za preživljanje s poletnimi pašniki, gozdom in krčevinami, zgodnjim podjetnikom vir rude in oglja, znanstvenikom izziv, trgovcem in popotnikom pa oviro. Planinstvo kot organizirano prostočasno zahajanje v gore, je v zadnjih sto, dvesto letih goram vtisnilo svoj pečat. Stiki med prihajajočimi planinci in domačim prebivalstvom so pogosto rodili dobre sadove, pogosti pa so bili tudi spori in konflikti. Sčasoma sta se skoraj povsod klasično planinstvo in avtohtono prebivalstvo drug drugemu prilagodila. Sočasno z razširjanjem planinskega gibanja so v gore prodirale tudi druge civilizacijske dejavnosti: prek in pod gorami so bile speljane železnice in ceste, uveljavilo se je moderno intenzivno gozdarstvo z gozdnimi cestami in drugimi napravami, v gorah so začeli urejati vodotoke in graditi elektrarne, v gore je močno prodrl množični turizem. Vse industrijske oblike izkoriščanja gorske narave od gozdarstva do turizma so za gore kot občutljiv prostor izjemno nevarne in na gorski prostor zelo degradacijsko vplivajo, pogosto so ti vplivi tako veliki, da so vse ostale oblike uničevanja gorske narave le malenkostne. (npr. izgradnja smučarske proge z buldožerjem v primerjavi z uhojanjem nove planinske poti) Množični turizem je gore posebno intenzivno spremenil. Za množice turistov je bilo potrebno urediti parkirišča, hotele, počitniška naselja, restavracije, žičniške sisteme, smučarske proge, preskbo in smetišča. Množice turistov preplavljajo gorski svet, sestavni del te množice so tudi planinci (gorniki), klasični alpinisti, plezalci, pohodniki, turni smučarji. V zadnjem desetletju se po gorah pojavljajo tudi drugačne športne in rekreativne dejavnosti, ki si gore jemljejo za svoje torišče, pri čemer pa seveda prihaja do novih navzkrižij interesov in do novih sovplivanj. Pojav drugačnih oblik športnega izkoriščanja gorskega prostora je neposredno združen z razvojom turistične in prostočasne industrije in z nastankom novih športov. Zmajarstvo, jadralno padalstvo, gorsko tekanje, razni triatloni, orientiring, gorsko kolesarjenje, gorski motokros, spusti po divjih vodah, nove oblike alpinizma (tekmovanja v prostem plezanju, plezanje ledenih slapov, možično prosto plezanje) so v gorskem svetu razmeroma nov pojav in ponekod povzročajo konflikte med interesi predstavnikov teh novih športov in planinci ter med novimi športniki in avtohtonim prebivalstvom. Zanimivo je, da se je precej teh novih športnikov razvilo prav iz planincev in alpinistov, tako da se nekatere teh dejavnosti ponekod vključujejo v planinsko organizacijo, druge se od planinske organizacije ločujejo, tretje pa so ji prav nasprotne. V zvezi s pojavljanjem novih oblik rekreacije in športnega izkoriščanja gorskega sveta so planinske organizacije dostikrat postavljene pred dilemo, kaj narediti s temi pojavi: ali naj jih vključijo v svojo dejavnost, ali naj se od njih ogradijo, ali naj jih tolerirajo, ali naj se proti njim borijo in jih ovirajo, ali naj jih spodbujajo. Vsekakor se planinske organizacije čutijo dolžne, da kot najstarejši neidustrijski uporabnik gorskega sveta z izoblikovanim kodeksom obnašanja v gorah, o novih oblikah uporabe gorskega sveta povedo svoje mnenje. Kodeks planinskega obnašanja v gorah (kar se tiče odnosov do narave in do ljudi) se je namreč oblikoval skozi dvestoletno zgodovino organiziranega planinskega gibanja in je kot tak po mnogokratnih revizijah dosegel zrelo obliko. S svojo množičnostjo, organiziranostjo in ugledom imajo planinske organizacije moč na razvoj novih rekreativnih oblik v gorah bistveno vplivati. \v Ce planinske organizacije razvoj teh dejavnosti spremljajo od vsega začetka, potem lahko že ob samem nastopu nezaželjenih stranskih pojavov nanje opozorijo in poiskušajo skupaj z ostalimi uporabniki gorskega prostora najti primerno nekonfliktno rešitev. Planinske organizacije ponekod v sodelovanju z oblastnimi strukturami lahko dosežejo zakonsko regulativo nekaterih dejavnosti (ureditve v narodnih parkih in rezervatih), zakonska regulativa seveda velja tudi za planince same, če pa so planinske organizacije same lastnice posameznih delov gorskega prostora, pa lahko o obliki izkoriščanja gorskega prostora odločajo same, seveda v okviru splošne zakonodaje. Izkušnje kažejo, da represivni ukrepi navadno nimajo dolgotrajnejšega učinka, najučinkovitejša zaščita gorske narave vodi skozi skozi dolgotrajni proces vzgoje. Množično planinstvo, ko se trume dopustnikov odpravijo v gore, je po svoje vzrok večini sprememb v načinu izrabe gorskega prostora. Možice turistov, ki pridejo v gore, morajo tam namreč nekaj početi. Turistov, ki bi le nemo zrli v lepote gorske narave ni več. Precej turistov, ki pridejo v gore, se hoče tam na tak ali drugačen način gibati, bolj kot je način gibanja atraktiven, bolj privlači udeležence, bolj kot je zahtevna oprema, bolj cvete posel industriji. \v Ze množice turistov, planincev, ki se v ranem dopoldnevu napotijo s parkirišča do dve ure oddaljene planinske koče, predstavljajo poseben in velik ekološki problem. Zaradi velikega števila hodcev se širijo uhojene poti in se delajo bližnice, topot in govorjenje plašita divjad, neketeri ljudje mislijo, da morajo v gorah jodlati in tuliti, nekateri plenijo gorsko floro, za turisti na najlepših počivališčih ostajajo smeti, do koče je treba pripeljati obilo pijače in hrane, v koči gredo turisti na stranišče, pri tem pričakujejo dolinsko količino tekoče vode in tamkajšnje standarde, pri sestopu so bližnice še bolj obremenjene. Zaradi takih množic je treba povečevati planinske koče, med enkratnimi obiskovalci gora so nesreče dosti pogostejše kot med izkušenimi planinci. Množica vozil pri vožnji navzgor in navzdol z izpuhi onesnažuje gorski zrak in tla. Od vseh aktivnosti v gorah je množični turizem gotovo najbolj krut do okolja. Nepoučenost množičnih turistov o pravilnem odnosu do okolja in do soljudi v gorah je pogosto prav grozljiva. Okolje obremenjujejo tudi drugačni športi, nekateri bolj, drugi manj. Zmajarstvo in jadralno padalstvo gore večinoma izkoriščata za startno mesto. Pri tem je z ekološkega stališča obremenitev ob vsakem posamičnem vzletu minimalna. Stalno vzletanje z istega mesta lahko ponekod naredi novo strmo pot, tako da na teh mestih lahko pride do dodatne erozije. Ponekod postavljajo startne rampe, ki so ponavadi precej neestetske. Bistveno bolj okolje obremenjujejo šole letanja s padali, saj lahko zaradi mnogokratnih vzletov in pristankov pride do konfliktov z lastniki kmetijskih zemljišč. Stiki med ostalimi uporabniki gorskega sveta in zmajarji, jadralnim padalci so večinoma brez konfliktov pri uporabi gorskega prostora. Posebna vrsta letenja okoli gora so motorni zmaji in ultra lahka letala. Ti letalci sicer startajo z letališč v dolinah vendar je tudi za njih zanimivo letati v bližini gora. Za letanje z motornimi zmaji bi bilo najbrž smiselno primerno prilagoditi predpise, ki sicer veljajo za manjša motorna letala in helikopterje, saj vse motorne leteče naprave s hrupom motijo gorski prostor. Omeniti pa moramo, da se zaradi nenavadnih pristankov v gorah zgodi kar pogosto kakšna nesreča in zaradi čudnih krajev pristanka morajo pri takšnih nesrečah pogosto posredovati gorski reševalci. Menimo, da morajo imeti zmajarji in jadralni padalci vsaj osnovno planinsko znanje, tako da lahko po eni strani varno pridejo na svoje izhodišče, na drugi strani pa da znajo ob morebitnih zasilnih ali nesrečnih pristankih vsaj delno poskrbeti zase, poklicati na pomoč in omogočiti reševanje. Uporaba motornih vozil je v gorah zelo problematična. Na eni strani so nižje lege gora do gozdne meje gosto prepletene z gozdnimi cestami, na drugo stran pa ponekod visoko v gore segajo turistične ceste. Fizične zapore ceste (zaklenjene zapornice) sicer lahko odvrnejo avtomobile, ne morejo pa preprečiti vožnje motoristom. Z visoko zmogljivimi kros motocikli je mogoče voziti ne le po gozdnih cestah ampak tudi po kolovozih in precejšnjem delu planinskih poti, pa tudi vožnja zunaj poti je možna. Organizirani motociklisti se večinoma omejujejo na vožnje po urejenih tekmovalnih stezah, prenekateri motorist pa se občasno poda tudi na pot do najbližje planinske postojanke. Menimo, da bi se morale planinske organizacije prizadevati, da se vožnja s kros motocikli prepove zunaj cest oziroma zunaj urejenih tekmovalnih steza. Ob postopnem večanju življenskega standarda bi bilo smiselno pripraviti se na možnost povečane uporabe posebnih terenskih avtomobilov v poletnem času in na povečano uporabo motornih sani pozimi. Uporabo teh vozil v rekreacijske namene bi morali v sodelovanju z zakonodajalci v primeru povečane uporabe v gorskem svetu pravočasno omejiti. \v Stevilo prodanih gorskih koles gre v zadnjih letih v evropskih državah v milione. Tovarne koles prodajo gorskih koles toliko, kot vseh drugih koles skupaj. Gorska kolesa so tako izrazito moden izdelek. Na srečo se za vožnjo po gorah uporablja le izjemno majhen del kupljenih gorskih koles, saj večina kupcev gorskih koles fizično ni sposobna pripeljati se s kolesom na kak vrh, oziroma se kolesom vzpenjati po strmi poti. Z gorskim kolesom vzponi niso nič manj naporni kot peš, pri spustih pa so hitrosti večje. Vožnja z gorskim kolesom na specifičen način, podobno a manj kot vožnja s kros motorjem, obremenjuje rušo in povečuje erozijo. Med pešci, planinci in gorskimi kolesarji zaradi sočasne uporabe poti in steza prihaja do nesporazumov in menimo, da bi bilo potrebno razmerja pri uporabi gorskih poti urediti. Menimo, da bi morali dovoliti vožnjo z gorskimi kolesi po gozdnih cestah in stezah, po kolovozih (starih kmečkih voznih poteh) in po nekaterih mulatierah. Prepovedati bi morali vožnjo povsod tam, kjer je pot široka le za pešca, pešec naj ima vedno prednost, prepovedati bi morali vožnjo zunaj poti. Gorski kolesar se podaja v gore in zelo dobro bi bilo, če bi se gorski kolesarji seznanili tudi z nevarnostmi, ki prežijo nanje v gorski naravi, z orientacijskimi spretnostmi,z uporabo zemljevidov, z ukrepi ob nesreči in seveda z načini sožitja z gorsko naravo. Različne oblike tekanja po gorah (gorski teki, treniranje za gorske teke, orientiring, triatloni) so se ponekod po gorah že močno razmahnili. Kot oblika rekreacije so tako kot gorsko kolesarstvo fizično precej zahtevnejši od normalne hoje v gore in ni pričakovati, da bi dobili množične razsežnosti, razen seveda ob organiziranih tekmovanjih. \v Zelja po čim boljšem rezultatu gorskega tekača spodbudi, da poiskuša priti do cilja čim hitreje. \v Ce je pot ozka in zelo obiskana, potem seveda nujno pride do sporov med počasnejšimi pešci in hitrejšimi tekači. Ob času tekmovanj so poti sicer proste, ob času treninga pa ne. Menimo, da bi morali gorski tekači zaradi svoje večje telesne pripravljenosti vedno dajati prednost pešcem in se jim umikati in da bi se morali ob svojih tekih izogibati najbolj obljudenim potem. Pri tekih naj bi se držali uhojenih poti in naj ne bi delali bližnjic. Ker so mnogi gorski tekači ali orientacijski tekači izšli iz atletskih in ne planinskih krogov, bi bilo tudi zanje dobro, da se tako kot gorski kolesarji seznanijo z osnovnimi planinskimi veščinami, da ne bi po nepotrebnem prihajalo do nesreč. Posebna specifika gorskega tekača je v tem, da s seboj v gore ne nosi nobene prtljage in da je obut le teku primerno, tako da je ob vsakršni spremembi razmer na poti (sneg) ali ob spremembah vremena lahko kaj hitro žrtev nesreče. Hkrati pa je res je, da je zaradi svoje večje telesne pripravljenosti gorski tekač bistveno bolj odporen kot običajni množični turist, pa tudi v gorah se zadržuje manj časa kot turist. Za konec se pomudimo še pri različnih oblikah množičnega plezanja. Klasični alpinizem z usmeritvijo v visoke stene ni bil pretirano množičen. \v Ze sama velikost stene je poskrbela, da se je morebiti več vstopajočih navez razvrstilo, da so se morda alpinisti že zvečer pred turo dogovorili za izbero smeri in razvrstitev. Izjemo so seveda predstavljale najbolj oblegane modne stene in smeri tik ob velikih turističnih centrih, kjer so bile pod najbolj priljubljenimi smermi kar vrste čakajočih navez. Sodobnejše oblike plezanja s krajšimi a težjimi smermi, ki so pogosto nanizane tik druga ob drugi, povzročijo, da je število plezalcev na hektaru stene nekaj desetkrat večje, kot je pri plezanju v klasičnih visokih stenah. Sodobno športno plezanje je poleg tega osnovano na podrobnem študiju smeri, tako da se plezalec v steni zadržuje na nekem mestu dosti dlje, kot pa se je v klasični visoki steni, saj je bilo tam potrebno plezati celotno večstometersko steno, tu pa lahko po študiju detajla ob vrvi spusti do vznožja smeri. Hkrati tudi število prostih plezalcev močno narašča, tudi prosto plezanje je moden a seveda izjemno atraktiven šport. Posledica vsega tega je, da so nekatera modna plezališča zelo preobljudena, tako da prihaja do konfliktov med plezalci in upravljalci (lastniki) plezališč. Možično celodnevno zadrževanje v pečinah plezališč neugodno vpiva na celotno življensko združbo v pečinah, motene so ptice, še posebno med gnezdenjem, prizadete so redke rastline. Tudi opremljanje novih smeri (vrtanje lukenj za svedrovce) s hrupom prizadeva okolico. Množice gledalcev, ki pridejo gledat tekmovanja v prostem plezanju, posebno še, če so tekmovalne stene na nekoliko bolj odročnem področju, so za okolje izrazito moteče. Tudi zaradi lažje dostopnosti in možnosti večjega obiska se tekmovanja v prostem plezanju vse bolj selijo na umetne plazalne stene. Menimo, da bi si morali prosti plezalci prizadevati, da bi se predvsem ob konicah množice plezalcev pod najbolj obljudenimi plezališči zmanjšale. Nikomur namreč ni ljubo plezati v gneči in čakati pred vstopom v smer. Organizacije prostih plezalcev ne bi smele ob konicah (več dnevnih praznikih) organizirati kakšnih posebnih prireditev v najbolj razvpitih plezališčih, pri izobraževanju prostih plezalcev bi morali te seznaniti z več različnimi plezališči, pri izobraževanju bi morali posebno pozornost posvetiti načinom sožitja z gorsko naravo. V nekaterih primerih bi morali področja gnezdišč v času gnezdenja zapreti za plezanje. Naravna tekmovališča za prosto plezanje bi morala biti stalna, redka in z urejenimi prostori za publiko, po možnosti naj bi se tekmovanja prirejala na umetnih plezalnih stenah. Zavedamo se, da smo v pričujočem sestavku le nakazali mnogokatere težave in konflikte, ki se pojavljajo ob novih in starih oblikah industrijskega, športnega in rekreacijskega delovanja v gorskem svetu. Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, vsakršna aktivnost v gorah bi morala strmeti za tem, da na okolje v gorah čim manj vpliva in ga spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, vsakršne konflikte med njimi bi morali reševati strpno ob spoštovanju pravic šibkejšega. Zahvaljuem se Igorju Maherju, Tonetu \v Skarji in Andreju Brvarju za kritični pregled članka in pripombe.}
|
---gora
18.216.94.152(0)
1139621 (637634,195,501792)
1102022 (617176,66,484780)
razmere.e-gora.si
