Informacije
|
petek 26.april 2024 - 20:04
Informacije
|
Razmere v gorah |
 RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Note 19.21 Tuja gorstva 21 of 28 CUPIDO::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 212 lines 26-OCT-1992 07:37 CUPIDO::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 212 lines 26-OCT-1992 07:37 -< Iranske gore >- -------------------------------------------------------------------------------- Objavljam spis, ki sem ga danes poslal v Planinski vestnik: Pod severno steno Alam Kuh Konec tedna v iranskih gorah Septembra 1992 sem dva tedna predaval v Tehranu, glavnem mestu Irana (tam pišejo Tehran, ne pa Teheran, kot smo bili navajeni pri nas). Službene obveznosti sem želel popestriti tudi z obiskom tamkajšnih gora. Na razpolago sem imel le proste dneve ob koncu tedna, kar je v tej islamski državi od srede popoldne do petka zvečer. Kaj bi lahko iztržil v tako kratkem času? Slišal sem že za Damavand, 5671 m visoki ugasli vulkan, ki so ga Slovenci in Slovenke že obiskovali. Zame je bil to previsok zalogaj za dva dni. Pri izbiri mi je zato pomagala knjiga Michaela R. Kelseya "Climbers and Hikers Guide to the Worlds Mountains", kjer so kratko in jedrnato na podlagi osebnih izkušenj opisane glavne gorske skupine v Iranu (poleg skoraj petsto gora drugje po svetu). Tako sem že ob prihodu v to deželo vedel, da so najprimernejši tri in štiritisočaki v gorski verigi Alborz, ki se vleče južno ob obali Kaspijskega jezera in pod katero na južni strani leži Tehran. Marsikateri bi bil prav privlačen cilj, primeren tudi za "podvig" ob koncu tedna. Naključje je pomagalo, da so se mi načrti uresničili lepše, kot sem lahko pričakoval. že ob prihodu sem razložil prizadevnim organizatorjem tečaja svoje želje. Obljubili so, da mi bodo na vsak način skušali ustreči in me bodo v četrtek peljali v gore. Prepričan pa sem bil, da to ne bi bilo "tisto pravo". Tudi pri nas bi tujca s podobnimi željami peljali le na Bled ali pa največ na Vršič. že drugi dan pa sem v pogovoru s svojimi študenti med odmorom odkril, da je eden med njimi predsednik Tehranskega planinskega društva. Takoj je bil za to, da me popelje čez vikend v gore. Hitro sva določila cilj: gorska skupina pod goro Alam Kuh (h v Kuh se ne izgovori), 4845 m. Kelsey v svoji knjigi piše, da je to eno od najlepših področij v Iranu. Mohsen, moj novi gorniški prijatelj, mi je to takoj pritrdil. Vodja tečaja nam je odobril uporabo službenega avta z voznikom. Pridružil se nam je še Mohsenov prijatelj Mohamad. V sredo popoldne smo se takoj po zaključku predavanj odpeljali z nabito polnim Renault 5. Pogorje Alborz Gorovje Alborz ločuje subtropsko področje ob obalah Kaspijskega jezera od puščavsko suhe, okoli 1000m visoke planote na južni strani. Dolgo je približno 300 km, široko pa ponekod do 100 km. Tehran leži na njegovih južnih obronkih in se razteza od višine 1100 m do 1700 m. Nad najvišjimi predmestji se pobočje strmeje vzpne proti 3933 m visokemu Towchalu. Na višino 3750 m je celo speljana kabinska žičnica podobna naši kaninski. Vendar te gore niso pretirano privlačne. Njihova pobočja so gola, povsod le kamenje in pesek. Namenjeni smo bili približno 200 km daleč na severno, kaspijsko stran gorovja. Najprej smo se peljali nekaj 10 km proti zahodu do mesta Karaj, kjer smo zavili na sever po dolini reke z enakim imenom. Cesta je dobra, promet pa zelo gost. Zame je bila vožnja prava dogodivščina, saj so prometne navade tu precej bolj "divje" od naših doma. Varnostnih pasov v avtomobilih nimajo. Med hitrim prehitevanjem v škarje ali ostrim zavijanjem na ovinkih sem se krčevito držal za ročico nad vrati, hkrati pa pritiskal z nogo ob tla na "zavoro", ki sem si jo tako močno želel. Priznati pa moram, da je bil Amir, naš voznik, mojster svojega poklica in nas je varno pripeljal tja in nazaj. Na povratku pa smo zamudili še veliko resnejšo cestno dogodivščino. V časopisu sem kasneje prebral, da je na tej cesti, tisto popoldne, ko smo se mi vračali, pet oboroženih afganistanskih beguncev ustavilo 50 avtomobilov, pokradlo vse dragocenosti in nagnalo potnike naprej peš. Zgrešili smo se le za kako uro! Pa tako so mi zatrjevali, da se v Iranu zaradi izredno strogih islamskih zakonov kriminala ni treba bati. Do noči smo se pripeljali pred predor pod prelazom na višini 2500 m. Ker je zelo ozek, enosmeren, smo morali čakati kar tričetrt ure, da smo prišli skozenj. Na nasprotni, severni strani, smo se zato spuščali že v temi. Ob enajstih ponoči smo prispeli do našega izhodišča vasice Rudbarak. V njej ima na višini približno 1500 m iranska planinska zveza velik počitniški dom, kjer smo prespali. Vzpon do koče Zjutraj sem se prebudil v gorski dolini, mnogo lepši od pustih pobočij nad Tehranom. Gozdovi in trave so spominjali na Alpe. Daleč nad koncem doline so se vzdigovali vrhovi okoli Alam Kuha, kamor smo bili namenjeni. Z avtom smo si pomagali še nekaj kilometrov po vedno slabši cesti. Medtem, ko smo trije že hodili po slabem kolovozu ob njem, je Amir še peljal našo prtljago. Med iranskimi besedami sem vedno pogosteje razbiral ime šefa, ki nam je odobril uporabo službenega avta. V zadnjem klancu se je ubogi Renault 5 tudi meni že zasmilil. Pripeljal je do majhne kolibe na planini, kjer nam je prijazen možakar postregel z dobrim iranskim čajem. Končno smo oprtali nahrbtnike in krenili peš. Moji prijatelji so se čudili mojemu majhnemu nahrbtniku, jaz pa njihovim "omaram". V stabilnem iranskem vremenu sem nosil le najnujnešo obleko, spalno vrečo, ki mi jo je posodil Mohsen in malo živeža za zvečer in naslednji dan. Kmalu sem ugotovil, da je ravno hrana mojim prijateljem pošteno otežila tovor. Popoldne, zvečer in zjutraj so kuhali, jedli, spet kuhali in spet jedli. S seboj so nosili dva plinska kuhalnika, več kosov posode in večje količine že doma pripravljenih jedi. Polni želodci so jim bili pomemben cilj izleta. V spodnjem delu doline smo šli mimo dveh zanimivih ovčjih in kozjih planin, kjer pastirji živijo v skromnih kamnitih kolibah skorajda brez strehe. Pot se je nato zagrizla v strmino. Nekaj ur smo se dvigovali pod veliko ledeniško moreno. Hodili smo po dobro uhojeni poti, ki ji očitno ne manjka obiska. Na višini 3300 m smo na vrhu morenskega praga končno zagledali naš cilj, kočo Sarchal, nad njo pa tudi najvišja vrha v skupini Alam Kuh in Takht,e Soleyman, 4650 m. Kljub višinam, ki celo presegajo Mont Blanc, so gore podobne našim dvatisočakom. Večjih ledenikov ni. Največji je pod severno steno Alam Kuha. Za obisk zadostuje oprema, ki jo uporabljamo poleti pri nas. Kamenina je granit, nekaj zelenja pa bistveno prispeva k prikupnosti pokrajine. Alam Kuh Alam Kuh je ponos iranskih planincev. Damavand ga po višini resda precej presega, vendar je le dolgočasen vulkanski stožec. Tu pa si sredi razgibanih gora. Severna stena Alam Kuha je dobila že različne pridevnike, med katerimi naredi najglobji vtis tisti o najmogočnejši steni v Aziji izven Himalaje. Kelsey piše, da je visoka 1000 metrov, vendar sem sam s svojim višinometrom ugotovil, da toliko ne more imeti. To so mi kasneje potrdili na planinski zvezi Irana, kjer sem dobil tudi skico smeri v njej. Težav je za približno 500 višinskih metrov. V njej je plezalo že nekaj tujih odprav. Doživela je tudi že zimski vzpon. Njena strma podoba nad dolino Alamchal je gotovo najbolj privlačen pogled celotnega gorovja. Severni sosed Takht,e Soleyman (ni pomota, tako ime zapišejo Iranci, ki imajo težave s transkripcijo svojih perzijskih besed iz njihove pisave v latinico.) nima stene, je pa po obliki še lepši od Alam Kuha. Ostali vrhovi so le manj privlačne vzpetine v grebenih. Veliko zidano kočo Sarchal so postavili na pobočju nad moreno na višini približno 3600 m. V njej je 30 do 40 ležišč brez odej in seveda brez oskrbnika. Voda je ob njej. Pred njo je velika razgledna terasa, zelo primeren kraj za popoldansko posedanje po dolgem dostopu. Povedali so mi, da ima njihova planinska zveza po teh gorah še nekaj manjših zavetišč. Na južni strani Alam Kuha sta visoko pod vrhom še dva kovinska bivaka, ki sta po opisu sodeč podobna našim. Tudi pod severno steno je zidano zavetišče, ki pa je žal podrto. Zamenjali ga bodo s kovinskim bivalnikom. Takoj po prihodu smo se prvič lotili kuhanja. Mohamad je grel svojo veliko posodo polno riža z okusno prikuho, Mohsen pa je prispeval iz svojega nahrbtnika še nekaj zame prav nenavadnih dobrot. Obred kosila smo opravili "po turško" sedeč na preprogi, razgrnjeni na terasi in je trajal nenavadno dolgo. Šele ko smo končali, sva se z Mohsenom odpravila na popoldanski sprehod še naprej v dolino Alamchal proti steni Alam Kuha. Mohamad in Amir sta ostala v koči. Obred pod steno Kmalu za kočo sva zgrešila z možici dobro označeno stezo in se precej časa mučila prek nametanih balvanov sredi morene. V dveh urah sva prišla na višino približno 4000 m sredi doline Alamchal. Zaradi pozne ure sva izbrala to točko za končni cilj najinega izleta. Do vrha Alam Kuha me je ločilo še dobrih osemsto višinskih metrov. Najlažji pristop je speljan prek vzhodnega grebena na južno stran in po njej brez posebnih težav na vrh. Potreboval bi vsaj še tri do štiri ure. Za ta dan sem bil že prepozen, žal pa tudi naslednji ne bi zneslo. V soboto sem moral biti nazaj pri študentih, jutri, v petek, pa smo morali opraviti še dolg sestop v dolino in dolgo vožnjo nazaj v Tehran. Ko bi le bil vikend en dan daljši! Mohsen pa se je na tem veličastnem kraju pod severno steno spomnil svojega boga in opravil obred, ki mi bo za vedno ostal v spominu. Ves navdušen mi je povedal, da danes še ni molil in me vprašal, če me kaj moti, če to opravi sedaj. Poiskal je najbližji sneg in si umil noge v vodi, ki je tekla iz njega. Potem si je na tla razgrnil anorak, se obrnil proti jugozahodu v smeri stene in Meke ter pričel svoj muslimanski obred. Kakih pet minut je bil zamaknjen v svojem pogovoru z Alahom. čutil sem, kako mu je tu, 4000 m visoko, še veliko bližje, kot kjerkoli v dolini. V kočo je že v trdi temi prišlo še šest domačinov, ki so se na poti čez nek stranski prelaz temeljito zgubili. V dolini so zgrešili odcep "svoje" doline in zašli nekam visoko nad kočo, kjer niso mogli čez greben. Tako se je moja iranska družba bistveno povečala. Opremljeni so bili prav nenavadno. Prtljago so nosili kar v velikih plastičnih vrečah, obešenih čez ramo. Na srečo so imeli tudi odeje, tako, da so noč lahko prespali brez pretiranega prezebanja. Mi pa smo pred spanjem seveda spet - kuhali. Teme se nam ni bilo treba bati, saj so moji prijatelji prinesli tudi spodobno težko plinsko svetilko! Povratek V čudovitem jutru smo, žal, morali v dolino. Prej smo seveda spet - jedli. Med sestopom sem imel priliko videti, kako v gore hodijo Iranke. Islamski režim v Iranu obvezuje vse ženske, tudi tujke, da imajo vedno zakrite lase in da nosijo črne halje, ki segajo do tal. V štirinajstih dneh resnično nisem videl ženskih las. Menda za to skrbijo strogi varuhi reda, ki patruljirajo po javnih krajih in odpeljejo vsako, ki si drzne kršiti to pravilo. Na poti navzdol nam je naproti prišel moški, ki nam je napovedal večjo skupino žensk za njim. Zelo me je zanimalo, če se tu, vsaj pet ur od najbližje ceste, tudi držijo teh pravil. Se! Vse so bile zavite v rute in v črnih haljah do tal! čez halje pa so nekatere imele tudi nahrbtnike. Iran res ni dežela, kjer bi bila naša dekleta lahko sproščena in zadovoljna. Med sestopom sem resnično užival v vsakem koraku v teh privlačnih gorah, naš voznik Amir, ki je bil tokrat prvič v gorah, pa je z vsakim korakom bolj trpel. Prejšni dan je zbiral zadnje kaplje moči, da je prišel do koče, danes pa so ga nesramno ožuljili gorski čevlji, ki mu jih je posodil Mohsen. Prelepil sem mu noge z obliži, menjavali smo čevlje, na koncu pa je hodil kar v natikačih, ki jih je Mohsen nosil sabo za hojo po koči. Kljub temu je pogumno prišel do ceste pri najvišji planini. Tam se nam je sreča nasmehnila. Ko smo prikorakali do mesta, kjer kolovoz prečka hudournik, je neki Land Rover iz vode potegnil terenskega Nissana, ki je tam obtičal že pred nekaj urami. Prijazno so nas naložili na prtljažnik in nam, zlasti pa Amirju, prihranili dveurno hojo do njegovega Renaulta. Spet smo se predali v njegove roke in do Tehrana se je lahko maščeval za vsak žulj z ostro vožnjo po gorski cesti. Obisk skupine Alam Kuh bi priporočil še marsikomu. Alpinisti bi lahko v severni steni odkrili še kako priložnost za prvenstvene letne podvige, pozimi pa je, razen ene smeri, stena še deviška. Gorniški potepuhi pa bi lahko v Iranu, točneje v pogorju Alborz, izpeljali zelo lep štirinajstdnevni treking. V koči Sarchal in v počitniškem domu v dolini bi lahko preživeli cel teden. Obiskali bi Alam Kuh in Takht,e Soleyman. Naslednji teden bi se vzpeli še na Damavand, ki je po višini zelo privlačen, vzpon pa je nezahteven. Tudi na njem je nekaj koč in zavetišč. žal pa bo za kaj takega treba počakati, da se v Iranu malo bolj odprejo za obisk tujcev. Kot turist se danes tja skorajda ne da.
|
***pico
18.118.126.241(0)
1202008 (673352,197,528459)
1162500 (651648,66,510786)
razmere.e-gora.si
