četrtek 28.marec 2024 - 13:02 Informacije |
Razmere v gorah |
RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Prispevki zadnjega meseca: (42)
|
Note 19.4 Tuja gorstva 4 of 28 SPARK::FERLE "Maja Ferle" 136 lines 5-DEC-1989 14:04 SPARK::FERLE "Maja Ferle" 136 lines 5-DEC-1989 14:04 -< Trekking v Nepalu, nekaj več vrstic >- -------------------------------------------------------------------------------- 1. dan: Katmandu-Dumre-Bhote Odar Z avtobusom smo se odpeljali iz Katmanduja v Dumre, kjer se običajno začne trek okoli Annapurn. Med potjo, ki je trajala več ur, je avtobus ustavil ob cesti v gostilni, kjer smo se najedli daal bhat (nepalska nacionalna jed: riž z omako iz leče in nekaj zelenjave). V Dumre smo najeli tovornjak, ki nas je peljal po prašni cesti tri ure daleč v Bhote Odar (tako smo si prihranili dober dan hoje). Večerjali smo daal bhat. Ponoči si je ena članica naše skupine poškodovala nogo, ko je šla na stranišče. Na srečo ni bilo nič hudega in je naslednji dan lahko hodila. 2. dan: Bhote Odar-Bhul Bule Vstajali smo ob 6h zjutraj, ko je sonce obsijalo najvišje himalajske vrhove. Vreme je bilo vsak dan enako: zjutraj je bilo jasno, okrog 12h so se začeli pojavljati posamezni oblački, do 6h zvečer, ko se je stemnilo, je bilo že precej oblačno, do 9h zvečer pa se je spet zjasnilo, tako da smo lahko vsak večer gledali zvezde. Prvi dan smo hodili po kolovozu med riževimi polji. Med potjo so nas napadali otroci in kričali "Give me your pen". Vsi otroci namreč dobro govorijo angleško, ker hodijo v angleške šole. Kadar smo hoteli, smo od njih lahko kupili mandarine. Pot se vije skozi vasice ob reki Marsyangdi, reko tudi nekajkrat prečka. Viseči mostovi so bili boljši, kot sem pričakovala, narejeni so bili iz jeklenih žic. Večerjali smo daal bhat. 3. dan: Bhul Bule-Jagat Prvi dan bolj naporne hoje navkreber. Na cilj smo prišli sicer utrujeni, kakšnih težav s kondicijo pa nismo imeli. Spali smo v tipičnem "hotelu": lesena bajta, v pritličju kuhinja in dolga miza s klopmi, v prvem nadstropju pa skupna ležišča. Domačini spijo kar v kuhinji na tleh. Dimnikov nimajo, dim se torej vali skozi špranje v stropu v spalnice. Spat torej nismo mogli, dokler so v kuhinji še nalagali na ogenj. Večerjali smo daal bhat. Ena članica naše skupine je padla na stranišču in si odrgnila precej kože na roki. 4. dan: Jagat-Dharapani Pot se nadaljuje navkreber, manj je riževih polj, tudi gozda ni, ker so ga domačini posekali za kurjavo. V Dharapaniju imajo najboljše stranišče: zgrajeno je nad prepadom, tako da ne smrdi. Nobena izmed nas se ni poškodovala. Večerjali smo ... 5. dan: Dharapani-Chame Končno smo imeli prvo umivanje v toplem vrelcu ob poti. Presenečeni smo bili, ker je Chame skoraj na višini Triglava, razvija pa se v pravo mesto. Zgradili so stanovanjsko naselje z dvonadstropnimi kamnitimi bloki, vendar brez dimnikov. Dim se vali skozi okna. Prvič nas je zvečer pošteno zeblo, saj je bil hotel ravno tak, kot tisti v nižini: okna brez šip, polkna se slabo zapirajo, veter piha skozi špranje v stenah. Preden smo šli spat, smo morali spoditi kokoši iz spalnic. 6. dan: Chame-Pisang Ob poti je vedno več gozda, saj je tu manj domačinov. Čez dan je prijetno toplo, ko sonce zaide pa je zelo mrzlo. Večerjali smo daal bhat, spet ena se je poškodovala na stranišču. 7. dan: Pisang-Manang Obiskali smo jugoslovansko alpinistično šolo pri letališču pred Manangom. Zvečer si je ena članica naše skupine zvila gleženj, ko se je vračala iz stranišča. Morala se je vrniti; prvi dan je šla s konjem, naprej pa peš. 8. dan: Manang Dan smo preživeli v Manangu zaradi aklimatizacije. Dopoldne smo se zapodili na bližnje vrhove (4000 metrov), popoldne pa smo gledali festival v sosednji vasi. Hribi so poraščeni s planikami. 9. dan: Manang-Churi Lottar Originalno smo nameravali že ta dan na Thorong Phedi, vendar smo po priporočilu avstralske zdravnice, ki že dve leti živi v Manangu, etapo razdelili. Očitno smo se odločili pravilno, saj nihče v naši skupini ni imel težav z višinsko boleznijo, medtem ko smo videli kar nekaj drugih trekkerjev, ki so se morali vračati. 10. dan: Churi Lottar-Thorong Phedi Hoje je bilo samo za dve uri, ostanek dneva pa smo poležavali na travi, oblečeni v bunde, kape, rokavice. Sicer je bilo kar prijetno, dokler je sijalo sonce. Kratkočasili smo se tudi tako, da smo v rečni strugi iskali fosile. Kar nekaj smo jih našli. Po sončnem zahodu smo se prestavili v bajto, kjer je bilo nevzdržno: dokler so bila vrata zaprta, smo se dušili v dimu, če so vrata odprli, pa nas je grozljivo zeblo. Tudi ponoči ni bilo prijetno. 11. dan: Thorong Phedi-Muktinath Na pot smo šli že ob 4h zjutraj, da smo se izognili vetru, ki začne pihati na prelazu Thorong zgodaj dopoldne. Na prelazu (5400 metrov) sem bila ob 8h zjutraj. Težko smo dihali, vendar smo vsi uspešno prišli na vrh. Na drugi strani prelaza se pot zelo strmo spušča 1600 metrov. Srečevali smo ljudi, ki so prečkali prelaz v obratni smeri, kar pa je precej bolj naporno. 12. dan: Muktinath-Marpha Ves dan nam je nasproti pihal močan veter, hodili pa smo po kamniti rečni strugi. Nekajkrat smo se morali sezuti, da smo lahko prečkali pritoke reke. Dolina reke Kali Gandaki je precej bolj razvita od doline Marsyangdi. Tovore prenašajo s konji in osli, medtem ko jih na drugi strani tovorijo ljudje. V Marphi imajo celo sončne kolektorje in tuše (to je bilo naše drugo umivanje). 13. dan: Marpha-Lete V obeh dolinah rek so jabolčni nasadi, Marpha pa je kraj, ki najbolj slovi po jabolkih. Oba večera, v Marphi in v Leteju smo si privoščili jabolčno žganje. Še nikoli v življenju nisem bila tako pijana za tako malo denarja. Naročiš "apple brandy", prinesejo ga 2 deci, zaračunajo pa 10 rupij (cca. 0,3 USD). 14. dan: Lete-Tatopani Pot se strmo spušča po kamnitih stopnicah, ki jih menda vsako leto po monsunu na novo postavijo. Domačini trdijo, da je vseh stopnic 3800. V Tatopaniju je topli vrelec, v katerem smo se lahko že tretjič umivali. Za večerjo smo imeli na izbiro celo meso, ampak ker smo bili že tako navajeni na daal bhat ... 15. dan: Tatopani-Ghorapani V Tatopaniju se pot razcepi: ena pot nadaljuje po dolini reke, naš vodič pa je odločil, da gremo preko Ghorapanija (vzpon nazaj na 2800 metrov). Nič hudega, smo rekli, samo preko Triglava še skočimo, to je malenkost, saj smo vajeni himalajskih razsežnosti. 16. dan: Ghorapani-Birethani Končno smo se spustili v nižino in smo lahko pospravili bunde. V ozadju je že viden Machapuchare, kar pomeni, da je Pokhara blizu. Udarila sem se v glavo, ko sem se vračala iz stranišča ... 17. dan: Birethani-Pokhara En del skupine je še prespal v Naudandi, nekateri pa se nismo mogli premagati, ko nam je tovornjak ponudil prevoz v Pokharo. Tam smo najprej pospravili pol slaščičarne, potem pa ležali na travi pod palmami in pili limonado. V Pokhari smo počivali 4 dni. Z rent-a-bicycle smo se odpeljali v muzej, kjer imajo zbirko več tisoč vrst metuljev in drugih insektov. Vožja z avtobusom nazaj v Katmandu (razdalja 200 km) je trajala celih 11 ur. V Katmanduju smo ravno še ujeli naše alpiniste, ki so se vračali domov po vzponu na Šiša Pangmo.
|
---gora
3.90.242.249(0)
994156 (557532,190,436434)
963714 (540699,66,422949)
razmere.e-gora.si