Arhiv razmer GPS podatki   Napiši obvestilo    Prijava  Gorniški oglasi TS kažipot  TK Gora  e-Gora
petek 29.marec 2024 - 05:53 i Informacije

Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (41)



Note 25.12 gore in nesrece 12 of 23 SPARK::SASO "SaĹĄo KoĹĄnik, IC, tel.: 061 127-303" 99 lines 17-FEB-1993 10:10
SPARK::SASO "Sašo Košnik, IC, tel.: 061 127-303" 99 lines 17-FEB-1993 10:10
-< teorija in praksa >-
--------------------------------------------------------------------------------
Tudi letošnjo zimo beremo o zdrsih s prav tragičnimi posledicami.
Čeprav mislim pisati o nečem drugem, naj mimogrede izrazim svoje globoko
nestrinjanje z načinom poročanja v naših medijih z Delom vred o teh
nesrečah v gorah, kajti v vsakem članku je vsaj nekaj popolnoma nepotreb-
nih besed, ki ponesrečenca pri vsej tragiki naredijo še krivega,
torej ga obsodijo, ga naredijo za neodgovornega, neopremljenega, nepre-
mišljenega itd. Tako kot so generali po bitki pametni, so tudi tisti, ki
tako pišejo, ali pa tisti, ki jim sugerirajo take ocene, bojim pa se, da
so to tudi reševalci, ki prvi ugotovijo za vzroke nesreče. Le kako naj
bi v članek lahko prišel naslednji stavek :"... tako, da se reševalci
komaj vzdržijo, da ne povejo nekaj pikrih...". Čisto normalno je, da se
ob takih dogodkih marsikaj izreče, saj so to ekscesne situacije, ko pa
pride v časopis, ima povsem drugo težo in efekt. Če tisti, ki se mu
tako zapiše, misli da v dobri veri deluje preventivno in vzgojno, se
moti. Ljudje gremo v gore v okviru svojih znanj (tako o vremenu kot o
gumijastem podplatu) in vedno je možnost, da gremo čez rob. Preventiva
in vzgoja se začneta čisto drugje, prav gotovo ne na koncu - pri
ponesrečencu.

In zdaj k namenjeni temi - človekove reakcije ob zdrsu. Povod za razmi-
šljanje sem dobil najprej ob gledanju TV oddaj Gore pozimi nato pa
še ob lastem zdrsu, ki se sicer ne bi končal s kakšnim padcem čez steno,
lahko pa bi se nekoliko razbil v skalah.

Pred kakšnim mesecem in pol je bil na TV ciklus oddaj, kako naj se obna-
šamo in ravnamo v gorah pozimi. Dober komentar, dobri posnetki, dobri
demonstratorji, vse skupaj pa še kako potrebno in zaželeno. Take oddaje
bi morali ponavljati večkrat. V eni od njih je bilo prikazano varovanje
s cepinom pri zdrsu. Fantje so se gibčno metali v strmino in nadvse
pravilno in strokovno pokazali, kako se to dela. Pokazali so veliko
veščine in do tu ni nobenih pripomb. Zaman pa sem pričakoval, da bo
prikazano še zaustavljanje po kakšnih 20-30 metrih drsenja. Namreč,
le popolnoma izvežbanemu uspe tako hitro reagirati, da se zavaruje
in ustavi, še predno je začel drseti. Ker pa je večina planincev daleč
od take izurjenosti, za to je pač potrebno veliko treninga, zdrsi iz-
gledajo precej drugače.

Kot rečeno, me je v ta razmišljanja spravil lastni zdrs. Šel sem preko
južnih pobočij Kalškega grebena z derezami in cepinom na nahrbtniku in
odlašal z montažo, ker so podplati dobro grabili po odtajanem snegu.
Hodil sem s smučarskimi palicami in vseskozi opazoval strukturo snega.
Zdrsnilo mi je na dokaj položnem mestu, še predno pa sem naredil karkoli
pametnega, sem že drsel po precej bolj strmem naravnost v graben s skalami.
Ko mi je končno uspelo zgrabiti palico z drugo roko pri krogcu, sem se
kar hitro in enostavno ustavil. Trajalo pa je 50 metrov, do skal pa še
10 m.
In sedaj k reakcijam. Najprej k zadnji, najmanj pomembni. Ko sem se pobral,
sem pogledal okoli, če me slučajno ni kdo videl, tako me je bilo sram. Jasno,
da ni bilo žive duše kilometre okoli, pa bi bilo kar dobro, če bi bila, saj
bi si npr. lahko polomil noge. Bistvene pa so tiste reakcije na začetku:

Ko ti zdrsne in še preden si padel na tla, možgani zaznajo izgubo ravnotežja
in zaženejo alarm. Telo deluje podzavestno in privleče na dan praprirojeni
oprijemalni refleks, kar v tem primeru pomeni, da se roke razširijo in
hočejo nekaj zagrabiti (med padanjem z veje na vejo). Zato takrat ponavadi
izpustimo iz rok smučarsko palico ali celo cepin in se ujamemo na roke.
Potem pademo na tla in se udarimo, kajti zdrsne nam na trdem. Udarec nas
pretrese in zaboli in lahko tudi nekoliko šokira, receptorji pošiljajo
podatke o bolečini in s to inventuro izgubljamo nadaljne trenutke za ukre-
panje. Kasneje se sicer teh bolečin niti slučajno ne spomnimo. Če padamo
vznak, telo reagira še z enim refleksom, z dvigovanjem glave od tal, ki
traja tako dolgo, dokler ni telo na tleh, glava pa "rešena" s priklonom
na prsa. Ta podzavestni manever nam pobere ogromno časa, ker otrdimo v
vratnih in trebušnih mišicah že samo zaradi dviga glave. Verjetno zdrsnemo
v prvi fazi 2-5 metrov, če imamo na razpolago v glavi samo prirojeno avto-
matiko, ne pa dobro naučen psihomotorični model gibov, ki se aktivira ob
prvem znaku nevarnosti in s tem preskoči, ignorira opisane samodejne re-
akcije.

Nato pride zavestni del. Ko se zavemo, da se nam je zgodilo tisto, česar
smo se najbolj bali in kar se sploh ne bi smelo zgoditi, nam čez možgane
panično zletijo slike o zdrsih, kar smo o tem pač slišali, videli ali brali.
Normalno je, da se ustrašimo, bistveno pa je, koliko. Če se preveč, lahko
toliko otrdimo, da se odpeljemo do konca, sicer pa nam strah povzroči še
nekaj paničnih reakcij brez pravega učinka. Poizkušamo "zabremzati" z
robovi podplatov, komolci in nohti, kar nam samo pobere še nekaj časa.
Potem se končno uredimo, ker vidimo, da moramo sami nekaj storiti, in nare-
dimo tisto, kar pač znamo.

Pred leti sem na Ledinah med smučanjem celo dopoldne opazoval skupino alpi-
nističnih pripravnikov, ki so zlezli prav do robneč poči pod steno Skute
in se metali po strmini in vadili zaustavljanje med zdrsom. Tolikokrat
so ponovili vajo, da se je videlo, da obvladajo perfektno. Potem so to
delali še popoldne. Zdelo se mi je, da malo pretiravajo. Danes ne mislim
tako. Ne gre samo za to, da ti je stvar teoretično jasna, gre za to, da
z velikim številom ponavljanj vsadiš v nek čip v možgane celo akcijo
tako močno, da jo v trenutku potrebe lahko TAKOJ aktiviraš avtomatično
in s tem (kot sem na začetku omenil) preskočiš podzavestne obrambne rea-
kcije, ki so neproduktivne. Torej vaja še in še.

Seveda ve vsak sam zase, koliko mu je varovanje s cepinom jasno teoretično
in kolikokrat se gre za vajo metati v kakšno ledeno strmino. Za sebe vem,
da sem bil z nasveti vedno na razpolago in teoretiziral, kako se to dela,
ko pa sem frčal, sem bil brez vsake prakse. Pa še eno oslarijo sem naredil:
med drsenjem in poizkusi zagrabiti palico z drugo roko, kar mi ni takoj
uspelo, sem se v strahu ozrl navzdol v prihajajoče skale in tako izgubil
še nekaj časa.



 
 



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS



***pico
18.232.187.47(0)
1001548 (561408,190,439950)
970985 (544511,66,426408)
razmere.e-gora.si