Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Note 25.23 gore in nesrece 23 of 23 SPARK::SASO "SaĹĄo KoĹĄnik, IC, tel.: 061 127-303" 59 lines 19-AUG-1993 18:20
SPARK::SASO "Sašo Košnik, IC, tel.: 061 127-303" 59 lines 19-AUG-1993 18:20
-< kako se lahko motimo >-
--------------------------------------------------------------------------------
Vsako leto umre v hribih nekaj ljudi povsem naravne smrti, vendar se
zato, ker se je to pač zgodilo v hribih, nekako prišteva med nesreče.
Ko poslušam komentarje v svoji okolici na take, ponavadi prebrane
vesti v Delu, zaprepaščeno slišim izjave brez vsake srčne kulture,
češ, kaj pa rinejo tja gor, če niso sposobni, pa malo manj grobe,
da ljudje preveč pretiravajo in tudi čisto zmerne; vsem pa manjka
osnovno razumevanje, zakaj si ljudje želijo v hribe, zakaj "rinejo".

Ker se mi danes malo piše, naj bo naslednja zgodba v premislek,
kako močne so take želje in kaj lahko premagajo.

V Udinborštu, gozdu severno od Kranja, kamor hodim na treninge teka,
sem pred kakimi šestimi leti srečal možakarja, starega okoli 55 let
in težkega še enkrat toliko. Vedno, kadar sva se kasneje videla, sva
malo poklepetala, obvezno tudi o zdravju, vedno me je svaril, da je
danes prevroče ali prezatohlo, vlažno in podobno in naj se "merkam".
Potem ga nisem več videl nekaj mesecev ali pol leta, ko pa sva se
spet dobila, mi je povedal, da ga je infarkt, da mora veliko hoditi
in shujšati. Vse to je marljivo delal. Nekoč me je vprašal, če samo
tečem ali tudi hodim kaj v hribe. Odvrnil sem, da zelo veliko. O,
blagor vam, kaj bi dal, da bi tudi jaz lahko ! Veste, nikoli nisem
bil za hribe, vedno sem bil pretežak, pa tako si želim, sedaj pa še
ta ifarkt. Dodal je še neke druge bolezenske težave, a sem pozabil,
katere. Čisto zaradi bontona sem ga tolažil, da naj le pridno hodi,
čez kakšno leto ali dve pa naj poizkusi na Jakoba. Fletno, počasi.
Na ta pogovor sem potem pozabil, saj se mi je objektivno zdelo ne-
mogoče, da bi pri teh letih, taki obolelosti in tudi shujšal ni pod
90 kg, uspel zlesti kaj več od Jošta.

Julija sva se spet srečala. @e v glasu, kako me je vprašal, če še
kaj hodim v hribe, sem zaslutil, da ima nekaj za bregom. Še predno
sem do konca rekel ja, je potegnil iz žepa knjižico in dahnil: jaz tudi,
poglejte ! In imel sem kaj videti, res sem imel. Začel je 21.3.93,
kasneje sem pogledal v koledar, bila je nedelja, s Storžičem (2132)
in nato je do srede julija prehodil vse kar se vidi severno od Kranja,
to se pravi Križko goro, Tolsti vrh, obe Polani, Srednji vrh, Zaplato
in kar je tam okoli do Preddvora, pa obe Kočni in Grintovec, Skuto in
Dolgi hrbet (tu sem ga začel debelo gledati, saj je tisto motoviljenje
čez Dolgi hrbet lepa telovadba za spretne), pa Ojstrico, Planjavo, ja
to sem šel pa s Kamniškega, pa Triglav, kako mu ga privoščim, nekaj
okoli Pogačnikovega doma, se ne spomnim več kaj, bil je tudi na Krnu
in na Gorjancih. Morda še kje. Veste, je rekel, na Pohorje bi šel še
rad, moram pogledati, kako vozijo avtobusi. Možakar je to vse obredel
brez svojega avtomobila. Na Kočni npr. spodaj iz glavne ceste na Je-
zersko in ne od Suhadolnika. Pri dobrih 60-tih, pri 90 kg in z enim
infarktom v srcu in zavesti. Imel je vse žige(!) in zabeležene čase,
kako je hodil. Zelo dobro. Jezus, saj res, bil je tudi na Jalovcu,
od izvira Soče preko Špičke, dol pa čez Kotovo sedlo (!).
Ko sem pregledaval zapiske in se iskreno čudil, je kar poplesaval
okoli mene in mi pomagal listati naprej. Še tole poglejte! Takrat
sem se spomnil na pozabljen pogovor, o, gospod, kaj bi dal, da bi
šel lahko kdaj v hribe, in počasi požrl debel knedel v grlu.

Če ga že mora še enkrat butniti, naj ga v hribih in čim višje, da bo
še uzrl vse pod sabo. In ko ga bodo težko "dol spravljali", naj se
ne pogovarjajo o njem, kajti nič jim ne bo jasno. Ne bodo vedeli,
da je iskreno mislil, ko je rekel, o, kaj bi dal, da bi lahko šel
kdaj v hribe. In je hrabro šel in bi/bo tudi dal.

***pico
18.191.236.174(0)
1182728 (663310,196,519222)
1143607 (641882,66,501659)
razmere.e-gora.si