Informacije
|
sobota 20.april 2024 - 15:39
Informacije
|
Razmere v gorah |
 RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Note 25.3 gore in nesrece 3 of 23 R4IJS::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 61 lines 23-JAN-1990 22:16 R4IJS::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 61 lines 23-JAN-1990 22:16 -< Prva zgodba: Les Bans >- -------------------------------------------------------------------------------- Les Bans je zelo lepa gora v še lepšem pogorju Dauphineji v Franciji. Tja nas je šlo devet nadebudnih mladih alpinistov leta 1975. S prijateljem Janezom sva nekega dne zlezla ozebnik v Les Bansu. Po turi sta se nama v koči popoldne pridružila še Marjan in Urša, moja sedanja žena. Zjutraj se je Janez vrnil v dolino, Marjan in Urša sta šla splezat raz v Les Bansu, jaz pa sem se podal na lagoden sprehod na manj pomemben sosedni vrh. Sklenil sem počakati Marjana in Uršo, da se popoldne skupaj vrnemo v dolino. Zgodaj popoldne sem bil že nazaj pri koči in sem skušal slediti onadva na gori. Ker jih je bilo na njej tisti dan kar precej, nisem točno vedel, katera dva sta. @al sta bila zadnja. Pri sestopu z Les Bansa se je treba najprej spustiti po skalnatem vzhodnem grebenu, nato pa prečkati nekakšen sneženi grebenček skoraj vodoravno na ledenik. Čez ta sneženi grebenček sta bile tiste dni speljani dve gazi: prva je šla ostro po grebenu, tudi malce navzgor, druga pa se je vzponu umaknila s horizontalnim prečenjem po strmem snegu nad ledenikom. Iz koče, ki je bila kaki dve uri hoje nižje, se je ta del poti dobro videl. Pred kočo nas je posedalo precej in zdelo se mi je, da večina gleda na goro. Zato kar nisem mogel verjeti svojim očem, ko se mi je zdelo, da sta dve pikici s tiste prečke zdrsnili navzdol na ledenik. Nihče okoli mene se namreč ni zdrznil. Čudne misli so mi rojile po glavi tiste minute, od tega, da se mi je le zdelo, pa do tega, da tista dva verjetno nista Urša in Marjan in da me zato ne brigata. @al pa sta bila. Na koncu skalnatega dela sta ostala ledeniško navezana. Marjan je šel prvi in se je odločil za spodnjo prečko. Po nekaj korakih pa mu je zdrsnilo. Za sabo je potegnil Uršo. Medtem se je sicer uspel ustaviti s cepinom, vendar ga je Urša potegnila za sabo. Oddrsela sta nekaj deset metrov čez robno zev na ledenik. Marjan je imel zlomljen mezinec na roki, Urša pa gleženj. Prvi hip sta bila oba v šoku. Menda sta se objemala od sreče, da sta še živa. Sprva je Urša še lahko hodila in sta družno napredovala čez ledenik. Na nekaj mestih sta morala tudi skakati čez razpoke. Medtem je tudi meni postalo jasno, kaj se dogaja. @al pa nisem alarmiral oskrbnika in reševalce, temveč sem odhitel onima dvema nasproti. Celo tako sem bil zmeden, da sem vzel sabo zgolj fotoaparat. Ko sem prišel do njiju, sem naložil Uršo štuparamo in jo odnesel do koče. Šele tedaj smo alarmirali reševalce. V izredno kratkem času je priletel helikopter. Naložil nas je vse tri in nas zapeljal v dolino v La Berard (bil je to moj edini let s helikopterjem do sedaj in moram reči, da je imenitno). Tam pa smo obadva položili v naš kombi in odpeljali v Grenoble v bolnico, kar je kar precej daleč. V bolnici sta ostala skoraj ves teden, domov pa smo ju pripeljali z mavcem. Hujših posledic ni bilo. V Planinskem Vestniku letnik 1976 (ali morda celo še 1975) si lahko preberete tudi Uršino videnje te nesreče.
|
---gora
3.133.79.70(0)
1146531 (640886,195,505450)
1108466 (620142,66,488258)
razmere.e-gora.si
