petek 29.marec 2024 - 02:45 Informacije |
Razmere v gorah |
RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Prispevki zadnjega meseca: (42)
|
Note 25.6 gore in nesrece 6 of 23 R4IJS::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 317 lines 23-JAN-1990 22:49 R4IJS::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 317 lines 23-JAN-1990 22:49 -< Četrta zgodba: Nevihta na Mangartu >- -------------------------------------------------------------------------------- V deveti številki Planinskega vestnika 1988 je Boris Mlekuž v članku "Soča, prihajam..." lepo opisal reševanje češke planinke na Mangartu pred dvemi leti, avgusta 1986. Njegov članek me je spodbudil, da opišem potek dogodkov pred nesrečo, samo nesrečo in pa razplet po reševenju. Pri nesreči sem bil neposredna priča. To je bilo eno od mojih najmočnejših doživetij v gorah. Res bi bilo škoda, da ta izkušnja ostane nezapisana. Začelo se je v petek, ob koncu zadnjega delovnega tedna pred mojim in Uršinim dopustom. Pred odhodom na morje sva sklenila, da gremo še enkrat malo bolj "zares" v hribe. Ta "zares" v naši družini pomeni kaj več kot pa enodnevni izlet v Polhograjce, Škofjeloško pogorje ali Karavanke, kamor vztrajno vodiva najina potomca ob koncih tedna. Mojca je imela takrat 7, Rok pa slabih 6 let. Izbrali smo Mangart, saj je vrh visok, hoje s sedla pa ne preveč. Oba otroka sta pred leti na njem že bila, vendar vsak po svoje: Mojca je sedela v nahrbtniku, Rok pa še kar v maminem trebuhu. Pridružila se nam je tudi Uršina mama Zinka, ki si je tudi zaželela malo "zaresnih" hribov. Tako smo v petek preko Radeč in Predila pripeljali na Mangartsko planino. Bil je zelo lep večer. Na planini so ravno molzli svojo ovčjo stotnijo. Z Uršo sva od nekdaj zaljubljena v ovčje planine na južni strani Julijcev. Prav zato smo si za prenočevanje izbrali ravno tisti konec. Nikoli ne bova pozabila srečanje s mlekarjem Kavsom in pastirjem Kopiščarjem pred desetimi leti na planini Za skalo, pa vseh lepih dni, ki smo jih preživeli na že opuščeni planini Zapotok, pa najinih samotnih novemberskih pohodov nad planino Bala. Zato nehote skušava s tem "zastrupiti" tudi najina otroka. Potem, ko smo skoraj že v mraku postavili šotor, se je na planino pripeljala obložena Škoda češke registracije. Očitno so iskali prostor, kjer bi lahko poceni prenočili. Ko so zagledali naš šotor, je oče, možakar v štiridesetih, stopil k nam in vprašal, če lahko postavijo svojega na ravnino pod nami. Tako smo dobili sosede za čez noč. @e v temi smo zakurili ogenj, Zinka in Urša pa sta začeli peti slovenske narodne. Povabili smo še sosede. Ob njihovem izvrstnem domačem vinu in naši pesmi smo se spoprijateljili. Bili so iz Uherskog Hradišta na Moravskem. Pisali so se Hanak. Oče Josef in mama Eva sta učitelja, sin Pavel, star 16 let in hčerka Jana, stara 11 let pa sta bila seveda šolarja. Vračali so se domov. Dopust so preživeli na Pelješcu, za zadnjo dogodivščino v Jugoslaviji pa so hoteli še na Mangart. Čeprav v okolici Uherskog Hradišta ni gora, niso bili videti brez gorniških izkušenj. Noč je bila prijetna. Najina otroka sta, kot vedno, zelo uživala v taborjenju. Zjutraj, po pospravljanju šotorov, smo se s Hanaki poslovili, saj se kljub skupnemu cilju nismo dogovorili za skupen vzpon. Zapeljali smo se na Mangartsko sedlo. @e zjutraj smo opazili, da vse ne bo šlo tako gladko kot je kazalo še prejšni večer. Kljub večdnevnemu stabilnemu vremenu in ugodni napovedi, so visoki oblaki obetali poslabšanje. Gori na sedlu seveda ni bilo nič bolje. Od zahoda je nekaj prihajalo, vendar je bilo še tako daleč, da smo dvomili. Tura ni dolga, dve do tri ure gor, uro do dve dol, torej skupno največ pet ur. Cirusi pa so bili še tako redki, da smo bili prepričani, da vsaj do večera še ne bo resnega poslabšanja. Z Uršo sva tehtala vreme, turo, najina otroka. Na žalost je odtehtala želja po vrhu, ki je vendar bil že tako blizu. Sicer pa, sva rekla, gremo vsaj do tam, kjer se ločita slovenska in italjanska pot. Do tam se bo tudi vreme malo bolj odločilo, kaj misli. Na sedlu smo spet srečali naše moravske prijatelje. Tudi oni so imeli podobne težave kot mi, ukrepali pa so enako. Na razcepu poti se vreme seveda ni še nič spremenilo. Cirusi so bili še vedno redki, kaj hujšega še ni bilo na obzorju. Vrh je bil še bliže, zato smo iz nahrbtnikov potegnili desetmetrski pomožni vrvici in navezali Mojco in Roka. Odločili smo se za slovensko pot. Računali smo, da bomo po njej prej na vrhu. Obe poti sva poznala že od prej in sva vedela, da je slovenska zahtevnejša. Vendar sta najina otroka podobne poti že zmogla, celo lažje kot pa dolgočasno hojo navzgor. Na pomožni vrvici in z dvema vponkama sva jih tudi varovala, tako da naju njuni morebitni spodrsljaji med plezanjem in hojo niso skrbeli. Pri vstopu smo opazili, da naši nočni sosedje tudi nadaljujejo po italjanski smeri proti vrhu. Napredovali smo kar hitro. Mojca in Rok sta se izvrstno držala. Plezanje po zavarovanih poteh imata resnično veliko raje kot pa samo hojo. Pa saj so tudi sam najraje spominjam tur po zavarovanih poteh iz mojega otroštva. Tisto leto pa je bila slovenska pot precej poškodovana, zato smo čez nekaj mest morali biti bolj previdni. Povratek po isti poti bi bil težaven. Na pol poti pa se je vreme premislilo. Cirusi so se zelo hitro spremenili v sive oblake, občasno nas je zavila megla. Spoznali smo, da se bo uresničilo tisto, česar smo se ves čas potihem bali. Drveli smo proti vrhu. Najbolj nas je bilo strah grmenja in strele, vendar k sreči tega še ni bilo. Otroka sta tudi vedela, da gre zares, zato sta neverjetno prisebno sodelovala. Skoraj tekla sta proti vrhu. Tik pod vrhom so nas že zmočile prve kaplje. Na vrh smo prišli istočasno kot Hanaki z druge strani. Deževalo je vedno močneje, strele pa še vedno ni bilo! Brez postanka smo odhiteli po italjanski poti navzdol. Tudi Čehi so nam takoj sledili. Dež se je spremenil v sodro. Roka sem držal za roko in še na meter dolgi vrvici. Urša je skrbela za Mojco. Drug za drugim smo hiteli po tisti ozki stezici visoko nad Koritnico. Hanaki so nam tudi bili za petami. Vsi štirje so bili obuti v športne copate. Mokri smo bili vsi do kože, vendar mene to ni motilo. Samo da ni treskalo! V dežju in sodri smo zgrešili pravo stezico, ki se tik preden pride nad greben proti Malemu koritniškemu Mangartu nekoliko spusti navzdol. Na istem mestu sem zašel že pred leti, vendar sem takrat prilezel brez večjih težav čez skrotje navzdol spet na pot. Menda je bila tudi markirana pot pred časom speljana kar tu čez. Zato v tisti sodri nismo hoteli nazaj iskat prave poti, temveč smo kar nadaljevali. Zadnji del skrotja postane nekoliko bolj strm, zato sva z Rokom lezla navzdol kar po zadnji plati. Za nama je bil oče Josef in sin Pavel, potem Urša in Mojca, pa mama Eva in hči Jana, na koncu pa še naša babi Zinka. Takrat se je zgodilo. Zagledal sem najbolj grozen prizor v svojem življenju. Ko sem popolnoma zbran pazil na Roka in nase, je nenadoma komaj dober meter levo od naju brez glasu priletela Eva. Nikoli si nisem znal predstavljati, pa tudi sedaj ne znam dobro opisati, kako grozljivo lahko pada človek po takem, ne zelo strmem terenu. Roke je imela dvignjene nad glavo in se obračala: na noge, na glavo, na noge, na glavo... Brez glasu! Spomnim se, da sem od groze in nemoči zavpil "Joj, joj, joj!". Po nekaj deset metrih kotaljenja smo jo izgubili izpred oči, ker je padla čez rob. Vedel sem, da nikogar od nas ne sme zagrabiti panika. Josef je začel skoraj teči navzdol, zato sem zavpil za njim, naj pazi. Zinka je bila najbliže Jani in je pazila nanjo. Pavel je bil zadosti priseben, da je nadaljeval sam. Urša in Mojca sta podobno kot jaz in Rok pospešila spuščanje po zadnji plati. Do lažjega terena nas je ločilo le še nekaj deset metrov. Sodra seveda še ni ponehala, vendar k sreči tudi treskalo ni! Josef je bil prvi na dnu skrotja in je odhitel iskat ženo. Zbrali smo se pod skrotjem. Roka sem predal Urši. Tako je imela na vrvi oba otroka. Bili smo pretreseni, vendar nismo izgubili glave. Urša in Zinka sta mi iz svojih nahrbtnikov dali kar je bilo še nepremočenega, nato pa sta odpeljali otroka in Jano čez tisto zoprno prečko nad Mangartskimi jezeri proti avtu. Brez problemov so prišli do koče in sprožili reševalno akcijo. Otroka sta presenetljivo dobro razumela položaj in sta brez panike ubogala in sodelovala pri sestopu. Medtem sta Josef in Pavel izginila za robom nad potjo, kamor je najverjetneje priletela Eva. Še sam sem odhitel tja. Našli smo jo na snegu, pod nekaj metrskim previsom, čez katerega je priletela. Odvalil se nam je kamen od srca, saj je bila živa. Vsi smo dvomili , da bo padec preživela. Bila pa je v šoku, ni vedela kaj se z njo dogaja. Josef in Pavel tudi nista vedela kaj storiti. Spomnim se, da me je Josef spraševal, kako bi poklicali kakega zdravnika. Meni pa so po glavi švigale misli: Ali krvavi? Ne! Če ima poškodovano hrbtenico, jo ne smemo premikati! Če pa ostane na tem dežju in snegu, nam umre zaradi podhladitve! Podhladitev, ta je najbolj zahrbtna! Nujno ji moramo vsaj za silo ohraniti toploto! Ura je bila šele okrog poldneva, vendar kdo ve kdaj bodo lahko prišli reševalci ponjo? Hitro sem se razgledal naokrog in kakih petnajst metrov nad nami, na vrhu snežišča, zagledal majhen previs, pod katerim je bil razmeroma suh prostor. Med hrbtenico in podhladitvijo smo morali izbrati manjše zlo. Kar dobro smo se namučili, preden smo jo previdno zvlekli na tisti suhi prostorček. Josef in Pavel sta se medtem nekoliko zbrala. Tudi onadva sta spoznala, da moramo Evi predvsem ohraniti toploto. Zbrali sem vse, kar je bilo za silo suho in jo skušal čimbolj obleči. Ker je bilo nepotrebno, da vsi trije čepimo premočeni pri njej, sem ju dobesedno nagnal, naj odideta še onadva k avtu in v kočo. Naročil sem, naj nekdo prinese gor spalno vrečo, da jo bomo zavili. Medtem je dež nekoliko ponehal. Odnesli smo jo brez strele! Videti je bilo, da je nevihte počasi konec. Odšla sta. Ostal sem sam pri ubogi Evi. Skušal sem ji narediti čimbolj udobno ležišče. Sprva je še občasno nekaj govorila in se skušala premikati. Paziti sem moral, da se ne skotali z ležišča. Opazil sem, da ima težave z desno nogo. Čez nekaj časa se je umirila. Skrbelo me je, kako so moji in Jana prišli čez prečko nad dolino Mangartskih jezer. Bal sem se, da ni na poti še kakšno snežišče. Bil sem premočen, zato me je že pošteno zeblo. Čez dobro uro sem sklenil, da je nesmiselno čakati ob speči Evi. Deževati je prenehalo, nesramno me je zeblo, zato sem se odpravil navzdol. Ravno pravi čas! Na koncu zoprne prečke sem srečal Pavla. @e se je vračal s spalno vrečo! Pošteno je bil že zdelan, zato je bilo ravno prav, da sem mu prihranil prečenje. Vzel sem vrečo, zvedel da je z ostalimi vse v redu in odhitel nazaj k Evi. Še vedno je mirno ležala pod previsom. S težavo sem jo spravil v suho spalno vrečo. Bil sem pomirjen, saj sem vedel, da ni več nevarnosti podhladitve. Toplo zavita bo počakala reševalce. Spet sem jo zapustil, tokrat mirnejše vesti. Na poti navzdol pa sem srečal Josefa. V koči se je problekel in se prepričal, da je reševalna akcija sprožena. Potem pa se je odpravil nazaj k Evi. Pri njej je pričakal reševalce in helikopter. Tik nad sedlom sem srečal že prva dva reševalca. Bila sta predhodnica. Ostale sem pričakal na cesti. Poln Land Rover jih je bilo, med njimi tudi Boris Mlekuž. Tu se najini zgodbi edinkrat križata. Razložil sem jim vse podrobnosti, nato pa so odhiteli navzgor. V koči sem spet srečal družino ter Pavla in Jano. Oskrbnik je velikodušno skrbel za vse, saj je videl, da smo ta dan veliko skusili. Vreme se je medtem bistveno popravilo. Fronta, ki se je zjutraj napovedovala, se je očitno izlila v dveurni nevihti. Bilo je skoraj jasno. Kot v posmeh. Samo okoli Mangarta so se še vlekle megle. Sklenili smo, da ne gremo domov dokler ne zvemo, kako je s ponesrečenko. Postavali smo okoli koče in hodili na sedlo gledat, če se kaj dogaja. Slišali smo letati helikopter, ki pa je bil enkrat nad nami, drugič pa nekje spodaj v dolini Koritnice. Megla pa ni hotela stran s severne plati vrha. Tolažili smo Pavla in Jano, ki sta vsa zgubljena posedala po koči in okoli nje. Pa bi tudi sami rabili tolažbe, saj je tudi v nas vrtal črv skrbi za njihovo mamo. Šele ko se je že skoraj znočilo, po osmi uri zvečer, so se reševalci vrnili. Borisa ni bilo med njimi, saj je odletel z Evo. Potolažili so nas, saj smo zvedeli, da je Eva v dolini, na poti v šempetrsko bolnišnico in da se jim zdi, da njene poškodbe ne bodo usodne. Hanakom smo dali naš ljubljanski naslov in jim zabičali, da nam morajo sporočiti, kako je z njihovo mamo. Poslovili smo se še od reševalcev in oskrbnika ter se odpeljali v Ljubljano. ------------------------------------------- Medtem, ko smo se mi pražili na plaži, so Hanaki preživljali drugi, daljši del svoje tragedije. Evo so v šempetrski bolnišnici zadržali le nekaj dni. Tačas so ostali trije taborili nekje v bližini. Poškodbe hrbtenice pa so bile tako hude, da so jo prepeljali v Ljubljano. Družina je seveda prišla za njo. Oglasili so se pri nas doma. Ker smo bili na morju, jih je Uršina mama nastanila kar v našem stanovanju. Eva je morala na operacijsko mizo. Prve dni se seveda še ni vedelo, kdaj bo lahko zapustila bolnišnico, zato so njeni vztrajno čakali. Po dveh tednih pa je bilo že jasno, da bo morala še precej časa ostati v postelji. Bližal se je začetek šolskega leta, zato so bili Hanaki prisiljeni pustiti svojo mamo in se vrniti domov. Tiste slabe tri mesece, kolikor je Eva ostala v Kliničnem centru, se je izkazala Zinka. Dvakrat tedensko je hodila na obisk in postala Evina dobra prijateljica. Vsaj malo ji je skušala olajšati osamljenost v tujem kraju. Eva je bila polna optimizma, čeprav je njena noga le počasi okrevala. Potrebna je bila še ena operacija, tokrat kolena. Šele v oktobru so zdravniki zagotovili, da je pripravljena za prevoz domov. Rešilec jo je zapeljal v Zagreb, od tam pa je odletela v domovino. Z Zinko se še sedaj dopisujeta. Okrevanje napreduje zelo počasi. Nekaj časa je preživela na rehabilitaciji v sanatoriju. Dolgo je bila na berglah. Letos sporoča, da je noga že skoraj normalna. Vabijo nas na obisk, vendar vedno "kaj vmes pride". Morda nam letos uspe prepričati Uršina starša, da se odpravita na novembrski izlet na Moravsko. ---------------------------------------------------- Kot sem že na začetku omenil, je bilo to eno mojih najmočnejših doživetij v gorah. Seveda pa bi mnogo raje videl, da ga nikoli ne bi bilo. Veliko sem premišljeval o dogodku in skušal iz njega potegniti poduk. Ta razmišljanja lahko strnem v naslednje: - Stritarji smo, čeprav se nam ni nič zgodilo, tvegali odločno preveč. Opremljeni smo bili dobro, kondicijsko dobro pripravljeni, izkušenj nam tudi ni manjkalo. V bližajočem se poslabšanju vremena pa nas ne bi smela premamiti želja po vzponu, zlasti ne z otrokoma. Res pa je, da se je vreme pokvarilo nenavadno hitro. - Hanaki so bili slabše opremljeni, kondicijsko verjetno tudi nekoliko slabše pripravljeni, gotovo pa je bilo usodno pomanjkanje izkušenj. Nihče sicer ni videl neposrednega povoda Evinega padca, vendar po tem, kako je padala, domnevam, da se je v športnih copatah spotaknila. Z boljšo obutvijo in več izkušnjami bi se to težje zgodilo. - Seveda je bilo v nesreči tudi precej sreče. Če bi padla nekaj deset metrov prej, bi odletela stotine metrov globoko v dolino Koritnice. Če bi padla nekaj deset metrov kasneje, bi odletela čez severno steno Mangarta. Če pod previsom, čez katerega je priletela, ne bi bilo snega, bi padec težko preživela. Srh pa me spreleti, če pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi se spotaknila meter ali dva bolj desno, kot se je. Zbila bi nas kot keglje, tako da bi vsi odleteli po tistem skrotju navzdol! ---------------------------------------------------------- Upam, da ta zgodba, skupaj z Borisovo, dobro opisuje gorsko nesrečo, ki sicer za nikogar ni bila usodna, nam, udeležencem, pa je gotovo pomenila izredno življensko izkušnjo. Zapisal sem jo, da bi vsaj delček te izkušnje prenesel na ostale prijatelje gora. Morda pa bo komu nekoč v podobni situaciji koristila. *********************************************************** In še dodatek, ki ni bil objavljen v PV. Hanake smo obiskali lansko leto med prvomajskimi prazniki. Eva je invalidsko upokojena, saj jo desna noga bolj slabo uboga in mora uporabljati berglo.
|
***pico
54.225.35.224(0)
1000016 (560526,190,439300)
969470 (543638,66,425766)
razmere.e-gora.si