Arhiv razmer GPS podatki   Napiši obvestilo    Prijava  Gorniški oglasi TS kažipot  TK Gora  e-Gora
petek 29.marec 2024 - 02:45 i Informacije

Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (42)



Note 25.6 gore in nesrece 6 of 23 R4IJS::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 317 lines 23-JAN-1990 22:49
R4IJS::STRITAR "Andrej Stritar,IJS,(61)-371-321" 317 lines 23-JAN-1990 22:49
-< Četrta zgodba: Nevihta na Mangartu >-
--------------------------------------------------------------------------------
V deveti številki Planinskega vestnika 1988 je Boris Mlekuž v
članku "Soča, prihajam..." lepo opisal reševanje češke planinke
na Mangartu pred dvemi leti, avgusta 1986. Njegov članek me je
spodbudil, da opišem potek dogodkov pred nesrečo, samo nesrečo in
pa razplet po reševenju. Pri nesreči sem bil neposredna priča.
To je bilo eno od mojih najmočnejših doživetij v gorah. Res bi
bilo škoda, da ta izkušnja ostane nezapisana.

Začelo se je v petek, ob koncu zadnjega delovnega tedna pred
mojim in Uršinim dopustom. Pred odhodom na morje sva sklenila,
da gremo še enkrat malo bolj "zares" v hribe. Ta "zares" v naši
družini pomeni kaj več kot pa enodnevni izlet v Polhograjce,
Škofjeloško pogorje ali Karavanke, kamor vztrajno vodiva najina
potomca ob koncih tedna. Mojca je imela takrat 7, Rok pa slabih
6 let. Izbrali smo Mangart, saj je vrh visok, hoje s sedla pa ne
preveč. Oba otroka sta pred leti na njem že bila, vendar vsak po
svoje: Mojca je sedela v nahrbtniku, Rok pa še kar v maminem
trebuhu.

Pridružila se nam je tudi Uršina mama Zinka, ki si je tudi
zaželela malo "zaresnih" hribov. Tako smo v petek preko Radeč in
Predila pripeljali na Mangartsko planino. Bil je zelo lep večer.
Na planini so ravno molzli svojo ovčjo stotnijo. Z Uršo sva od
nekdaj zaljubljena v ovčje planine na južni strani Julijcev.
Prav zato smo si za prenočevanje izbrali ravno tisti konec.
Nikoli ne bova pozabila srečanje s mlekarjem Kavsom in pastirjem
Kopiščarjem pred desetimi leti na planini Za skalo, pa vseh lepih
dni, ki smo jih preživeli na že opuščeni planini Zapotok, pa
najinih samotnih novemberskih pohodov nad planino Bala. Zato
nehote skušava s tem "zastrupiti" tudi najina otroka.

Potem, ko smo skoraj že v mraku postavili šotor, se je na planino
pripeljala obložena Škoda češke registracije. Očitno so iskali
prostor, kjer bi lahko poceni prenočili. Ko so zagledali naš
šotor, je oče, možakar v štiridesetih, stopil k nam in vprašal,
če lahko postavijo svojega na ravnino pod nami. Tako smo dobili
sosede za čez noč.

@e v temi smo zakurili ogenj, Zinka in Urša pa sta začeli peti
slovenske narodne. Povabili smo še sosede. Ob njihovem
izvrstnem domačem vinu in naši pesmi smo se spoprijateljili.
Bili so iz Uherskog Hradišta na Moravskem. Pisali so se Hanak.
Oče Josef in mama Eva sta učitelja, sin Pavel, star 16 let in
hčerka Jana, stara 11 let pa sta bila seveda šolarja. Vračali so
se domov. Dopust so preživeli na Pelješcu, za zadnjo
dogodivščino v Jugoslaviji pa so hoteli še na Mangart. Čeprav v
okolici Uherskog Hradišta ni gora, niso bili videti brez
gorniških izkušenj.

Noč je bila prijetna. Najina otroka sta, kot vedno, zelo uživala
v taborjenju. Zjutraj, po pospravljanju šotorov, smo se s Hanaki
poslovili, saj se kljub skupnemu cilju nismo dogovorili za skupen
vzpon.

Zapeljali smo se na Mangartsko sedlo. @e zjutraj smo opazili, da
vse ne bo šlo tako gladko kot je kazalo še prejšni večer. Kljub
večdnevnemu stabilnemu vremenu in ugodni napovedi, so visoki
oblaki obetali poslabšanje. Gori na sedlu seveda ni bilo nič
bolje. Od zahoda je nekaj prihajalo, vendar je bilo še tako
daleč, da smo dvomili. Tura ni dolga, dve do tri ure gor, uro do
dve dol, torej skupno največ pet ur. Cirusi pa so bili še tako
redki, da smo bili prepričani, da vsaj do večera še ne bo resnega
poslabšanja. Z Uršo sva tehtala vreme, turo, najina otroka. Na
žalost je odtehtala želja po vrhu, ki je vendar bil že tako
blizu. Sicer pa, sva rekla, gremo vsaj do tam, kjer se ločita
slovenska in italjanska pot. Do tam se bo tudi vreme malo bolj
odločilo, kaj misli.

Na sedlu smo spet srečali naše moravske prijatelje. Tudi oni so
imeli podobne težave kot mi, ukrepali pa so enako.

Na razcepu poti se vreme seveda ni še nič spremenilo. Cirusi so
bili še vedno redki, kaj hujšega še ni bilo na obzorju. Vrh je
bil še bliže, zato smo iz nahrbtnikov potegnili desetmetrski
pomožni vrvici in navezali Mojco in Roka. Odločili smo se za
slovensko pot. Računali smo, da bomo po njej prej na vrhu. Obe
poti sva poznala že od prej in sva vedela, da je slovenska
zahtevnejša. Vendar sta najina otroka podobne poti že zmogla,
celo lažje kot pa dolgočasno hojo navzgor. Na pomožni vrvici in
z dvema vponkama sva jih tudi varovala, tako da naju njuni
morebitni spodrsljaji med plezanjem in hojo niso skrbeli. Pri
vstopu smo opazili, da naši nočni sosedje tudi nadaljujejo po
italjanski smeri proti vrhu.

Napredovali smo kar hitro. Mojca in Rok sta se izvrstno držala.
Plezanje po zavarovanih poteh imata resnično veliko raje kot pa
samo hojo. Pa saj so tudi sam najraje spominjam tur po
zavarovanih poteh iz mojega otroštva. Tisto leto pa je bila
slovenska pot precej poškodovana, zato smo čez nekaj mest morali
biti bolj previdni. Povratek po isti poti bi bil težaven.

Na pol poti pa se je vreme premislilo. Cirusi so se zelo hitro
spremenili v sive oblake, občasno nas je zavila megla. Spoznali
smo, da se bo uresničilo tisto, česar smo se ves čas potihem
bali. Drveli smo proti vrhu. Najbolj nas je bilo strah grmenja
in strele, vendar k sreči tega še ni bilo. Otroka sta tudi
vedela, da gre zares, zato sta neverjetno prisebno sodelovala.
Skoraj tekla sta proti vrhu.

Tik pod vrhom so nas že zmočile prve kaplje. Na vrh smo prišli
istočasno kot Hanaki z druge strani. Deževalo je vedno močneje,
strele pa še vedno ni bilo! Brez postanka smo odhiteli po
italjanski poti navzdol. Tudi Čehi so nam takoj sledili. Dež se
je spremenil v sodro. Roka sem držal za roko in še na meter
dolgi vrvici. Urša je skrbela za Mojco. Drug za drugim smo
hiteli po tisti ozki stezici visoko nad Koritnico. Hanaki so nam
tudi bili za petami. Vsi štirje so bili obuti v športne copate.
Mokri smo bili vsi do kože, vendar mene to ni motilo. Samo da ni
treskalo!

V dežju in sodri smo zgrešili pravo stezico, ki se tik preden
pride nad greben proti Malemu koritniškemu Mangartu nekoliko
spusti navzdol. Na istem mestu sem zašel že pred leti, vendar
sem takrat prilezel brez večjih težav čez skrotje navzdol spet na
pot. Menda je bila tudi markirana pot pred časom speljana kar tu
čez. Zato v tisti sodri nismo hoteli nazaj iskat prave poti,
temveč smo kar nadaljevali. Zadnji del skrotja postane nekoliko
bolj strm, zato sva z Rokom lezla navzdol kar po zadnji plati.
Za nama je bil oče Josef in sin Pavel, potem Urša in Mojca, pa
mama Eva in hči Jana, na koncu pa še naša babi Zinka. Takrat se
je zgodilo. Zagledal sem najbolj grozen prizor v svojem
življenju.

Ko sem popolnoma zbran pazil na Roka in nase, je nenadoma komaj
dober meter levo od naju brez glasu priletela Eva. Nikoli si
nisem znal predstavljati, pa tudi sedaj ne znam dobro opisati,
kako grozljivo lahko pada človek po takem, ne zelo strmem terenu.
Roke je imela dvignjene nad glavo in se obračala: na noge, na
glavo, na noge, na glavo... Brez glasu! Spomnim se, da sem od
groze in nemoči zavpil "Joj, joj, joj!". Po nekaj deset metrih
kotaljenja smo jo izgubili izpred oči, ker je padla čez rob.

Vedel sem, da nikogar od nas ne sme zagrabiti panika. Josef je
začel skoraj teči navzdol, zato sem zavpil za njim, naj pazi.
Zinka je bila najbliže Jani in je pazila nanjo. Pavel je bil
zadosti priseben, da je nadaljeval sam. Urša in Mojca sta
podobno kot jaz in Rok pospešila spuščanje po zadnji plati. Do
lažjega terena nas je ločilo le še nekaj deset metrov. Sodra
seveda še ni ponehala, vendar k sreči tudi treskalo ni!

Josef je bil prvi na dnu skrotja in je odhitel iskat ženo.
Zbrali smo se pod skrotjem. Roka sem predal Urši. Tako je imela
na vrvi oba otroka. Bili smo pretreseni, vendar nismo izgubili
glave. Urša in Zinka sta mi iz svojih nahrbtnikov dali kar je
bilo še nepremočenega, nato pa sta odpeljali otroka in Jano čez
tisto zoprno prečko nad Mangartskimi jezeri proti avtu. Brez
problemov so prišli do koče in sprožili reševalno akcijo. Otroka
sta presenetljivo dobro razumela položaj in sta brez panike
ubogala in sodelovala pri sestopu.

Medtem sta Josef in Pavel izginila za robom nad potjo, kamor je
najverjetneje priletela Eva. Še sam sem odhitel tja. Našli smo
jo na snegu, pod nekaj metrskim previsom, čez katerega je
priletela. Odvalil se nam je kamen od srca, saj je bila živa.
Vsi smo dvomili , da bo padec preživela. Bila pa je v šoku, ni
vedela kaj se z njo dogaja. Josef in Pavel tudi nista vedela kaj
storiti. Spomnim se, da me je Josef spraševal, kako bi poklicali
kakega zdravnika.

Meni pa so po glavi švigale misli: Ali krvavi? Ne! Če ima
poškodovano hrbtenico, jo ne smemo premikati! Če pa ostane na
tem dežju in snegu, nam umre zaradi podhladitve! Podhladitev, ta
je najbolj zahrbtna! Nujno ji moramo vsaj za silo ohraniti
toploto! Ura je bila šele okrog poldneva, vendar kdo ve kdaj
bodo lahko prišli reševalci ponjo? Hitro sem se razgledal
naokrog in kakih petnajst metrov nad nami, na vrhu snežišča,
zagledal majhen previs, pod katerim je bil razmeroma suh prostor.
Med hrbtenico in podhladitvijo smo morali izbrati manjše zlo.
Kar dobro smo se namučili, preden smo jo previdno zvlekli na
tisti suhi prostorček.

Josef in Pavel sta se medtem nekoliko zbrala. Tudi onadva sta
spoznala, da moramo Evi predvsem ohraniti toploto. Zbrali sem
vse, kar je bilo za silo suho in jo skušal čimbolj obleči. Ker
je bilo nepotrebno, da vsi trije čepimo premočeni pri njej, sem
ju dobesedno nagnal, naj odideta še onadva k avtu in v kočo.
Naročil sem, naj nekdo prinese gor spalno vrečo, da jo bomo
zavili. Medtem je dež nekoliko ponehal. Odnesli smo jo brez
strele! Videti je bilo, da je nevihte počasi konec. Odšla sta.

Ostal sem sam pri ubogi Evi. Skušal sem ji narediti čimbolj
udobno ležišče. Sprva je še občasno nekaj govorila in se skušala
premikati. Paziti sem moral, da se ne skotali z ležišča. Opazil
sem, da ima težave z desno nogo. Čez nekaj časa se je umirila.
Skrbelo me je, kako so moji in Jana prišli čez prečko nad dolino
Mangartskih jezer. Bal sem se, da ni na poti še kakšno snežišče.
Bil sem premočen, zato me je že pošteno zeblo.

Čez dobro uro sem sklenil, da je nesmiselno čakati ob speči Evi.
Deževati je prenehalo, nesramno me je zeblo, zato sem se odpravil
navzdol. Ravno pravi čas! Na koncu zoprne prečke sem srečal
Pavla. @e se je vračal s spalno vrečo! Pošteno je bil že
zdelan, zato je bilo ravno prav, da sem mu prihranil prečenje.
Vzel sem vrečo, zvedel da je z ostalimi vse v redu in odhitel
nazaj k Evi.

Še vedno je mirno ležala pod previsom. S težavo sem jo spravil v
suho spalno vrečo. Bil sem pomirjen, saj sem vedel, da ni več
nevarnosti podhladitve. Toplo zavita bo počakala reševalce.

Spet sem jo zapustil, tokrat mirnejše vesti. Na poti navzdol pa
sem srečal Josefa. V koči se je problekel in se prepričal, da je
reševalna akcija sprožena. Potem pa se je odpravil nazaj k Evi.
Pri njej je pričakal reševalce in helikopter.

Tik nad sedlom sem srečal že prva dva reševalca. Bila sta
predhodnica. Ostale sem pričakal na cesti. Poln Land Rover jih
je bilo, med njimi tudi Boris Mlekuž. Tu se najini zgodbi
edinkrat križata. Razložil sem jim vse podrobnosti, nato pa so
odhiteli navzgor.

V koči sem spet srečal družino ter Pavla in Jano. Oskrbnik je
velikodušno skrbel za vse, saj je videl, da smo ta dan veliko
skusili. Vreme se je medtem bistveno popravilo. Fronta, ki se
je zjutraj napovedovala, se je očitno izlila v dveurni nevihti.
Bilo je skoraj jasno. Kot v posmeh. Samo okoli Mangarta so se
še vlekle megle. Sklenili smo, da ne gremo domov dokler ne
zvemo, kako je s ponesrečenko.

Postavali smo okoli koče in hodili na sedlo gledat, če se kaj
dogaja. Slišali smo letati helikopter, ki pa je bil enkrat nad
nami, drugič pa nekje spodaj v dolini Koritnice. Megla pa ni
hotela stran s severne plati vrha. Tolažili smo Pavla in Jano,
ki sta vsa zgubljena posedala po koči in okoli nje. Pa bi tudi
sami rabili tolažbe, saj je tudi v nas vrtal črv skrbi za njihovo
mamo.

Šele ko se je že skoraj znočilo, po osmi uri zvečer, so se
reševalci vrnili. Borisa ni bilo med njimi, saj je odletel z
Evo. Potolažili so nas, saj smo zvedeli, da je Eva v dolini, na
poti v šempetrsko bolnišnico in da se jim zdi, da njene poškodbe
ne bodo usodne.

Hanakom smo dali naš ljubljanski naslov in jim zabičali, da nam
morajo sporočiti, kako je z njihovo mamo. Poslovili smo se še od
reševalcev in oskrbnika ter se odpeljali v Ljubljano.

-------------------------------------------

Medtem, ko smo se mi pražili na plaži, so Hanaki preživljali
drugi, daljši del svoje tragedije. Evo so v šempetrski
bolnišnici zadržali le nekaj dni. Tačas so ostali trije taborili
nekje v bližini.

Poškodbe hrbtenice pa so bile tako hude, da so jo prepeljali v
Ljubljano. Družina je seveda prišla za njo. Oglasili so se pri
nas doma. Ker smo bili na morju, jih je Uršina mama nastanila
kar v našem stanovanju. Eva je morala na operacijsko mizo. Prve
dni se seveda še ni vedelo, kdaj bo lahko zapustila bolnišnico,
zato so njeni vztrajno čakali. Po dveh tednih pa je bilo že
jasno, da bo morala še precej časa ostati v postelji. Bližal se
je začetek šolskega leta, zato so bili Hanaki prisiljeni pustiti
svojo mamo in se vrniti domov.

Tiste slabe tri mesece, kolikor je Eva ostala v Kliničnem centru,
se je izkazala Zinka. Dvakrat tedensko je hodila na obisk in
postala Evina dobra prijateljica. Vsaj malo ji je skušala
olajšati osamljenost v tujem kraju. Eva je bila polna optimizma,
čeprav je njena noga le počasi okrevala. Potrebna je bila še ena
operacija, tokrat kolena.

Šele v oktobru so zdravniki zagotovili, da je pripravljena za
prevoz domov. Rešilec jo je zapeljal v Zagreb, od tam pa je
odletela v domovino.

Z Zinko se še sedaj dopisujeta. Okrevanje napreduje zelo počasi.
Nekaj časa je preživela na rehabilitaciji v sanatoriju. Dolgo je
bila na berglah. Letos sporoča, da je noga že skoraj normalna.
Vabijo nas na obisk, vendar vedno "kaj vmes pride". Morda nam
letos uspe prepričati Uršina starša, da se odpravita na
novembrski izlet na Moravsko.

----------------------------------------------------

Kot sem že na začetku omenil, je bilo to eno mojih najmočnejših
doživetij v gorah. Seveda pa bi mnogo raje videl, da ga nikoli
ne bi bilo. Veliko sem premišljeval o dogodku in skušal iz njega
potegniti poduk. Ta razmišljanja lahko strnem v naslednje:

- Stritarji smo, čeprav se nam ni nič zgodilo, tvegali odločno
preveč. Opremljeni smo bili dobro, kondicijsko dobro
pripravljeni, izkušenj nam tudi ni manjkalo. V bližajočem se
poslabšanju vremena pa nas ne bi smela premamiti želja po
vzponu, zlasti ne z otrokoma. Res pa je, da se je vreme
pokvarilo nenavadno hitro.

- Hanaki so bili slabše opremljeni, kondicijsko verjetno tudi
nekoliko slabše pripravljeni, gotovo pa je bilo usodno
pomanjkanje izkušenj. Nihče sicer ni videl neposrednega povoda
Evinega padca, vendar po tem, kako je padala, domnevam, da se
je v športnih copatah spotaknila. Z boljšo obutvijo in več
izkušnjami bi se to težje zgodilo.

- Seveda je bilo v nesreči tudi precej sreče. Če bi padla nekaj
deset metrov prej, bi odletela stotine metrov globoko v dolino
Koritnice. Če bi padla nekaj deset metrov kasneje, bi odletela
čez severno steno Mangarta. Če pod previsom, čez katerega je
priletela, ne bi bilo snega, bi padec težko preživela. Srh pa
me spreleti, če pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi se
spotaknila meter ali dva bolj desno, kot se je. Zbila bi nas
kot keglje, tako da bi vsi odleteli po tistem skrotju navzdol!

----------------------------------------------------------


Upam, da ta zgodba, skupaj z Borisovo, dobro opisuje gorsko
nesrečo, ki sicer za nikogar ni bila usodna, nam, udeležencem, pa
je gotovo pomenila izredno življensko izkušnjo. Zapisal sem jo,
da bi vsaj delček te izkušnje prenesel na ostale prijatelje
gora. Morda pa bo komu nekoč v podobni situaciji koristila.

***********************************************************


In še dodatek, ki ni bil objavljen v PV. Hanake smo obiskali lansko leto
med prvomajskimi prazniki. Eva je invalidsko upokojena, saj jo desna noga
bolj slabo uboga in mora uporabljati berglo.



 
 



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS



***pico
54.225.35.224(0)
1000016 (560526,190,439300)
969470 (543638,66,425766)
razmere.e-gora.si