Informacije
|
sobota 20.april 2024 - 15:15
Informacije
|
Razmere v gorah |
 RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Note 34.5 Doživetja z gora 5 of 5 ANIMUS::MODIC "Jure Modic, OnkoloĹĄki inĹĄtitut" 63 lines 7-NOV-1994 23:20 ANIMUS::MODIC "Jure Modic, Onkološki inštitut" 63 lines 7-NOV-1994 23:20 -< Pivo ali voda, to je zdaj vprašanje >- -------------------------------------------------------------------------------- > <<< Note 62.9 by CUPIDO::STRITAR "Andrej Stritar, IJS,(61)-1885-450" >>> > -< Kanceljni >- >...... >Kako prilezeš na Goličico glej v moji knjigi 111 izletov ... :-) priporočim >lahko tudi malo daljšo, vandar lepšo varianto začetka pri Kugyjevem >spomeniku namesto pri cestarski bajti. Za spomenikom prečkaš ozko korito >Mlinarice, potem pa slediš zelo dobri stezi mimo dveh vikendov. Do prvega >prideš v pol ure. Postavljen je na slikovitem travniku in ima zelo zanimivo >tehnično rešitev žičnice iz doline. Malo višje ob manjši grapi je drugi. >Pred njim naša steza zavije levo in se nad Kuklo združi s tisto od >cestarske bajte. Ko sem prebral tele vrstice, sem se spomnil svojega vzpona, predvsem pa sestopa z Goličice pred več kot 10 leti. To je bila, kolikor se spomnim, moja prva tura po brezpotju oziroma povsem izven markacij. Sam začetka steze pri spomeniku nisem našel, pa tudi nek čudaški trentarski domačin mi ni znal povedati nič pametnega, tako da mi ni preostalo drugega, kot da sem po vročem vršiškem asfaltu odpešačil navzgor do cestarske bajte, od koder z iskanjem steze proti Kukli ni bilo problemov. Bilo je sredi poletja, že bližje poldnevu kot jutru ko sem štartal (avtobus čez Vršič dela neskončne pivske postanke pri vsaki koči), in pot je zelo kmalu lil z mene. No, z vzponom do vrha potem ni bilo večjih težav, razen da sem že sredi poti dokončno izpraznil čutaro. Na vrhu sem se tolažil: sedaj pa samo še hiter sestop in v Sočo pit vodo - do piva pri Izviru Soče pa potem tudi ni več daleč. Pa je bilo daleč!! Z jezikom nekje blizu kolen sem namreč nekje v bližini Kukle ugotovil, da sem povsem izgubil stezico in je nikakor nisem mogel najti. Če sem rinil proti Mlinarici, sem vedno naletel na neke strme skoke in odlome, zato sem jo mahnil direktno v smeri Soče čez zelo strmo hosto, ne vedoč, ali bom spet tudi tu naletel na skoke. Če bi se moral ponovno vračati navzgor, bi najbrž raje sedel in čakal prvega dežja, da si prej omočim usta. No, pa sem imel srečo in v območju Rdečega grabna naletel na čudovito uhojeno stezo, ki ni morala pomeniti drugega, kot da so v bližini hiše ali vikendi. In res sem zelo kmalu prišel do vikenda (enga od tistih dveh, ki ju omenja Andrej). Znaki življenja okrog njega so bili zelo očitni, a nikjer žive duše, in kar je še huje, nikjer okrog njega vode! Ves poklapan odkrevsam naprej po stezi, ko že čez kakih sto metrov zagledam nebeški prizor: čudovit potoček prečka stezo in prav na mestu, kjer jo prečka, se v strugi hladita dve steklenici piva!!! Vržem nahrbtnik s sebe in planem proti steklenicama, ko me nekaj prešine: kaj če me med samo naslado zalotijo vikendaši, ki imajo tukaj očitno svoj hladilnik. Pa tudi če me ne, ali naj jim pod kamnom pustim denar ali se enostavno naredim francoza? Saj se bom tudi s studenčnico odžejal. Ampak pivo je le pivo. Kaj torej ? No, sam s sabo sem napravil kompromis in sklenil, da se bom odžejal z vodo, na pivo bom pa počakal do koče. In prav sem storil, saj bi bilo tistega piva škoda. @e po nekaj požirkih sem namreč vso vodo izbruhal. Pa ne da je bilo z vodo kaj narobe, le jaz sem bil tako dehidriran, želodec pa zaradi žeje in posledično neapetita povsem prazen, da mrzle vode enostavno ni prenesel. Ob neznosni žeji sem izbruhal vso popito vodo! Potem sem moral nekaj vode spiti čisto počasi, skoraj po kapljicah, da se je želodec na mrzlo tekočino nekako navadil in šele nato sem se lahko nažrl vode za nazaj in za naprej. In tudi tisti dve steklenici sta za menoj ostali nedotaknjeni, čeprav sem ju imel potem na asfaltu do koče pri izviru Soče spet večkrat pred očmi. Mislim, da resnično še na nobeni turi nisem trpel take žeje kot takrat. In epilog: namesto štiridnevnega potepanja sem se naslednji dan lahko samo vkrcal na avtobus in se odpeljal domov. Pa ne zaradi žeje temveč zaradi mokrote prejšnjega dne. Zaradi vročine in sopare sem se namreč neznosno potil in mokre nogavice in novi čevlji so mi povsem obdelali stopala s čudovitimi žulji.
|
---gora
18.222.253.195(0)
1146256 (640886,195,505175)
1108191 (620142,66,487983)
razmere.e-gora.si
