Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Note 50.2 Soška fronta 2 of 4 SPARK::SNOJ "Iztok Snoj, IC, (061)112-122 int.10-21" 84 lines 6-NOV-1992 13:22
SPARK::SNOJ "Iztok Snoj, IC, (061)112-122 int.10-21" 84 lines 6-NOV-1992 13:22
-< "Čudež" pri Kobaridu >-
--------------------------------------------------------------------------------
Razlogi za avstrijsko ofenzivo oktobra 1917:
jeseni leta 1917 je bil notranje politični položaj v Avstro-Ogrski
težak. Prav tako je bil težak vojaški položaj. Avstrijci so komaj
zadržali Italijane v 11. ofenzivi, le-ti pa so že začeli premišljevati
o novem napadu, ki bi ga Avstrijci zadržali še težje.
Tako se je vojaški in politični vrh odločil za ofenzivo, s katero bi

- težišče bojev prenesli na italijanska tla;
- dvignili moralo ljudi, predvsem vojske;
- se nadejali velike količine zaplenjenega vojaškega materiala;
- morda prisilili Italijane na separatni mir.

Ker so menili, da imajo sami premalo vojaštva za tako operacijo, so
za pomoč zaprosili Nemce in jo tudi dobili.
Avstrijci so računali, da bi jim proti 60 italijanskim divizijam uspelo
zbrati 42 divizij in ustrezno količino artilerije. Za takratni način
bojevanja je veljalo, da šele razmerje 2:1 v korist napadalca
zagotavlja uspeh; Italijani so v 11 ofenzivah bili v premoči med 2,5:1
in 3:1 !
Ko so priprave za ofenzivo stekle, so morali rešiti ogromne
logistične težave. Preko težko dostopnega terena in nanj je bilo treba
spraviti ogromne količine materiala in ljudi. Tako so v 4 tednih med
drugim prepeljali

- 9 novih divizij s pripadajočo artilerijo
- 4 mio artilerijskih projektilov
- 1.300 vagonov gradbenega materiala
- 200 vagonov sanitetnega materiala
- 60.000 konj in živine za zakol

Vsega skupaj 3.400 vlakov v mesecu dni oziroma 120 dnevno! Za ureditev
in vzdrževanje infrastrukture so potrebovali 30.000 ljudi.
Del pehote je šele zadnji hip v pospešenih nočnih marših zasedel bojno
črto. Avstrijcem je šlo pri pripravah na roke slabo vreme z veliko
megle, tako da Italijani niso mogli imeti pregleda nad dogajanjem
v zaledju.
Tako je bilo 24. oktobra na celotni soški fronti razmerje moči:

Italijani Avstrijci in Nemci
bataljonov 608 470
topov 3790 3630
minometov 866 2400

Šifra za napad je bila Waffentreue (zvestoba v orožju). Težišče
napada so Avstrijci postavili na črti med Rombonom in Banjšicami, ker
so računali, da bodo na tem odseku najhitreje prebili vse tri obrambne
linije, ki so jih Italijani sicer dobro utrdili, a postavili blizu eno
druge.
Vreme je bilo iz 23. oktobra na 24. slabo. V hribih je zapadel
sneg, v dolinah je deževalo in celotni sektor je bil v megli.
Ob 2h zjutraj so Avstrijci od Rombona pa do Banjšic zasuli Italijane
na začetku s plinskimi, kasneje pa še z rušilnimi granatami. Topovi so
bili že prej skrbno naravnani, tako da so takoj na začetku imeli
Italijani ogromno izgub, tudi v zaledju. Obstreljevanje je trajalo do
8. ure, ke je prešla v napad pehota.
Na Rombonu so se sprva Italijani zagrizeno upirali, saj so imeli
komunikacije z dolino prekinjene, zaradi slabega vremena pa tudi niso
imeli pregleda nad dogajanjem v dolini. Šele, ko so bili obkoljeni, so
klonili.
Prodor po dolini pred Bovcem se je posrečil predvsem zato, ker je
plinski napad popolnoma presenetil Italijane. Nastala je panika, zveze
so bile prekinjene in v nepopisni zmedi so se Italijani začeli umikati.
Avstrijci in Nemci so napredovali po dolini proti Kobaridu.
Naslednji napadalni odsek je bil med Vršičem in sedlom Vrata na
grebenu, ki poteka zahodno od Krna proti Bovcu. Skozi Drežnico so
pridrli do Kobarida. Greben med Krnčico in Krnom ter sam vrh Krna so
na začetku pustili pri miru.
Udarili so tudi med Batognico in Mrzlim vrhom. Tudi tam so hitro
prodrli v dolino. Krn je bil obkoljen in postalo je samo še vprašanje
časa, kdaj bo padel. Vendar so se italijanski alpini hrabro borili.
Izveden je bil tudi napad in preboj na Banjšicah.
Morala italijanske vojske je bila zlomljena že prvi dan. Veliko se
jih je predalo ali pa so se brezglavo umikali.
Tudi drugi dan so Avstrijci in Nemci strahovito napadali.
Osvojili so verigo Kobariškega Stola in odsek med Ježo in Globočakom,
gorski hrbet nad Sočo. Od neosvojenih vrhov je nad Sočo ostal le
Matajur.
Italijanom je ostala le še tretja obrambna linija na črti Breškega
Jalovca. Ta je padla tretjega dne, prav tako Matajur in ves greben
Kolovrata.
Četrti dan je padla Gorica, zavzet je bil Čedad in pot v Forlansko
dolino je bila odprta. Fronte na Soči ni bilo več.
Prodor Avstrijcev in Nemcev so Italijani ustavili šele na bregovih od
jesenskega dežja narasle reke Piave.

***pico
3.144.202.167(0)
1197555 (670679,197,526679)
1158145 (649032,66,509047)
razmere.e-gora.si