Informacije
|
petek 19.april 2024 - 04:38
Informacije
|
Razmere v gorah |
 RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Note 6.156 Paberki 156 of 172 UEK::FN01METEOR "TOM VRHOVEC, Ljubljana" 809 lines 2-SEP-1994 11:26 UEK::FN01METEOR "TOM VRHOVEC, Ljubljana" 809 lines 2-SEP-1994 11:26 -< Kako ravnati, da je okolju prijazno >- -------------------------------------------------------------------------------- PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE KOMISIJA ZA VARSTVO GORSKE NARAVE TURNO SMUČANJE IN VARSTVO NARAVE V zimskem času postane glavna dejavnost mnogih gornikov turno smučanje. Zaradi vabljivosti smučanja po nesteptanem snegu in enoličnosti vijuganja na smučiščih, kjer v zadnjih zimah tudi manjka snega, število turnih smučarjev narašča. To pa je lahko dodatna obremenitev za gorsko naravo. Pomembno je, da se je ob zimskem obisku gora zavedamo in jo s primernim vedenjem poskušamo čim bolj zmanjšati. Obremenitev se kaže predvsem v poškodovanosti rastlin in motenju živali. Neposredno škodo predstavljajo mehanske poškodbe, ki nastanejo zaradi ostrih robnikov smuči. Poškoduje se travna ruša, še pogosteje pa pritlikavo grmičevje in mlada drevesa. Največ poškodb nastane na začetku in ob koncu zime, ko je snežna odeja najbolj revna. Poškodovanost pa prinaša tudi nekatere neljube posledice: zmanjša se odpornost lesnatih rastlin proti boleznim in škodljivcem, zato v primeru večjih poškodb praviloma sledi propad rastline. Tako se zmanjša pomlajevanje, kar je še posebej nevarno na zgornji meji uspevanja gozdov, kjer na mlade rastline vpliva že množica naravnih neugodnih dejavnikov (nizke temperature, veter, zimsko izsuševanje). Še večjo škodo pa turni smučar povzroča z vznemirjanjem živali. Večina gorskih živali neugodne zimske razmere preživi v neaktivnem stanju ali pa se umakne v ugodnejše lege, nekatere pa ostanejo aktivne v najvišjih predelih tudi pozimi. Gamsi, kozorogi in srnjad se oskrbijo z zalogo maščobe, gozdne kure pa se s stalno aktivnostjo vzdržujejo pri življenju. Omenjene živali so tudi najbolj izpostavljene vplivu turnega smučanja. Nenaden pojav turnega smučarja živali preseneti in v paniki se razbežijo. Ob tem pa se jim močno poveča poraba energije, še posebej v težavnih snežnih razmerah. 45 kilogramov težak kopitar v teku porabi do 10-krat več energije kot pri hoji, za tek v pol metra globokem snegu pa potrebuje kar 60-krat več energije kot za hojo po kopnem. Porabljeno energijo v zimskih razmerah živali zelo težko nadomestijo. Zmanjša se tudi njihova pozornost, poveča se smrtnost zaradi padcev, poškodb v plazovih, izčrpanosti in lakote. Splašene živali zapuste zanje najugodnejšo lego, umikajo se v odročnejše, manj primerne predele. Tam se koncentrirajo in z objedanjem povzročajo škodo v gozdu, ki ima na takih mestih običajno varovalni značaj. Gozdne kure (poleg divjih petelinov tudi snežni jereb) večino zime, razen v kratkih obdobjih iskanja hrane, prežive v snežnih luknjah, ki pa jih v primeru motnje zapustijo in se dolgo ne vrnejo. Pri tem pa so izpostavljene neugodnim temperaturam in izgubi energije, ki jo težko nadomestijo. @ivali tako vstopajo v pomladno obdobje razmnoževanja oslabljene, zato se pogosto zmanjša plodnost. Med parjenjem sta še posebej občutljiva ruševec in veliki divji petelin, ki ob stalni motnji za vedno zapustita ogroženo območje. Ponekod se pojavlja posebna oblika turnega smučanja, kjer smučarje na izhodišče pripelje helikopter (od tod tudi ime heli-ski ali heli-smuk). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da taka uporaba motornih transportnih sredstev nikakor ne sodi v gorski svet. Motnja, ki jo povzroči helikopter, je še veliko večja kot pojav smučarja. Helikopter in druga motorna letala naj bojo v gorah za reševanje in oskrbovanje, nikakor pa ne za komercialne namene. Verjetno si kar težko predstavljamo, da s tem, ko zapeljemo čez kakšen grm ali zaplato kopne trave ali splašimo skupino gamsov, ogrožamo gorsko naravo. Če bi bili v gorah samo mi, resnično ne bi bilo problemov.Tako pa bo za nami prišel še kdo, nekateri so tod smučali že pred nami, mnogo smučarjev je istočasno na sosednjih pobočjih in tako se negativni vplivi na žalost seštevajo, preplašene živali pa vse težje najdejo mirne kotičke. Ker gorski svet ni namenjen samo zadovoljevanju naših rekreacijskih užitkov, ampak je predvsem življenjski prostor številnih rastlin in živali, bomo morali tudi ob zimskem obisku gora upoštevati nekatera naravovarstvena pravila in priporočila in naše interese uskladiti s potrebami teh prebivalcev gora. Nekatere predele bo potrebno popolnoma prepustiti naravi, drugod pa poskusiti povzročiti čim manj škode. Kot imamo v zavesti, da se moramo zaradi nevarnosti plazov nekaterim pobočjem izogniti, se bomo morali navaditi izogibati se območjem, kjer bi vznemirjali živali ali poškodovali rastlinstvo. Najlažje se bomo prilagodili, če bomo dobro poznali življenjske navade ogroženih vrst, kar ob obilici ustrezne literature ne bo težko. PRAVILA VEDENJA: * Smučanju po preskromni snežni odeji se je najboljše odpovedati. Izogibajmo se kopnih predelov. Če ne gre drugače, snamemo smuči, kar bo boljše, kot siliti čez pas ruševja s smučmi na nogah. * Zelo škodljiva je smuka skozi redke gozdne predele, predvsem na zgornji gozdni meji in v mladih nasadih. V gozdu se po možnosti držimo gozdnih cest. * Izogibamo se rezervatov, krmišč in ustaljenih poti divjadi. * Ne smučajmo v mraku, ko je aktivnost živali največja. * Mirno in počasi prismučajmo na območje, kjer z veliko verjetnostjo pričakujemo divjad. Če nanjo naletimo, jo obidemo daleč naokoli, brez ustavljanja, zbujanja pozornosti ali celo zasledovanja. Ko boste naslednjič prijetno utrujeni po napornem vzponu stali na vrhu, pripravljeni za spust po opojnih snežnih pobočjih, pomislite tudi na kaj drugega, kot samo na užitke vijuganja. @e s tem boste naredili velik korak k ohranitvi našega gorskega sveta. POZIV LJUBITELJEM, OBISKOVALCEM IN PREBIVALCEM GORSKEGA SVETA Če na izletih in popotovanjih, ob delu ali razvedrilu opazite nepravilnosti ali naletite na probleme, za katere menite, da so posledica človekovega pretiranega poseganja v okolje, vas prosimo, da svoja opažanja sporočite Komisiji za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. Sporočite nam tudi, če boste zvedeli za načrte, za katere menite, da niso najbolje prilagojeni okoljevarstvenim zahtevam. Veliko lažje je namreč ukrepati v fazi načrtovanja kot pa tedaj, ko je škoda že povzročena. Skupaj in organizirano bomo laže ukrepali, posredovali in iskali ustrezne rešitve ter tako poskušali čim bolj ohraniti naš ranljivi gorski svet. Besedilo: Igor Maher Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, junij 1994 ************************************************************ PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE KOMISIJA ZA VARSTVO GORSKE NARAVE GORNIŠKE POTI IN VARSTVO NARAVE Gorništvo je bilo v preteklosti dolgo omejeno na male skupine zagnancev, ki niso občutno pritiskale na gorsko okolje. Šele po industrijski revoluciji, ko je modernemu človeku ostajalo več prostega časa, se je ob splošnem navdušenju širših slojev predvsem mestnega prebivalstva začelo osvajanje gorskega sveta. Gradili so koče in zavetišča, nadelovali so poti, ceste in železnice so iz dolin prodirale vse višje, žičnice so užitka in zabave željnim meščanom olajšale dostop do vratolomnih višin, kar je kmalu pokazalo tudi slabe strani. Prvi problemi se pojavijo že ob osnovni dejavnosti v gorah - hoji. Vsak korak pomeni določen pritisk na podlago. Z množičnostjo se ta vpliv samo še stopnjuje in tako lahko 600 korakov na isto travno rušo v enem letu povroči njen propad. Najprej propadejo na tlačenje občutljive vrste. Če se pritisk nadaljuje, jim sledijo tudi najbolj prilagodljive. Odstranitev rastlinskega pokrova, ki je s koreninami držal skupaj humusno plast, pa gola tla izpostavi vetru in padavinam. Erozija s svojimi uničevalnimi procesi dobi prosto pot. Ob nalivih voda neovirano odnaša tla s pobočij, v dolinah pa nato zasipava plodno zemljo in poti. Rastlinstvo naših gora pa je različno občutljivo na tlačenje. Najbolj ogrožena so vlažna rastišča, zelo občutljiva je tudi vegetacija ekstremnih visokogorskih rastišč, kjer slabe življenjske razmere onemogočajo ponovno zaraščanje. Gozdna vegetacija je manj občutljiva, paziti moramo le na mlada drevesca. Najmanj ogroženi pa so planinski pašniki. Različno občutljivost moramo upoštevati, ko se odločamo, kod bomo utrli pot do vrhov naših gora. Velik pomen pri ocenjevanju škode pa ima tudi nagib poti. Najhujše poškodbe nastanejo na poteh, ki strmo sekajo pobočja. Mednje sodijo tudi vsem dobro znane bližnjice. Na njih ima erozija najlažje delo. Na poteh, kjer se začno razvijati erozijski procesi, se nivo glede na okolico vse bolj znižuje in pot postane neprijetna za hojo, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, kjer tudi kmalu propade vsa vegetacija, začne se odnašanje tal, nastane splet erozijskih jarkov in proces se tako vse bolj širi. Sanacija takih erozijskih žarišč je izredno zapletena in dolgotrajna, zato je bolje, da jih preprečimo že na začetku. Poseben problem so zavarovane plezalne poti. Množica klinov, jeklenic in vklesanih stopnic deluje v estetskem smislu zelo vsiljivo. Poleg tega pa je potrebno že pri nadelavi take poti paziti, da se ne ogroža redkih rastlinskih in živalskih skalnih združb ali geoloških posebnosti. Obiskovalci gora na gorniških poteh, predvsem če so hrupni, motijo gorske živali. Še hujšo motnjo pa predstavljajo psi, ki nas spremljajo na izletih, toliko bolj, če niso na vrvici. Tako zaradi psov prestrašeni svizci prežive v svojih rovih veliko več časa, kot če jih vznemiri obiskovalec na poti. S tem pa je prekinjeno zanje še kako pomembno nabiranje zalog v kratkem gorskem poletju. Le z zadostnimi zalogami maščobe lahko v podzemnih rovih prespijo dolgo zimo. Neprijetne posledice obiska gora se kažejo tudi v trganju cvetja ob poteh, neurejenih smetiščih ali celo nasmetenosti ob poteh. Nekateri odpadki lahko pri živalih, ki med smetmi stikajo za hrano, povzročijo resne poškodbe. Tudi kurjenje ognja ob poteh je kljub romantičnosti zelo nevarno. Požar lahko v trenutku uniči gozd, ki je potreboval desetletja, celo stoletja, da je zrasel. Zaradi vseh naštetih neprijetnosti je razumljiva odločitev gorniške organizacije, da ne bo več nadelovala novih poti v gorskem svetu, temveč bo skrbela le za vzdrževanje in ekološko sanacijo obstoječih. Čuvanje obstoječe mreže poti mora biti skrb vseh obiskovalcev gora. Uničevanje oznak in varoval, rušenje zidov in hoja po bližnjicah vsekakor ne sodijo k tem prizadevanjem. Pri hoji po gorah se držimo obstoječih poti, če pa se odločimo za pot po brezpotju, upoštevajmo različno občutljivost gorskega rastlinstva in živalstva. Zaradi pretirane množičnosti bo potrebno omejiti tudi množične pohode v gore, predvsem v najbolj občutljive predele. Taki pohodi morajo postati le spomin na obdobje zgodovine, ko so družbene zahteve po množičnosti prevladovale nad naravovarstvenimi. PRIPOROČILA OBISKOVALCEM GORSKEGA SVETA * Na poti v gore skrbimo za ohranjanje in spoštovanje kulturne krajine in kmeta kot njenega nosilca. * Ostanimo na poti, kajti z zapuščanjem poti veliko bolj obremenjujemo rastlinstvo in vznemirjamo nekatere vrste živali. * Ne skrajšujmo poti z bližnjicami, da ne pospešimo razvoja erozijskih žarišč. * V strogo zavarovanih predelih naj bojo psi na vrvicah. * Ne trgajmo cvetja ob poti, ker nam bo pred vrnitvijo domov tako ali tako popolnoma ovenelo. * Ne plašimo živali s pretiranim hrupom. * Ne uničujmo geoloških zanimivosti. * Ne odmetavajmo odpadkov - vse, kar smo prinesli v gore, naj se z nami tudi vrne v dolino. * Na planinah za seboj zapirajmo lese, da živina ne bo uhajala. * Ne prožimo kamenja, ker nikoli ne vemo, kdo je pod nami. * Pazimo, da s cigaretnim ogorkom ne povzročimo požara. Tudi kurjenje ognja sodi le na posebej urejena mesta. KOLIKOR JE PREVEČ STEZA, TOLIKO SIROMAŠNEJŠE SO GORE IN KOLIKOR GORE PREVEČ RAZVREDNOTIMO, TOLIKO SMO OROPALI SAMI SEBE. (Stanko Klinar) POZIV LJUBITELJEM, OBISKOVALCEM IN PREBIVALCEM GORSKEGA SVETA Če na izletih in popotovanjih, ob delu ali razvedrilu opazite nepravilnosti ali naletite na probleme, za katere menite, da so posledica človekovega pretiranega poseganja v okolje, vas prosimo, da svoja opažanja sporočite Komisiji za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. Sporočite nam tudi, če boste zvedeli za načrte, za katere menite, da niso najbolje prilagojeni okoljevarstvenim zahtevam. Veliko lažje je namreč ukrepati v fazi načrtovanja kot pa tedaj, ko je škoda že povzročena. Skupaj in organizirano bomo laže ukrepali, posredovali in iskali ustrezne rešitve ter tako poskušali čim bolj ohraniti naš ranljivi gorski svet. Besedilo: Igor Maher Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, junij 1994 ************************************************************ PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE KOMISIJA ZA VARSTVO GORSKE NARAVE PLEZANJE IN VARSTVO NARAVE PREDSTAVITEV PROBLEMA Alpinizem in plezanje sta dejavnosti, ki se v veliki meri odvijata v naravnem okolju. Kljub temu bi težko trdili, da plezalec v steni nevarno ogroža življenje na Zemlji. Vendar se moramo zavedati, da vsaka človekova dejavnost podira ravnotežje v okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti te dejavnosti. Množičnost, ki visoke alpske stene ponavadi obide, najbolj zadeva osamljene stene zunaj alpskega prostora ( npr. v Ospu, Črnem Kalu). Take stene so, predvsem v primorskih predelih, priljubljeno zbirališče plezalcev v času, ko razmere v hladnejših stenah niso ugodne. Množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Tudi ekološki pomen zunajalpskih sten je drugačen od pomena alpskih sten. Prve predstavljajo posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Mnoge vrste so v takih stenah našle zatočišče, ko so se v ledenih dobah umikale pred ledenim pokrovom ali pa se pozneje spet vračale. To so osamljene točke, ki ponavadi nudijo edino možno zatočišče mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Te se pred motnjo nimajo kam umakniti. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko v Alpah, ker ponavadi daleč naokoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Zaradi posebnih rastiščnih in življenjskih razmer v teh stenah so tudi rastlinske in živalske vrste specifične in redke ter zato ob množičnem obisku ogrožene. Na žalost pa v svoji materialistični omejenosti največkrat ne vidimo, kako pomembno je ohranjanje ogroženih, redkih vrst. Raznolikost življenja je kvaliteta, ki se je še vse premalo zavedamo. Od nje bo najverjetneje odvisen tudi naš obstanek na tem planetu. OGRO@ANJE NARAVE * Na strmih skalnih odlomih rastejo mnogi lišaji, mahovi, praproti in višje rastline. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok. * Stene nudijo zavetišče in mesto za gnezdenje veliko živalskim vrstam, od katerih so mnoge težko prilagodljive, redke in ogrožene. * Zaradi neurejenega pristopa in sestopa je ogroženo rastlinstvo in s tem posredno tudi živalstvo pod steno. * Pojavlja se problem odpadkov. * Zaradi uničevanja kmetijskih površin v okolici sten (teptanje, divje parkiranje in taborjenje, kurjenje) prihaja do sporov z okoliškimi prebivalci. PRAVILA VEDENJA Ker prepovedi navadno ne zaležejo in neredko dosežejo celo nasprotni učinek, se jih čimbolj izogibamo. Bistveno je, da se vsak plezalec začne zavedati možnih škodljivih vplivov, ki jih lahko njegova dejavnost ima. Vsekakor je nujno usklajevati športno-rekreativne in naravovarstvene interese. * Večino osamljenih zunajalpskih sten moramo obravnavati kot naravovarstveno pomembno območje, tudi če niso uradno zavarovane kot naravni spomenik. Odpiranje in nadelava novih smeri oziroma sten mora potekati v sodelovanju z naravovarstveno službo (Zavodom za varstvo naravne dediščine). Stene je treba glede na interese plezalcev in naravovarstvenikov razvrstiti v več kategorij. Kjer naravno okolje ni ogroženo, omejitve niso potrebne. Z naraščanjem naravovarstvene pomembnosti pa se veča obseg potrebnih prilagajanj in omejitev, od pazljivosti pri plezanju prek delnih prostorskih in časovnih omejitev do popolne zapore najbolj ogroženih predelov. * V steni se izogibamo posegom, kot so lomljenje ali žaganje drevja, čiščenje razpok, spreminjanje skalnih oblik. * Izogibamo se predelov, kjer bi ogrožali obstoj rastlinskih in živalskih vrst. V primeru, da je pod steno ali na vstopu opozorilna tabla, jo upoštevajmo. Tabla plezalce seznanja s pogoji plezanja, npr. s prepovedjo v času, ko tam gnezdijo ogrožene vrste ptic. * Pri dostopu in sestopu uporabljamo obstoječe poti, če pa teh ni, poskrbimo za organiziran in urejen dostop. * Poskrbimo za ureditev parkirnih prostorov, stranišč, prostorov za prenočevanje. * Ustrezno poskrbimo za odpadke. * Upoštevajmo želje okoliških prebivalcev in spoštujmo njihovo lastnino (travnike, njive, sadovnjake, vinograde). * Ker je na razpolago vse več umetnih plezališč, ne organizirajmo množičnih prireditev in tekmovanj v naravnem okolju. * Poskrbimo za čim večjo obveščenost in ozaveščenost plezalcev. NAJ SE TUDI V PRAKSI POTRDI MISEL, DA JE PLEZALEC TUDI VARUH NARAVNEGA OKOLJA, KAJTI LE TAKO BOMO DO@IVELI ZADOVOLJSTVO OB TEJ ŠPORTNO-REKREATIVNI DEJAVNOSTI. LE S PRILAGAJANJEM BOMO DOSEGLI TISTO KULTURO VEDENJA, KI OMOGOČA SO@ITJE IN PRE@IVETJE NARAVE IN ČLOVEKA. LA@E SE PRILAGODI PLEZALEC KOT PA OGRO@ENA @IVAL ALI RASTLINA, KI NIMA MO@NOSTI, DA BI SE UMAKNILA. POZIV LJUBITELJEM, OBISKOVALCEM IN PREBIVALCEM GORSKEGA SVETA Če na izletih in popotovanjih, ob delu ali razvedrilu opazite nepravilnosti ali naletite na probleme, za katere menite, da so posledica človekovega pretiranega poseganja v okolje, vas prosimo, da svoja opažanja sporočite Komisiji za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. Sporočite nam tudi, če boste zvedeli za načrte, za katere menite, da niso najbolje prilagojeni okoljevarstvenim zahtevam. Veliko lažje je namreč ukrepati v fazi načrtovanja kot pa tedaj, ko je škoda že povzročena. Skupaj in organizirano bomo laže ukrepali, posredovali in iskali ustrezne rešitve ter tako poskušali čim bolj ohraniti naš ranljivi gorski svet. Besedilo: Igor Maher Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, junij 1994 ************************************************************ PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE KOMISIJA ZA VARSTVO GORSKE NARAVE GORNIŠKE POSTOJANKE IN VARSTVO OKOLJA Namen prvih koč, zavetišč v naših gorah je bil predvsem nudenje zavetja ponoči ali v neugodnih vremenskih razmerah, ki so gornike ujele na poti. Sčasoma pa je v koče začel prodirati dolinski standard, želeli smo si čim več udobja, katerega smo bili vajeni doma. To je povečalo porabo energije, vode, transportne stroške in zaradi tega tudi negativne vplive na okolje. Teh vplivov se tedaj nismo zavedali v taki meri kot danes, ko so posledice človekove prisotnosti v visokogorju dobro znane. Zato moramo udobje v naših kočah zmanjšati na stopnjo, ki nam bo omogočala preživetje v času našega obiska v gorah, istočasno pa čim manj obremenjevala gorsko okolje. Gorniške postojanke lahko ob neustreznem načrtovanju predstavljajo grobo vizuelno motnjo v prostoru, ostali okoljevarstveni problemi pa so vezani predvsem na porabo energije ter s tem onesnaževanje zraka, tal in vode, porabo vode in "proizvodnjo" odpadne vode, kopičenje trdnih odpadkov in v manjši meri tudi zvočno onesnaževanje. Med viri energije v postojankah, predvsem v višjih legah, kjer priključek na javno omrežje ni vedno mogoč, prevladujejo agregati, ki so dejanska in potencialna obremenitev okolja. Stalno je namreč prisotna nevarnost razlitja goriv in olj, tako med obratovanjem kot med transportom in skladiščenjem. Upoštevati moramo tudi, da izgorevanje fosilnih goriv vse bolj prispeva k nezaželjenemu učinku tople grede. Od alternativnih virov je najprimernejša uporaba sončne energije, tako direktno (sončne celice) kot posredno preko ogrevanja vode (sončni kolektorji). Pri izkoriščanju energije vetra sta problematična hrup in krajinska podoba vetrnega generatorja. Tudi izkoriščanje vodne energije (male hidroelektrarne) ima kot velik poseg v prostor svoje pomanjkljivosti. V postojankah je še najpogostejši kombiniran sistem oskrbe z energijo, kjer klasične vire dopolnjujejo alternativni. Najpomembnejši dejavnik pri energetski oskrbi postojank pa je racionalna raba energije. Na tem področju so verjetno največje rezerve. K varčevanju z energijo veliko prispeva uporaba sodobnejših tehnologij (varčevalne žarnice, varčnejši aparati) in zmanjševanje udobja v kočah (ogrevanja, osvetlitve, umivanja, pranja). Največji problem postojank so odpadne vode, ki vse prepogosto odtekajo po še ne povsem znanih podzemnih poteh v doline. Ker je odplake večinoma nemogoče speljati po kanalizaciji do čistilnih naprav, je potrebno že pri postojankah poskrbeti najprej za zmanjšanje porabe vode, nato pa za učinkovito čiščenje. Manjšo porabo najlažje dosežemo z zmanjševanjem udobja. V gorah se vsekakor lahko odpovemo razkošnemu umivanju, skromnejša ponudba hrane pa pomeni manjšo porabo vode v kuhinji. Spalna vreča oziroma rjuha, ki jo prinesemo s seboj, veliko prispeva k manjši količini odpadne vode, ker je manj pranja posteljnine. Uporaba spalne vreče bo sčasoma vsekakor morala postati obveza vseh obiskovalcev gora. Zamenjava stranišč na izplakovanje s suhimi tudi pomembno zmanjša količino odplak. Velik problem so tudi trdni odpadki v gorah. Možnosti za zmanjšanje količine odpadkov so precejšnje. Odpovedati se je potrebno vsej nepotrebni embalaži, enkratnemu pakiranju. V kuhinji naj bi dobila prednost sveže pripravjena, enostavna hrana pred konzerviranimi jedmi. Sortiranje odpadkov omogoča njihovo ponovno uporabo (kompostiranje, vzreja prašičev), neuporabni preostanek odpadkov pa je potrebno transportirati nazaj v dolino ali poskrbeti za pravilen sežig. Tudi obiskovalci morajo skrbeti za zmanjševanje nepotrebne embalaže, vse smeti morajo odnesti nazaj v dolino, da dodatno ne obremenjujejo koče. Zvočno onesnaževanje je v največji meri vezano na agregate, občasno pa k temu pripomore tudi oskrbovanje postojank, predvsem helikoptersko. Za reševanje teh problemov se bomo morali potruditi prav vsi, od lastnikov, oskrbnikov in osebja postojank pa do obiskovalcev samih. Naloge društev, oskrbnikov in osebja so na kratko sledeče: * Uvajanje okolju prijazne energetske oskrbe koč. * Gradnja učinkovitih čistilnih sistemov za odpadne vode. * Zmanjševanje udobja v kočah, varčevanje z energijo in vodo. * Zmanjševanje količine odpadkov, njih sortiranje in odstranjevanje. * Podpiranje okoljevarstveno sprejemljivih transportnih sredstev pri oskrbi koč. * Zaprtje voznih cest do koč za javni promet. * Zaustavitev širjenja nočitvenih zmogljivosti. Najvažnejše naloge obiskovalcev postojank pa so: * Pristajanje na zmanjšano udobje in varčevanje z energijo in vodo. * Izogibamo se hrane in pijače v enkratni embalaži, ki v vsakem primeru, ne samo v gorah, obremenjuje naše okolje. * Lastne odpadke odnesemo s seboj v dolino. * Obvezna uporaba spalnih vreč, ki jih prinesemo s seboj ali kupimo v koči. * Kvaliteta bivanja v postojanki je odvisna tudi od kvalitete zraka v njej. Ne pokvarimo ga s cigaretnim dimom. Kajenje vsekakor ne sodi v javne zaprte prostore, za to so na razpolago širna prostranstva zunaj koče. Čim prej moramo spremeniti naš pogled na gorniške postojanke. Te ne smejo biti centri dolinskih navad in udobja. Postati morajo zavetišča, ki bodo gorniku omogočala preživetje v neugodnih razmerah noči ali slabega vremena ter zadovoljevala njegove osnovne potrebe. Pri tem mu bodo lahko istočasno nudila zadovoljstvo ob misli, da s svojim početjem po najboljših močeh prispeva k ohranitvi okolja. KDOR NE PRISTAJA NA ZMANJŠANO UDOBJE, NAJ PROSIM PRENOČUJE V DOLINI ! POZIV LJUBITELJEM, OBISKOVALCEM IN PREBIVALCEM GORSKEGA SVETA Če na izletih in popotovanjih, ob delu ali razvedrilu opazite nepravilnosti ali naletite na probleme, za katere menite, da so posledica človekovega pretiranega poseganja v okolje, vas prosimo, da svoja opažanja sporočite Komisiji za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. Sporočite nam tudi, če boste zvedeli za načrte, za katere menite, da niso najbolje prilagojeni okoljevarstvenim zahtevam. Veliko lažje je namreč ukrepati v fazi načrtovanja kot pa tedaj, ko je škoda že povzročena. Skupaj in organizirano bomo laže ukrepali, posredovali in iskali ustrezne rešitve ter tako poskušali čim bolj ohraniti naš ranljivi gorski svet. Besedilo: Igor Maher Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, junij 1994 ************************************************************ PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE KOMISIJA ZA VARSTVO GORSKE NARAVE GORNIŠTVO, PROMET IN VARSTVO OKOLJA Promet, predvsem avtomobilski, je eden večjih krivcev za veliko onesnaženost okolja, ki smo jo uspeli doseči že na celotnem planetu. Plini in delci, ki se sproščajo pri izgorevanju goriva v motorjih, povzročajo onesnaženost zraka, voda in tal, sodelujejo pri procesih segrevanja ozračja in spreminjanja klime, pri uničevanju zaščitne ozonske plasti in nastajanju kislih padavin. Predvsem široke avtoceste, po katerih se ta promet odvija, predstavljajo veliko rano v krajini. Zanje žrtvujemo še kako pomembne rodovitne površine. Verjetno se bomo posledic te urbane erozije zavedli veliko prepozno in brez možnosti popravnega izpita. Tla, ki so nastajala stoletja ali celo tisočletja, bodo tako za vedno izgubljena. Alpe predstavljajo za promet veliko naravno oviro, zato so prometni tokovi speljani po redkih ugodnih prehodih preko te ovire. Danes gre preko Alp 60 milijonov ton blaga in preko 60 milijonov ljudi letno. Združevanje in povezovanje Evrope bo še povečalo gospodarske vezi in s tem izmenjavo ljudi in blaga, zato naj bi se obseg prometa podvojil že do leta 2000. Na žalost gre večina prometa po cestah namesto po železnici, ki je okoljevarstveno veliko ugodnejša. Več kot polovico vseh kilometrov prevozimo zaradi dejavnosti v prostem času. Mednje sodi tudi gorništvo oziroma turizem, povezan z gorništvom. Predvsem konec tedna in ob praznikih se promet proti goram in nazaj zelo poveča. Zato da se povzpnemo za nekaj sto višinskih metrov, vsak konec tedna prevozimo sto ali več kilometrov. Zavedati se moramo, da s tem postajamo nezanemarljiv onesnaževalec okolja. Tega pa se vse bolj zavedajo tudi v turističnih krajih, kamor se zginjajo množice avtomobilskih obiskovalcev. Marsikje se avtomobilski promet že umika iz gorskih krajev, čeprav ne toliko zaradi visoke okoljevarstvene zavesti, kot iz bolj praktičnih razlogov: promet z obilico avtomobilske pločevine namreč zmanjšuje turistično privlačnost. Za avtomobilski promet se zapirajo tudi mnoge atraktivne gorske ceste, ki ostajajo prevozne samo z javnimi sredstvi. Javna transportna sredstva so vsekakor primerna alter- nativa individualnemu avtomobilskemu prometu. Pa smo se motorizirani gorniki pripravljeni odreči svojemu jeklenemu konjičku in presedlati na vlak ali avtobus? Dokler država ne bo dala prednosti in podpore železnici, je malo verjetno, da bi vsi okoljevarstveni pozivi kaj pomagali. Čew bo železnica dražja od avtomobila, je težko pričakovati sodelovanje gornikov. Vožnja z osebnim avtom pa ni samo cenejša, je tudi udobnejša in omogoča večjo prilagodljivost, časovno (ni vezana na vozni red) in prostorsko. V zadnjem času povsod po Alpah narašča število gozdnih in kmetijskih pa tudi dovoznih cest do planinskih postojank, ki tako izgubljajo svoj osnovni značaj. Vse te ceste seveda omogočajo vožnjo v višje predele, pri tem pa se med vožnjo v nizkih prestavah močno poveča sproščanje škodljivih snovi in motenje miru živali. Avto je tudi hitrejši od javnega prometa, nasprotno pa lahko čas med vožnjo z vlakom izkoristimo za kaj koristnega (branje knjige, vodnika, pregled zemljevida). Obenem pa avtomobilski dovoz manjša prilagodljivost in pestrost, ker se moramo vračati na izhodišče k parkiranemu avtomobilu. Predvsem pa bomo morali v bodoče pri ocenjevanju slabih in dobrih plati lastnega avtomobilskega dovoza bolj upoštevati tudi škodo v okolju. Ukrepi za zvečanje privlačnosti javnega prometa in umik avtomobilov iz gora, predvsem iz območij nad mejo stalne naseljenosti: 1. Ukrepi na globalnem nivoju, kjer je potrebno sodelovanje vseh alpskih držav: * Izdelava enotnega prometnega koncepta za alpski prostor. * Pospeševanje razvoja železniškega prometa na račun cestnega. * Zaustavitev načrtovanja in gradnje tranzitu namenjenih avtocest in hitrih cest. * Dodatno obdavčenje vseh vozil, ki ne izpolnjujejo predpisov o emisijah škodljivih snovi. * Vzdrževanje vozil, omejevanje hitrosti in iskanje novih tehnoloških rešitev, da bi zmanjšali obremenitev okolja s škodljivimi snovmi. * Sprememba cenovne politike v javnem, predvsem železniškem prometu. V nekaterih alpskih državah gorniki že lahko uveljavljajo določene popuste kot je družinski popust, posebne povratne tarife za konec tedna itd. * Prilagajanje voznega reda interesom gornikov. * V turističnih krajih naj bi bil javni prevoz do atraktivnih izhodišč za izlete že vštet v ceno izleta, kot na primer cena skibusa v ceni smučarske karte. * Razmisliti je treba o omejitvi prometa na gozdnih in podobnih cestah, predvsem v zaščitenih predelih. Še posebej ostro je treba nastopiti proti motokrosistom, ki nimajo nič skupnega z gorništvom in ki jim zmogljivi motorji omogočajo ne samo vožnjo po gozdnih in planinskih poteh, temveč tudi izven njih. 2. Ukrepi na nivoju gorniške organizacije: * Motorizirane gornike je treba predvsem pravilno informirati. Večina vodniške literature je na žalost prirejena avtomobilskemu dostopu. * Omejitev prometa na dovoznih cestah do planinskih postojank. * Potrebno je doseči, da bomo imeli gorniki s člansko izkaz- nico popust na javnih transportnih sredstvih. * Obnoviti je treba poti in markacije od avtobusnih in železniških postaj do sedanjih "avtomobilskih" izhodišč. Te poti so običajno v slabem stanju. * Obnoviti je treba peš poti, ki so bile poškodovane ali uničene ob gradnji gozdnih cest. Lep primer je dolina Suhe v Fužinskih planinah. * V planinskih kočah morajo biti vozni redi avtobusov in vlakov dobro vidni. * Planinska društva morajo večjo skrb nameniti organizaciji izletov. Zanimiva in posnemanja vredna je praksa nekaterih avstrijskih društev, ki organizirajo avtobusne prevoze za svoje člane, predvsem v predele, ki so slabo dostopni z javnimi sredstvi. Ne gre za klasično organizacijo izleta, ampak gornike samo dostavijo na izhodišče, od tam pa ti po lastni izbiri (lahko tudi pod vodstvom vodnika) nadaljujejo vzpon. Konec dneva jih nato avtobus pobere na dogovorjenih mestih. Nekatera društva imajo organizirano nekakšno informacijsko borzo, ki usklajuje prevoze članov. * Spodbujanje potovanja s kolesom. Moderna tehnologija (gorsko kolo) je tak način do neke mere olajšala. Potrebno pa je še poskrbeti za prevoz koles z vlakom. Dolga potovanja s kolesom, na katerih spoznavanju novih krajev dodajamo tudi gorniške vzpone, postajajo vse bolj popularna, pa čeprav zaradi obilice opreme, ki jo je potrebno voziti s seboj, niso ravno enostavna. Zavedati se moramo, da mora prav vsak posameznik po svojih najboljših močeh prispevati k temu, da se poskuša naš planet ohraniti v stanju, ki bo omogočal preživetje nam pa tudi našim vnukom. Eden od takih prispevkov je lahko tudi omejitev vožnje z avtomobili. Navaditi se bo treba, da bomo na račun ohranjanja našega okolja prisiljeni žrtvovati tudi del udobja, ki smo se ga vse preveč navadili. POZIV LJUBITELJEM, OBISKOVALCEM IN PREBIVALCEM GORSKEGA SVETA Če na izletih in popotovanjih, ob delu ali razvedrilu opazite nepravilnosti ali naletite na probleme, za katere menite, da so posledica človekovega pretiranega poseganja v okolje, vas prosimo, da svoja opažanja sporočite Komisiji za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. Sporočite nam tudi, če boste zvedeli za načrte, za katere menite, da niso najbolje prilagojeni okoljevarstvenim zahtevam. Veliko lažje je namreč ukrepati v fazi načrtovanja kot pa tedaj, ko je škoda že povzročena. Skupaj in organizirano bomo laže ukrepali, posredovali in iskali ustrezne rešitve ter tako poskušali čim bolj ohraniti naš ranljivi gorski svet. Besedilo: Igor Maher Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, junij 1994 ************************************************************ PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE KOMISIJA ZA VARSTVO GORSKE NARAVE GORSKO KOLESARJENJE, GORNIŠTVO IN VARSTVO NARAVE Zadnja leta je tehnološki razvoj v gorski svet pripeljal kopico novosti, ki omogočajo poleg hoje in plezanja še drugačne dejavnosti, drugačen stik z naravo. Najbolj opazna sta jadralno padalstvo in gorsko kolesarjenje. Oba sta močno povezana z gorništvom. Ne samo, da sta vezana na isti prostor, temveč tudi akterji teh dejavnosti neredko izhajajo iz gorniških vrst. Tako padalstvo kot kolesarjenje popestrita rekreativno udejstvovanje v gorah. Gorsko kolo oziroma kolo za vse terene, kot ga lahko še imenujemo, izvira iz Kalifornije in se je hitro razširilo v Evropo. Tudi pri nas je prodaja skokovito narasla, vendar večina lastnikov gorska kolesa le redko uporablja v gorah, kajti kljub vsem tehničnim izboljšavam še vedno zahteva veliko telesno pripravljenost in obilico znanj, ki omogočajo varno in uspešno gibanje v naravi. Gorski kolesarji pa bi morali med drugim vedeti tudi nekaj o škodi, ki jo s svojo dejavnostjo povzročajo v okolju, ter o odnosih do drugih uporabnikov prostora (kmetov, gozdarjev, gornikov...). Vsaka dejavnost v okolju namreč predstavlja določeno obremenitev, določen odklon od naravnega ravnotežja, še posebej v občutljivem gorskem okolju. Vpliv na okolje je večinoma zanemarljiv, če gre za malenkostne posege. Razmere pa se močno poslabšajo, ko določena dejavnost doseže masovne razsežnosti. To velja tako za gorništvo kot za vse alternativne rekreativne dejavnosti v gorah. Gorsko kolo omogoča vožnjo po vseh terenih, seveda v okviru kolesarjevih zmožnosti. Dokler se kolesar drži cest in poti, težko govorimo o škodljivem vplivu na okolje. Problemi se pojavijo, ko zapusti pot in zapelje na travnik, na polje ali v gozd. Pod debelimi pnevmatikami prihaja do mehanskih poškodb tal in vegetacije, uničevanja podrasti v gozdu, poškodb korenin. Škoda se zelo poveča v primeru vožnje po vlažnih, močvirnatih predelih, ali pa od snežnice in dežja razmočenih tleh. Škodljiva je predvsem vožnja z blokiranimi zavorami, torej vožnja navzdol. Poškodovanost vegetacije in tal lahko na neugodnih površinah sproži erozijske procese. Poleg tega vožnja izven poti poveča nevarnost motenja živali. Drugačne vrste problemi pa so nasprotja med gorskimi kolesarji in drugimi uporabniki prostora, ki so v njem prisotni že dalj časa. Pojav novega uporabnika seveda poruši ustaljeno ravnotežje in pomeni iskanje novih medsebojnih odnosov. Tako prihaja do nasprotij med gorniki in kolesarji zaradi uporabe istih poti, pri čemer se pešci ob srečanju počutijo ogrožene. Do sporov z lovci prihaja zaradi plašenja divjadi, z gozdarji in kmetovalci pa zaradi uničevanja tal in rastlinstva. Za dosego ponovnega ravnotežja je zato potreben medsebojni dogovor, izoblikovanje pravil, ki se jih bodo držali vsi uporabniki prostora. Če se gorski kolesar drži določenih pravil vedenja (kot to velja za vse obiskovalce gorskega sveta), ne predstavlja pretirane obremenitve v tem okolju pa tudi ne sovražnika že uveljavljenih dejavnosti. Celo nasprotno, gorsko kolesarjenje prispeva k zmanjšanju uporabe motornih vozil, katerih prisotnost je v gorskem svetu vse prej kot blagodejna. Ali ni gorski kolesar bolj okoljevarstveno usmerjen kot pa gornik, ki se skoraj do cilja pripelje s svojim jeklenim konjičkom? Pravila vedenja: * Veljala naj bi splošna prepoved vožnje izven poti, torej po travnikih, poljih in gozdovih. V zadnjem času je vse več primerov kolesarjenja po smučarskih progah, kar pa večinoma ni primerno, saj so travnate površine na strojno izravnanih tleh smučišč izredno nestabilne in občutljive. * V visokogorju, nad gozdno mejo naj gorski kolesarji ne bi vozili, razen če v ta brezgozdni prostor vodijo ustrezne, dovolj široke in utrjene poti (stare vojaške poti, gorske avtomobilske ceste). Za kolesarjenje bi jim ostala na razpolago množica gozdnih, kmetijskih in podobnih kolovozov in cest v nižjih predelih. V primeru stroge zavarovanosti nekega območja pa seveda veljajo strožje omejitve. * Vožnja po slabo utrjenih in razmočenih poteh ni priporočljiva. * Transport koles z žičnicami naj ne bi bil dovoljen. * Kolesar naj tako kot vsi uporabniki gorskega prostora povzroča čim manj hrupa, da ne bi plašil divjadi. * Divja vožnja po poteh ni primerna, če s tem ogrožamo ostale uporabnike poti. Ob srečanju zmanjšamo hitrost, po potrebi sestopimo in se umaknemo s poti. Pešci naj imajo prednost. * Za organizacijo tekmovanj in množičnih gorsko-kolesarskih prireditev gorski svet ni primeren. * Potrebno bo označiti posebne poti za gorka kolesa in izdelati zemljevide z označenimi primernimi potmi. Pravočasno sodelovanje z gozdarji in okoljevarstveniki lahko odpravi možna poznejša nesoglasja in poskrbi za čimbolj pestre trase poti. * Priporočljivo je včlanjenje v organizacije, ki združujejo gorske kolesarje. Tam bomo dobili mnoge koristne napotke in organizirano uveljavljali svoje interese. POZIV LJUBITELJEM, OBISKOVALCEM IN PREBIVALCEM GORSKEGA SVETA Če na izletih in popotovanjih, ob delu ali razvedrilu opazite nepravilnosti ali naletite na probleme, za katere menite, da so posledica človekovega pretiranega poseganja v okolje, vas prosimo, da svoja opažanja sporočite Komisiji za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. Sporočite nam tudi, če boste zvedeli za načrte, za katere menite, da niso najbolje prilagojeni okoljevarstvenim zahtevam. Veliko lažje je namreč ukrepati v fazi načrtovanja kot pa tedaj, ko je škoda že povzročena. Skupaj in organizirano bomo laže ukrepali, posredovali in iskali ustrezne rešitve ter tako poskušali čim bolj ohraniti naš ranljivi gorski svet. Besedilo: Igor Maher Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, junij 1994 ************************************************************
|
***pico
18.191.234.62(0)
1132706 (634414,194,498098)
1095535 (614123,66,481346)
razmere.e-gora.si
