petek 29.marec 2024 - 07:39 Informacije |
Razmere v gorah |
RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Prispevki zadnjega meseca: (41)
|
Note 6.159 Paberki 159 of 172 SPARK::SASO "SaĹĄo KoĹĄnik, 13 27 303" 74 lines 7-SEP-1994 12:11 SPARK::SASO "Sašo Košnik, 13 27 303" 74 lines 7-SEP-1994 12:11 -< Angeli varuhi garajo >- -------------------------------------------------------------------------------- > Menda sta jim to svetovala dva "izkušena Štajerca", ki sta se znašla v > bližini in še pristavila, da je med grmenjem dobro hoditi daleč vsaksebi. Res je, kar dosti je ljudi, ki se podajo v gore po instruktaži že "preizku- šenih" planincev, ne da bi vedeli, v kaj se podajajo, ker sami pač nimajo nobenih izkušenj. Naslednji trije primeri, bi se jih pa lahko spomnil še več, so se mi močno vtisnili v spomin in mi dali snov za razmišljanje, kako enostavno je nekaterim iti v gore. Prvi, sicer povsem nedolžen, a meni zelo smešen. Pred Staničevo kočo sem pred kakimi tremi tedni nehote poslušal debato o hrani in neka zajetna ženska (vsaka ji čast, da je spravila take kile tja gor) je razlagala družbi, da sta za v hribe najboljša špeh in čebula, da ji je to sosed povedal, ki hodi v hribe in se na te reči spozna. Seveda so to nasveti kot tisti, da je treba v hribih čim manj piti, da se ne švicaš. Drugi pa je že tisti pravi. Ko sem se nekoč vračal iz Prisojnika me je okoli dveh popoldne na melišču, 10 minut pred Erjavčevo kočo, začel loviti dež, nekje daleč pa je grmelo. Takrat sem srečal dve ne tako mladi Primorki, z dežniki v rokah, ki sta jo zadovoljno mahali v nasprotno smer. Vse skupaj se mi je zdelo malo sumljivo in sem ju vprašal, do kam mislita iti. Ma, na Prisojnik, ma jemamo marele! Zgrožen sem ju začel prepričevati, da sta prepozni, da se bliža nevihta, da je hoje za njiju vsaj 3-4 ure v eno smer itd. Ma, smo šli šele ob 12,00 iz Horice, jen moramo po žih , je bil odgovor. Še bolj mi je bilo jasno, da ne smeta naprej in sem ju silil, naj se obrneta. Nista se dali, ko pa me je ena vprašala, če je koča zgoraj, sem "dol padu". Kljub mojemu trudu se nista obrnili, sta pa le popustili toliko, da bosta šli malo okoli in se potem vrnili. Ko sem se pripeljal v dolino je bil Vršič ves v črnih oblakih. Tretja zgodba je za na film. Čeprav ni bilo nobenih tragičnih posledic in sem jo sestavil iz skopih stavkov udeležencev, si je lahko predstav- ljati, kaj so prestali. Neko suho zimo, mislim, da je bil to zadnji jugo-29.nov, sem šel iz Krme na Kredarico. Spodaj ni bilo nobenega snega, v Zg. Krmi pa že, vendar se do konca ni udiralo čez kolena in je bila hoja kar prijetna. Premišljeval sem, da je dobro, da nisem šel iz Vrat, ker me je malo imelo. V koči je bil leden mraz, zato smo se posedli bolj skupaj in opazil sem, da mlado dekle sedi po turško na klopi. Ko je prestavila noge, sem videl, da ima samo najlonke na nogah, na tleh pa teniške copate. Iz previdnosti sem najprej pregledal, kje je še en par čevljev in ker ga nisem opazil, sem tvegal vprašanje, če ni morda prišla v copatih sem gor. Z žarečimi, vročičnimi očmi je potiho pritrdila. Debelo sem pogledal njo in njenega fanta, ki ni bil obut nič drugače, le da preje tega nisem videl, ker je imel noge pod mizo. Nekaj časa sem bil tiho, ker se mi je začel vrteti film. Vedel sem, da iz Krme niso prišli, ker sem tisto pot prvi pregazil jaz, nisem pa opazil s te strani nobenih drugih sledi. Ja, kje pa ste potem prišli? sem vprašal. Po Tominškovi. Pri sosednji mizi so sedeli trije fantje, Zasavci, ki so nekaj naro- čevali v zahvalo starejšemu moškemu in njegovemu odraslemu sinu. Bila sta Avstrijca in ko je padlo še nekaj stavkov, je bila zgodba sestav- ljena. Moja soseda, dekle in fant, sta prejšnji dan šla po Tominškovi proti Kredarici. Tudi tam je bilo spodaj suho, vreme pa super. Bila sta že kar visoko, ko sta prišla do prvega snega. Ker gre navzgor precej lažje, sta idejo za vrnitev dobila šele takrat, ko pot navzdol ni bila več mogoča, v copatih sploh. Zato sta se mučila naprej in prišla do znanega grabna, katerega prečenje je ponavadi (če je sneg) problem. Tam je bilo konec poti - naprej in nazaj. Čakala sta in upala, da bo prišel kdo za njima. Res so kmalu prišli Zasavci. Imeli so sicer čevlje, a tudi oni niso mogli prečiti tistih 4 metrov tobogana. Tako so vsi skupaj čakali, da pride še kdo. Cel dan, celo noč in naslednje dopoldne. V poledenelem strmem grabnu na višini 2000 m, kjer vleče kot v dimniku, pri temperaturi pod ničlo, kjer ni prostora, da bi se pošteno vsedel, kar pa je morda še prednost, saj niso smeli zaspati, ker bi lahko zmrzili ali pa oddrsnili navzdol. Potem sta prišla Avstrijca, brezhibno opremljena, jih navezala in potegnila iz te in še ostalih pasti do Studenca in jim do Kredarice pregazila pot.
|
***pico
44.222.169.53(0)
1002904 (561891,190,440823)
972318 (544982,66,427270)
razmere.e-gora.si