Arhiv razmer GPS podatki   Napiši obvestilo    Prijava  Gorniški oglasi TS kažipot  TK Gora  e-Gora
petek 29.marec 2024 - 07:39 i Informacije

Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (41)



Note 6.159 Paberki 159 of 172 SPARK::SASO "SaĹĄo KoĹĄnik, 13 27 303" 74 lines 7-SEP-1994 12:11
SPARK::SASO "Sašo Košnik, 13 27 303" 74 lines 7-SEP-1994 12:11
-< Angeli varuhi garajo >-
--------------------------------------------------------------------------------
> Menda sta jim to svetovala dva "izkušena Štajerca", ki sta se znašla v
> bližini in še pristavila, da je med grmenjem dobro hoditi daleč vsaksebi.

Res je, kar dosti je ljudi, ki se podajo v gore po instruktaži že "preizku-
šenih" planincev, ne da bi vedeli, v kaj se podajajo, ker sami pač nimajo
nobenih izkušenj. Naslednji trije primeri, bi se jih pa lahko spomnil še
več, so se mi močno vtisnili v spomin in mi dali snov za razmišljanje,
kako enostavno je nekaterim iti v gore.

Prvi, sicer povsem nedolžen, a meni zelo smešen. Pred Staničevo kočo sem
pred kakimi tremi tedni nehote poslušal debato o hrani in neka zajetna
ženska (vsaka ji čast, da je spravila take kile tja gor) je razlagala
družbi, da sta za v hribe najboljša špeh in čebula, da ji je to sosed
povedal, ki hodi v hribe in se na te reči spozna. Seveda so to nasveti
kot tisti, da je treba v hribih čim manj piti, da se ne švicaš.

Drugi pa je že tisti pravi. Ko sem se nekoč vračal iz Prisojnika me je
okoli dveh popoldne na melišču, 10 minut pred Erjavčevo kočo, začel
loviti dež, nekje daleč pa je grmelo. Takrat sem srečal dve ne tako mladi
Primorki, z dežniki v rokah, ki sta jo zadovoljno mahali v nasprotno
smer. Vse skupaj se mi je zdelo malo sumljivo in sem ju vprašal, do kam
mislita iti. Ma, na Prisojnik, ma jemamo marele! Zgrožen sem ju začel
prepričevati, da sta prepozni, da se bliža nevihta, da je hoje za njiju
vsaj 3-4 ure v eno smer itd. Ma, smo šli šele ob 12,00 iz Horice, jen
moramo po žih , je bil odgovor. Še bolj mi je bilo jasno, da ne smeta
naprej in sem ju silil, naj se obrneta. Nista se dali, ko pa me je ena
vprašala, če je koča zgoraj, sem "dol padu". Kljub mojemu trudu se
nista obrnili, sta pa le popustili toliko, da bosta šli malo okoli in
se potem vrnili. Ko sem se pripeljal v dolino je bil Vršič ves v črnih
oblakih.

Tretja zgodba je za na film. Čeprav ni bilo nobenih tragičnih posledic
in sem jo sestavil iz skopih stavkov udeležencev, si je lahko predstav-
ljati, kaj so prestali.
Neko suho zimo, mislim, da je bil to zadnji jugo-29.nov, sem šel iz
Krme na Kredarico. Spodaj ni bilo nobenega snega, v Zg. Krmi pa že,
vendar se do konca ni udiralo čez kolena in je bila hoja kar prijetna.
Premišljeval sem, da je dobro, da nisem šel iz Vrat, ker me je malo
imelo.
V koči je bil leden mraz, zato smo se posedli bolj skupaj in opazil
sem, da mlado dekle sedi po turško na klopi. Ko je prestavila noge, sem
videl, da ima samo najlonke na nogah, na tleh pa teniške copate. Iz
previdnosti sem najprej pregledal, kje je še en par čevljev in ker ga
nisem opazil, sem tvegal vprašanje, če ni morda prišla v copatih sem
gor. Z žarečimi, vročičnimi očmi je potiho pritrdila. Debelo sem
pogledal njo in njenega fanta, ki ni bil obut nič drugače, le da preje
tega nisem videl, ker je imel noge pod mizo.
Nekaj časa sem bil tiho, ker se mi je začel vrteti film. Vedel sem,
da iz Krme niso prišli, ker sem tisto pot prvi pregazil jaz, nisem pa
opazil s te strani nobenih drugih sledi. Ja, kje pa ste potem prišli?
sem vprašal. Po Tominškovi.
Pri sosednji mizi so sedeli trije fantje, Zasavci, ki so nekaj naro-
čevali v zahvalo starejšemu moškemu in njegovemu odraslemu sinu. Bila
sta Avstrijca in ko je padlo še nekaj stavkov, je bila zgodba sestav-
ljena.

Moja soseda, dekle in fant, sta prejšnji dan šla po Tominškovi proti
Kredarici. Tudi tam je bilo spodaj suho, vreme pa super. Bila sta že
kar visoko, ko sta prišla do prvega snega. Ker gre navzgor precej
lažje, sta idejo za vrnitev dobila šele takrat, ko pot navzdol ni
bila več mogoča, v copatih sploh. Zato sta se mučila naprej in prišla
do znanega grabna, katerega prečenje je ponavadi (če je sneg) problem.
Tam je bilo konec poti - naprej in nazaj. Čakala sta in upala, da bo
prišel kdo za njima. Res so kmalu prišli Zasavci. Imeli so sicer
čevlje, a tudi oni niso mogli prečiti tistih 4 metrov tobogana.
Tako so vsi skupaj čakali, da pride še kdo. Cel dan, celo noč in
naslednje dopoldne. V poledenelem strmem grabnu na višini 2000 m,
kjer vleče kot v dimniku, pri temperaturi pod ničlo, kjer ni prostora,
da bi se pošteno vsedel, kar pa je morda še prednost, saj niso smeli
zaspati, ker bi lahko zmrzili ali pa oddrsnili navzdol.
Potem sta prišla Avstrijca, brezhibno opremljena, jih navezala in
potegnila iz te in še ostalih pasti do Studenca in jim do Kredarice
pregazila pot.



 
 



Sistem Gora
Copyright 2004 - FranceS



***pico
44.222.169.53(0)
1002904 (561891,190,440823)
972318 (544982,66,427270)
razmere.e-gora.si