Informacije
|
petek 19.april 2024 - 20:13
Informacije
|
Razmere v gorah |
 RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Note 9.1 Zanimive ture in izleti 1 of 117 CATHY::STRITAR "Andrej Stritar, IJS, R4, 371-321" 138 lines 29-JAN-1989 16:54 CATHY::STRITAR "Andrej Stritar, IJS, R4, 371-321" 138 lines 29-JAN-1989 16:54 -< Krn čez zahodni greben >- -------------------------------------------------------------------------------- Poleti 1987 sem se z družino povzpel na Krn preko Krnčice s planine Zaprikraj. To je najmanj obiskan pristop, je pa zato najbolj po mojem okusu - divji in samoten. Takrat sem bil nad izletom tako navdušen, da sem napisal popravek Miheličevega vodnika po Julijskih alpah, saj je bil njegov opis te poti pomanjkljiv. Opis nosi v vodniku številko 674: ------------------------------------------------------------------ 674 Iz Bovca ne pelje proti Krnu nobena markirana pot, zato pa je tem več dobrih pastirskih steza in nekdanjih vojaških "mulatjer". Vse te poti se povzpnejo na dolgo sleme, ki se vleče od Krna čez vrh Krnčice proti severozahodu. Najudobnejša je pot čez planino Golobar. Do nje je speljana markirana pot. Cesto iz Bovca v Trento zapustimo v vasici Kal-Koritnica, 3km od Bovca. Od tod se spustimo proti jugu do Soče, čez katero nas popelje brv. Nato gremo naravnost po grapi navzgor, potem pa levo mimo kmetije. V dveh urah smo na planini. Tudi dobra vozna pot vodi po tej dolini navkreber na prostrane goličave planine Golobar. Planina Golobar (1254m) leži na veliki terasiv vznožju zadnjih izrastkov grebena, ki se vleče od Krna proti severozahodu. Na zahodu se dviga nad planino gozdnati stožec Javorščka. Nanj pelje od tod dobra steza. S planine je možen tudi vzpon na najsevernejše vrhove v Krnski skupini med Lipnikom in Vršiči (Š-677m). Planina je še živa, za silo se da prenočiti. S planine nas udobna pot odpelje zložno navkreber proti jugu na preval Čez Utro (1317 m), kjer stoji spomenik padlim na Golobarju. Tu je v bližnjih bajtah tudi možno prenočiti. Na tem sedlu je pripet h glavnemu masivu stožec Javorščka. Onstran prevala naletimo na ostanke kapelice, pot pa nas odpelje prek prostranih pobočij na planino Predolino (1205 m), ki leži še na bovški strani pod robom planote med Polovnikom in Krnčico, na vrhu doline Slatnik (Š-675a). Planina ni več živa, na njej se pase le jalova živina iz Drežnice. Do nje je prek planin Zapleč in Zaprikraj speljana cesta iz Drežniških Raven. Po cesti se vzpnemo na omenjeno planoto in po dveh kilometrih pridemo do slikovite planine Zaprikraj (1208 m), ki ima okoli mlekarne razmetanih 16 majhnih hlevov. Planina je še živa (poleti 1987). V poletnih mesecih se da pri mlekarju udobno prenočiti. Tu prvič na naši poti zagledamo naš cilj, vrh Krna. Tu je tudi zadnja voda na vsej poti! Če želimo opraviti zgolj vzpon preko Krnčice na Krn, je planina Zaprikraj najbolj primerno izhodišče, saj se do nje lahko pripeljemo z avtom iz Drežnice prek Drežniških Raven. Na planini zapustimo cesto in se pričnemo vzpenjati levo navzgor v pobočje Krnčice. Naš naslednji cilj so Vrata (2014 m), izrazito sedlo v grebenu nekoliko vzhodneje od planine Zaprikraj. Mimo manjšega gozdička in čez travnata pobočja v pol ure dosežemo mulatjero, ki smo jo že prej opazovali, kako se iz sosednje, tudi še žive, planine Zapleč v serpentinah dviguje proti Vratom. Na Vrata nas mulatjera pripelje v dveh urah. V vročih poletnih dneh zna biti ta vzpon najbolj neprijeten del poti. Na Vratih se nam odpre razgled čez dolino Lepene proti osrednjim Julijcem. V ospredju je zlasti impozanten sosednji Lemež. Neposredno severno ob Krnčici pa stoji slikovita Griva (1996 m). Povsod okrog nas ležijo ostanki iz prve svetovne vojne, saj smo na italijanskih okopih soške fronte. Od tu se nam ponujajo tri različice poti proti Krnu, vsaka svojevrsten posladek za planinske potepuhe: 1. Če se odločimo za prvo, se moramo ponovno za nekaj časa posloviti od razgleda proti severu. Od Vrat se spustimo nekoliko navzdol na južno stran in jo uberemo po mulatjeri strmo vsekani navzgor v vršna pobočja Krnčice. Potrebna je previdnost, saj je pot ponekod precej poškodovana, vendar jo zlahka zmoremo brez posebne opreme. To je bila očitno oskrbovalna mulatjera in je zato speljana ves čas nekaj deset metrov pod vršnim grebenom Krnčice. Po eni uri in pol končno spet pridemo na sam greben, tokrat že zelo blizu vršne piramide Krna. Mulatjera se tu neopazno zgubi. Na severu pod nami leži razbit neprehoden kraški svet, vrh Krnčice je že za nami, njeno sosedo Grivo tudi zagledamo že zahodno od nas. 2. Druga varianta poti od Vrat je najbolj razgledna, vendar zahteva nekoliko izurjenosti. Ves čas se držimo vršnega grebena Krnčice, sprva strmo navzgor, nato pa zložno, skoraj vodoravno, s čudovitim razgledom na vse strani, našemu cilju naproti. Večjih težav ni, ponekod je potrebna previdnost ali pomoč rok. Na več mestih se je možno umakniti na mulatjero na južni strani. Spotoma prekoračimo tudi sam vrh Krnčice (2133 m). S prvo varianto se združimo že blizu Krna, kjer se greben že precej razširi. 3. Tretja varianta je razgledno najmanj zanimiva, vendar nam odkriva divjo samoto kraškega sveta na severu Krnčice, ter neverjeten nesmisel človeškega početja na začetku tega stoletja. Hodili bomo neposredno po italijanskih okopih. Ta varianta je orientacijsko najbolj zahtevna, saj je pot ponekod že zelo neizrazita. V megli je orientacija praktično nemogoča! Z Vrat se spustimo po nerodnem grušču v zaprodeno kotanjo na sever pod Krnčico. Na nasprotni strani kotanje zasledimo ostanke mulatjere, ki smo jo že prej videli z Vrat. Po njej se v nekaj zavojih vzpnemo na sedlo med Grivo in Krnčico. Vršna glava Grive je vsa preluknjana. Vredno je nekoliko raziskati ostanke kavern in se vzpeti na njen vrh. Nadaljujemo proti vzhodu, zopet nekoliko nerodno navzdol, nato pa po mulatjeri v osrčje kraških podov pod Krnčico. Mulatjera je ponekod že težko opazna. Na razcepu kmalu za Grivo se moramo držati desno, potem pa ni nobenih križišč več. Hodimo pa po prav neverjetnih ljudskih stvaritvah. Vso pot smo proti severu zakriti, saj so od tam napadali Avstrijci. Pot je vkopana v 'nemogoč' teren. Ponekod so bila urejena prava naselja kamnitih kolib. Vse skupaj je pravi spomenik človeške neumnosti. V dveh urah z Vrat se pridružimo prvima dvema variantama na širokem grebenu pred samim vrhom Krna. Od tu dalje ni več vidnih ostankov mulatjer, vendar zlahka napredujemo proti našemu cilju. @al pa se nanj iz naše smeri ne bomo mogli vzpeti. Tik pod njim moramo zapustiti greben in se spustiti pod severna ostenja vršne gmote na planoto V Laštah. Po brezpotju se prebijemo preko razbitega sveta do markirane poti, ki pripelje od Krnskega jezera (Š-667) in ji sledimo do vrha. S prevala Vrata 3 do 3h 30, s planine Zaprikraj 5-6h, iz Bovca najmanj 10h. To je seveda najdaljši pristop na Krn. Turo je najbolje razdeliti na dva dneva, priporočamo prenočevanje na planini Zaprikraj. Če smo si izbrali prvo varianto vzpona čez Krnčico, smo hodili ves čas po dobro ohranjenih poteh, razen seveda zadnjega brezpotja pod samim vrhom. V drugih dveh variantah je brezpotja nekoliko več. Orientacija je problematična le v zadnjem delu poti. Za izurjenega planinca je to gotovo najlepši pristop na Krn. Zlasti del poti od Vrat do Krnovega vznožja je v katerikoli varianti izredno zanimiv. Ture se smemo lotiti le v zanesljivem vremenu.
|
---gora
3.142.53.68(0)
1139578 (637634,195,501749)
1101980 (617176,66,484738)
razmere.e-gora.si
