Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Kanjavec (Janez Anderle, 26.01.2008)

Sobota se je, za naju z Andrejem, začela zelo zgodaj – Krma (gornje parkirišče, malo pred rampo) - 3.30, temperatura -6 stopinj. Luna sicer »že malo dol jemlje«, ampak je njena svetloba kljub temu zadostovala za hojo po gozdu do Debele bukve. V tem predelu sva ob vzponu sicer navajena na precej več snega. Napreduje se enostavno po shojeni potki, ki pa tako ovinkari, da dolžina smuči komaj sledi njenim zavojem. Do gornjega polja BP, proti Bohinjskim vratcem pa še nobene špure. Najina je sveža. Sneg pod nogami vseh sort, od pršiča (takrat se običajno zasliši kak Andrejev vrisk), zbitega snega, klože in podobne variacije. Optimalno speljeva špurco do vratc. Običajno sva do tu hitrejša toda, odkar sva poslušala dvodnevno predavanje na Pokljuki o plazovih, dobro leto nazaj, še vedno odmeva tista Volontarjeva. »Ja fantje, zimska tura, popolna oprema !«. To seveda pomeni vso težko kramo od lopate, derez, cepina, žolna seveda ne doda veliko. Se pa vsa ta teža pozna na turi, ki je tokrat trajala maratonskih osem ur, do pod vrha Kanjavca. Cilj ture je bil seveda lov za pršičem. Imela sva idejo, da bi ga moralo biti v senčnih legah nad Doličem, gledano v smeri vrha Kanjavca, zato je bilo nekaj ovinkarjenja prav do koče na Doliču in potem zadnji vzpon navzgor do smučljivega žleba z vrha. Spust z Bohinjskih vratc zjutraj je bil malo negotov, ker se je ravno toliko začelo daniti, da nisi nič videl. Ne veš pa kje te čaka zahrbtna kloža, ki te usmeri, ve se kam. Rahlo splazena plazovina omogoča nekaj še negotovih zavojev. Preizkušam namreč še čisto sveže Elanke z zvezdico in samimi osmicami. Super dilca – spredaj skoraj lopata, ki pa je namenjena za rinjenje pršiča. Lepo prime tudi na trših predelih. Bravo razvijalci v Begunjah - malo manj prodajalci! Predel Velskega polja v Mišeljsko dolino se gre še pravo zimsko spanje. Mraz, brr, rineva vsak svojo kložasto špuro po drugem natikanju kož. V celem dnevu nisva srečala nobene živali, samo nekaj čudnih, neopredeljenih sledov. Lovec Samo bi gotovo vedel od koga. Približno na sredini doline, kjer se začne sonce, si vzameva čas za zajtrk. Razgledujeva se na vse strani tega odmaknjenega konca. Malo pred zadnjim vzponom proti Hribaricam se izza Triglavskih podov pojavita dva balona in v rahlem vetrcu preletita greben, ki poteka od Hribaric proti Mišelj vrhu. Verjetno izgledava pikici sredi belega niča. Še malo in obrat v desno proti Doliču, malo višje sicer in spust do sedla od koder se ugleda kočo. Flanke vzhodnega pobočje Kanjavca so bile videti tako čvrste, da bi se dalo gor tudi po varijanti, ki sva jo ubrala zadnjič lansko pomlad – direktno proti grebenu. Ampak firbec, kaj je nad Doličem je bil prevelik, zato velik ovinek okrog. »Dva sta prihajala, pršiča ni b'lo«. Bila pa je zbita kloža, ki se je ob povratku izkazala da zdrži zavoj. V vpadnici pa se je sem ter tja smejal tudi puhec. Opazila sva, da le nisva sama, ko se je zgoraj na greben nekdno primotal s smučmi. Z Andrejem sva prišla predvsem smučat, zato za tistih preostalih 15 minut žleba nisva rinila na vrh. Smo se pa, s tem samohodcem, srečali ob povratku tik pred Velim poljem. Jožko, ko boš morda tole bral ne boš verjel. Teden nazaj smo ga omenjali na Slavniku, kje hudiča se drži in kako z eno potezo sname kože s smučke – bil je Cveto K. Pred štirinajstimi leti sva skupaj rinila na Kredarico v kros tempu. Tisto leto je bilo izredno malo snega na vršnjem delu, zato sva šla skupaj še na vrh in se razgledovala po odblesku morja. Potem pa celih štirinajst let nobenega križanja najinih turnih poti. Čas 11 min, od vrhnjega žleba do koče na Doliču (skoraj 400 vm), z vmesnim ustavljanjem pove, kakšne razmere za spust sva z Andrejem imela. Vrisk je pomenil področje s pršičem. Na sedlu nad Doličem je, malo pred 13. uro, kljub pripekajočem soncu, še vedno solidno držalo. Tudi smuka v Mišeljsko dolino, gledano poravnano s Šmarjetno glavo je bila zgledna. Ta predel je sedaj v glavnem še večino dneva v senci. O vzponu v smeri proti Bohinjskim vratcom samo toliko, da bi bil v tem času spust, od Vratc do Vodnika super, le dan je omejeno dolg pa tudi moči je bilo treba prihraniti še za vožnjo do avta. Od Bohinjskih vratc, v senco pod Tošcem, se je dalo čudovito odvijugati, pri prečnem spustu po meliščih smo naleteli na pasove pršiča, ki jih seveda nismo pustili nedotaknjene. Tudi najdaljše melišče proti spodnji njivi je bilo primerno za mehko, puhasto, sedeče vijuganje. Nove »lopate« so omogočale prvovrstne zavoje. Sledilo je prečenje pod Draškima, nekaj goljufanja čez kar široko (30-40m), grudasto plazovino, ki je seveda zjutraj ob Luni nisva opazila. Tako smo oddrsavali in odskakovali vse do izteka grabna pred tolmunom spodaj in vse do avta. Parkirišče, malo nižje, je bilo še ob 16. uri kar polno. Vse se je vračalo s Kredarice, v Kanjavškem koncu pa smo bili ta dan le mi trije.

***pico
18.117.142.128(0)
1141382 (638698,195,502489)
1103630 (618116,66,485448)
razmere.e-gora.si