Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (31)

Grosse Speikkofel, 2270 m (Mišo Jenčič, 26.12.2008)

Zjutraj smo se lepo počasi odpravili na enega (po cesti) bližjih avstrijskih turnih smukov, kjer se povrhu pripelješ dovolj visoko, da je peš vzpona le še 3 ure. Ko smo se pripeljali v vasico Kaning, smo bili kar malo presenečeni, da nismo zasledili nobenega velikega kažipota »Izhodišče za turni smuk Rosennock«. Imeli smo sicer vodnik (z vrisano grebensko skico), od zemljevidov pa samo avtokarto. No, nekaj kažipotov (markiranih poti) je vseeno bilo in ko smo glede nanje izbrali cesto, se nam je po nekaj serpentinah zazdelo, da cesta ne vodi v pravo smer. Zato smo uporabili rek »kartu čitaj, seljaka pitaj« in v neki hiši našli domačina, ki nam je povedal, da moramo obrniti in zaviti »desno pri drugi serpentini«. Res smo ga ubogali in se po ozki cestici čez nekaj časa pripeljali na neko dvorišče. Malo nižje se je zgodba ponovila, šele nato smo našli cestico, ki je peljala v neko dolino. Toda tudi na njej smo hitro prišli do grozilne table, da je dostop nepooblaščenim strogo prepovedan, prav tako pa v snegu tudi ni bilo nobenih sledi avtomobilov. Ponovno smo obrnili in medtem mi je že začel groziti upor na ladji Bounty, češ da ima posadka že rada nekaj adrenalina na smučeh, na cestah pa nikakor ne ipd. Ker nisem želel ponoviti usode kapitana Bligha, sem se strinjal, da gremo na drug cilj, ki je dovolj blizu in predvsem, kjer »vemo, da ni nobenih (groznih) cest«. Tako smo se zapeljali do vasi St. Lorenzen, kjer smo ob 11h končno nataknili smuči na noge. No, in po tem dolgem uvodu lahko končno napišem, kakšne so bile razmere na turnem smuku… Pričakalo nas je kakih 10 cm puhca na stari podlagi in v velikem pričakovanju smo se zagnali v breg. Na prisojnem pobočju in v popolnem brezvetrju nam je bilo kljub nizkim temperaturam prav vroče, dokler ni tik pod predvrhom potegnil vetrič s severovzhoda in v hipu je postalo nemarno mraz. Tudi sneg se je že kmalu nad gozdno mejo spremenil v rahlo kložo, višje pa je bilo čedalje več trde klože in ogromnih škrli. Pri vzponu na glavni vrh so bile – poleg mrzlega vetra – te škrli prav neprijetne, saj so se krivine smuči pogosto zatikale vanje. Vršna planota pa je celo spihana do golega. Seveda se na vrhu nismo prav dolgo sončili, so nam pa pri spustu ponovno zagodle škrli, saj smo kar trije – neodvisno drug od drugega – padli na nos, ker so se smuči zataknile v škrli. Takoj pod predvrhom pa je smuka postajala čedalje boljša, med redkimi macesni malo nad gozdno mejo pa je bila sploh super. Tudi po kolovozu skozi gozd je puhec na mehki podlagi omogočal uživaško vijuganje med drevesi. Ko smo prišli domov, sem odprl karto in ugotovil, da je bila naša prva jutranja varianta nad Kaningom seveda pravilna…

---gora
13.58.39.23(0)
1186409 (665161,196,521052)
1147211 (643685,66,503460)
razmere.e-gora.si