Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Prispevki zadnjega meseca: (31)

Col des Aiguilles Crochues in prečenje na Col de Berard (Mišo Jenčič, 27.12.2011)

Po nasvetu lastnika hotela sva si za danes izbrala prečenje iz Flegera preko prelazov Col des Aiguilles Crochues (2701 m) in Col de Berard (2460 m), ki se zaključi v vasici Buet (na drugi strani prelaza Col des Montets). Ko sva se zjutraj izkrcala iz avtobusa na spodnji postaji gondole na Flegere, naju je kar precej šokirala novica, da gondola zaradi okvare ne vozi. Ledeniško opremo sva imela v hotelu, pa tudi sicer bi nama kaka tura s nekega drugega izhodišča vzela kar nekaj časa, saj bi naslednji avtobus pripeljal šele čez pol ure. Zato sva se odločila kar za vzpon po progi pod gondolo. Na srečo nama ni bilo treba opraviti vseh 850 višincev, saj sva po 700 m vzpona naletela na prvo sedežnico, ki naju je dvignila malo nad zgornjo postajo gondole, potem pa sva – po prvotnem planu – nadaljevala s sedežnico "Index", kjer pa je bilo potrebno kar nekaj prosjačenja, da so naju potegnili gor (v dolini karte seveda nisva kupila, sedežnica pa ni imela blagajne; dostop do teh sedežnic sicer možen z Breventa). Kakorkoli, ko sva se znašla na 2385 m, je upanje, da bova načrtovano turo vseeno opravila, ponovno zaživelo. Toda kake pametne gazi naprej (vsaj tam, kjer sva mislila, da mora biti) ni bilo, pobočja pa so izgledala hudo strma in plazovita. Zato sva se že začela tolažiti z mislijo, da ni treba, da vsak dan narediva neko "hudo" turo, da sva se navsezadnje že doslej precej razmigala, da lahko uživava v toplem soncu in lepih razgledih... Tako sva prečila proti vlečnici na najini desni, kajti tam se je videlo neke pasje gazi, češ, se bova pač malo vzpela nad smučišče. Očitno pa nama je prav ta vlečnica povsem popačila orientacijo (na karti, ki sem jo kupil lani, te vlečnice ni), kar tista pasja gaz je bila točno najina tura. Tako sva kmalu dosegla prvo sedlo (no, na koncu je vendarle kar konkreten 50° žleb), sledilo je malo smučanja, potem spoštovanja vredna (če snežne razmere ne bi bile idealne kot so bile danes) strma prečka nad pečinami in še vzpon na drugo sedlo. Za njim pa se odprla dolina, odprta proti severovzhodu, v kateri je bil krasen pršič. Po 800 višincih čudovitega smučanja se je dolina položila, sledilo je mestoma vratolomno prečenje v difuzni svetlobi ob potoku. Spotoma sva naletela na nekaj zanimivih ledenih skulptur, a zaradi tega, ker se nama je mudilo na vlak, ni bilo časa za počivanje, razgledovanje in fotografiranje. Po rodeu skozi gozd sva se pripeljala malodane na železniško postajo in čez par minut je že prišel vlak, ki naju je dostavil skoraj pred vrata hotela.

***pico
52.15.63.145(0)
1187422 (665799,196,521427)
1148165 (644269,66,503830)
razmere.e-gora.si