Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Praprotnik (1727 m) (Marijana & Marko, 09.02.2013)

Danes so se očitno vsi novodobni "levi fašisti" zarotili proti nama. Prejšnji teden so reklamirali Hajnžev graben, da je očiščen in prijeten za turni sprehod. Tako sva štartala povsem spodaj v Zvrhnjem kotu, pri Maleju. A pot ni očiščena, je pa zato na nekaj mestih podrta...

Pri Hajnžu (tam se Hajnžev graben konča) naju je pričakala smučina, ki je prišla od Gornika. Sledila sva ji po neverjetno položni cesti, ki je pred par leti gotovo še ni bilo. Na razcepu markirane poti je šla smučina še vedno po cesti, pa sva ji še malo sledila do konca ceste, kjer naju pričaka odbita prečka skozi goščavo. Še vedno slediva predhodnikoma (ugotavljava, da sta poznavalca, ker sicer živa duša ne bi zarila v tako smotan svet). Po goščavi prideva na poseko in po nekaj zoprnih okljukih sva res na prijetnem in razglednem slemenu.

Žal vse okoli megla, in še snežinkalo je, tako da niti do stene Košute nisva dobro videla, pa tudi sprehoda je bilo hitro konec. Najprej naravnost navzgor po strmem, gostem in relativno ozkem gozdnem grebenu, nato predhodnika obupata in sta šla peš. Tu nama je bilo že jasno, da sta bila pred nama popolna nepoznavalca in res sta nad nekim lovskim vikendom nekje na slabih 1500 m obupala, ter odsmučala desno v hosto.

Nadaljevala sva proti vrhu, svet se je lepo odpiral in zgoraj sva našla res krasno "flanko" ter tik pod vrhom stopila celo na smučino, ki je prišla s SV. Ker so ti predhodniki očitno našli na vrh, sva jim zaupala in sledila pri spustu. Vršni del spusta je bil res fenomenalen: ravno prav redek gozd, ravno prava naklonina in obilo pršiča. Spodnji del je bila žal slabše smučljiva ožja grapa, zaključek pa senožeti nad Gornikom, do kamor plužijo in tam bi tudi morala imeti izhodišče.

Za naju se je spust šele dobro začel. Ker nama spust po Hajnževem grabnu ni ravno vzbujal skomin, sva nadaljevala po delno spluženi cesti do Mlečnika, kjer nama domačinka ni hotela "izdati" direktne (markirane) variante v dolino. Dovolj sva trmasta, da sva jo šla vdet, a sva jo brez zemljevida (ki je ostal doma) gladko falila. Tako sva bluzila čez senožeti, skozi hosto, preko ceste, mimo Mihca, skozi še eno prečko in hosto ter začuda markacijo na koncu celo ujela, točno ob stiku z dolino. No, vsaj smuči nama ni bilo potrebno sneti.

http://www2.arnes.si/~mcuder/ture_dnevnik.html

***pico
216.73.216.144(2)
3624088 (1999640,210,1624238)
3584778 (2003659,66,1581053)
razmere.e-gora.si