Razmere v gorah

Arhiv za leto 2020

(155)

Brda (Aleš, 02.03.2014)

Zjutraj je bila Pokljuka sumljivo prazna, vreme slabo, megleno in vetrovno, a vseeno me je presenetilo, da na poti čez Javornik proti Lipanci ni bilo nikogar. Nekaj cm pršiča je z višino postalo deset, pa dvajset, veter pa ga je prenašal naokoli, Pokljuka, kot je včasih bila... Na Lipanci sem zavil pravzaprav v povsem svež sneg, sledi je bilo vedno manj, po skoku na planoto planine Brda pa so povsem izginile v vetru in megli, snega pa je bilo že mestoma trideset, očarljivo. Tam me je počasi začela zagrinjati megla, pihalo je kot se za visoke gore spodobi, hodil sem s smučarskimi očali in s pomočjo višinomera ter sledeneja od enega drevesa do drugega tipal proti grebenu. Nekje na 1970 m je bilo le še belo, mrzlo in vetrovno, predvsem pa se je strmina prevesila navzdol in to mi ni bilo nič všeč. Sledi je sproti zasipavalo in ugotovil sem, da bi bilo bloditi naprej brez zveze, tudi brez nagrade, saj nisem videl ne kje gre gor ne kje dol. Na hitro so se megle razteple in pod seboj sem za hip zagledal kar zajetno in vedno večjo strmino v temo. Pse hitro dol, čelado na glavo in tipaje ter bolj na občutek, kot na karkoli drugega sem odplaval dol po pršču. Tako sem vijugal po prekrasnem snegu dol med macesne, a zaman iskal sledi. Smuka vedno lepša, nove široke elanke so izpolnile pričakovanja, ampka vse skupja se je vesilo v levo, strmina naraščala in kljub uživaškemu vijuganju in špricanju skoraj pol metra globokega pršiča, sem na 1725 m potegnil ročno ter obstal. Megle so se spet odprle in brez težav sem ugotovil, da je Hotunjc na napačni strani, da o Kleku ne govorim, spodaj pa vedno večja strmina, ki bi jo z veseljem zvijugal, ampka.... Minuta za premislek, karto ven, potem pa seveda pse gor in lepo, z malo strahu in sistematično po izohipsi 1750 nazaj, proti zahodu. Po kakšnih dvajsetih minutah, množici sledi živali in v megli pritipam do roba, kjer sem globoko pod seboj zagledal kočo in dve postavi v smeri Mrežc. Potrpežljivo sem po robu oddrsal še skoraj do planine Brda, našel svojo skoraj zasipano sled, potem pa z velikim, priznam, olajšanjem dol, spet po kar lepem pršiču do koče. Ostalo je bilo potem prozaično, sneg se je ojužil, do Javornika še malo vijuganja, na začetku po strmem gozdu desno od poti, potem pa manjši martr do avta. A kaj bi to, bolje kot iz Krme po kosih ali iz Medvedove Konte v krogih... Doma sem z zanimanjem pogledal svojo GPS sled na uri. Pri vzponu sem se res ustavil na grebenu med Brdi in Debelo pečjo, pri spustu pa sem nekaj časa kar lepo držal smer, potem me je pa odneslo v levo. Lepa, trda lekcija, čeprav kratka, za zapomniti si. lepa tura - priporočam

---gora
216.73.216.188(4)
5025632 (2780775,210,2244647)
3962 (2232,0,1730)
razmere.e-gora.si