Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Cairn Gorm, Aonah Mòr in Ben Nevis (Damjan_S., 26.02.2017)

ali s turnimi smučmi na tri škotske štiritisočake

Od 18. do 26. februarja smo Majda Šmit, Lidija Honzak in Damjan Slabe v družbi članov A.S. C.E.A. Grenoble obiskali škotske gore. Naši cilji so bili predvsem tuno smučarsko naravnani, a smo jih morali prilagoditi predvsem (ne)snežnim razmeram. Ko smo se v Aberdeenu izkrcali iz letala, je nekaj belega v daljavi le vlivalo upanje, da smuči s seboj nismo vzeli zaman (zastonj tako in tako ne), lahko pa da so bili samo oblaki …

18.2. Brnik - Aviemor
Let iz Brnika preko Frankfurta do Aberdeena se je pokazal časovno (manj cenovno) zelo ugoden, saj smo bili po štirih urah že na škotskih tleh. V Frankfurtu smo se srečali s francoskimi kolegi Thierryem, Bernadette, Michelom in Elen ter Massimom iz italjanskega Trenta. Sledil je najem dveh avtomobilov in vožnja dobesedno po levi preko Invernessa do Aviemora, kjer smo se nastanili za dva dni. Zaradi požara v rezerviranih bungalovih so nas prestavili v imenitni brunarici z jacuzzijema. Nepričakovano darilo smo z veseljem preizkusili.

19.2. Cairn Gorm (4085 ft)
Zapeljali smo se v osrčje Narodnega parka Cairngorms, natančneje do priljubljenega in najvišjega škotskega smučišča Cairngorm Mountain Ski Resort. Snega je bilo malo, parkirišče pa kljub temu polno. Poiskali smo snežne jezike in se kot edini turni smučarji ob urejenem smučišču, ki je ta dan delovalo, v smeri JV vzpeli pod vrh našega prve škotskega štiritisočaka (merjeno v čevljih seveda) Cairn Gorm (1245 m). Vrh je bil kopen in zelo vetroven, zato smo se z njega zlahka pobrali. Odsmučali smo v smeri vzpona in bili kar (pre)hitro pri avtomobilih, zadnjih nekaj sto metrov s smučmi na ramenih.

20.2. Loch Eanaich
Precej pozno smo se zapeljali do izhodišča za jezero Eanaich in ker je bilo vse kopno, smo vztrajali z avtomobiloma po (pre)ozki gozdni cesti do višje ležečega parkirišča, kjer nas je zaustavila zapora. Smuči smo pustili v avtomobilih in se z le malo opreme odpravili na nekajurno pohodniško turo. Pot, ki se zložno dviguje po lepi škotski pokrajini, zahteva mokro bosonogo (ali pa bolj tvegano in z malo sreče in s skoki suho) prečkanje reke. Pri jezeru, ki je tudi priljubljena kolarska destinacija, je bilo mrzlo in vetrovno (tega smo se počasi že privadili). Za vzpon na katerega od okoliških vrhov, ki so bili oviti v meglo, smo bili prepozni, saj nas je čakala še vožnja do Fort Williama, kjer smo se namestili za naslednjih 5 dni.

21.2. Loch a´Choire Ghlais
Parkirali smo pri Laggan Locks ter se v deževnem in vetrovnem (nič novega) vremenu odpravili JV v smeri sedla The Window. Snega ni bilo. Z radovednostjo sem opazoval, kako bodo v vetru in dežju zdržala oblačila. Del ekipe je imel deževne romantike že na polovici ture dovolj in se je obrnil nazaj, pet pa nas je vztrajalo mimo Loch a´Choire Ghlais do sedla kjer pa je bil skozi »okno« tak prepih, da hoja ni bila možna. Na vzpon na vrh Sròn a’ Choire Ghairbh, čeprav je le kašnih 100 metrov nad nami, v takih razmerah nismo niti ne pomislili. Objektiv aparata je bil v hipu moker, zato sem na celotni turi naredil le malo posnetkov. Tudi nazaj grede nas je spiralo, zaradi vetra predvsem iz ene strani. Čevlji, anorak in vetrne hlače so presenetljivo dobro zdržali močo, v rokavicah pa bi lahko prenašal zlato ribico.

22.2. Fort William
Sušili smo oblačila, preverili, če deluje gondola za smučišče pod Aonach Mòrom, raziskovali Fort William, obiskali The West Highland Museum in pub .

23.2. Aonach Mòr (4006 ft)
Tudi vzpon na naš drugi škotski štiritisočak oz. 1221 m visoki Aonach Mòr je potekal v zdaj že znanem tipičnem škotskem vremenu, le da je v dolini deževalo, v hribih pa snežilo. Ponoči nas je oplazila zloglasna nevihta Doris, ki v tem delu Škotske očitno ni povzročila takih problemov kot v nekaterih drugih predelih države, zlasti na Irskem in v Angliji. Ko smo se z gondolo pripeljali na smučišče, smo bili sneženja veseli vsaj toliko kot škotski otroci, ki so se gologlavi prekucevali v svežem snegu. Po celcu smo se nekaj časa vzpenjali ob smučišču, nad njim prečili v desno in se v popolni megli ob drugi vlečnici povzpeli na ozek in dolg plato ter po njem na vrh. Planota z obeh strani strmo pada v dolino, kar je v gosti megli zahtevalo dodatno previdnost. Smučanje nam je bilo v veselje, čeprav smo se mestoma ugrezali v zamete in čeprav smo lovili zadnjo vožnjo z gondolo v dolino, saj smo spregledali napis, da bo gondola zaradi dobrih snežnih razmer vozila uro dlje kot običajno.

24.2. Ben Nevis (4411 ft)
Značilnost zimskega vzpona na najvišji vrh britanskega otočja, 1345 m visok Ben Nevis, je, da vsaj z 80 % verjetnostjo poteka v megli. Da bo tak tudi naš, nam je bilo jasno že ob jutranjem pogledu skozi okno. Parkirali smo pri Glen Nevis Visitor Centru, ki leži tako rekoč na višini morske gladine, si oprtali nahrbtnike in se po zložni mulatjeri vzpeli v smeri JV do jezera Lochan Meall An T-suidhe. Malo pod jezerom smo končno stopili na smuči. Pot nad jezerom naredi ovinek in se v dolgi diagonali usmeri priti jugu, nato pa cikcak do vršnega platoja. Ko smo prečili grapo s potokom, nas je zagrnila megla. Začelo je snežiti, z višino se je krepil tudi veter. V obupnem vremenu smo srečali presenetljivo veliko gornikov. Eden od domačinov se je pohvali s 50 vzponi na vrh Ben Nevisa, vendar je hkrati dodal, da na tej strani še ni srečal smučarjev. Vzpon in spust z vrha v gosti megli zelo olajšajo kamnite piramide, ki so za naš okus celo preveč na gosto posejane (ali pa je megla lahko še bolj gosta, kot je bila ob našem vzponu). Na vrhu se nismo prav dolgo zadržali. Med našim vzponom je zapadlo kar nekaj snega, tako da je bilo smučanje v dolino celo boljše, kot smo pričakovali ob vzponu. Presmučali smo točno polovico poti.

25.2. Fort William - Inverness
Deževno vreme nas je hitro prepričalo, da smo se prelevili v avto-turiste, obiskali destilarno, spotoma pogledali enega od gradov in se že v temi vrnili v Inverness. Med zaključno večerjo smo razglabljali o možnem prihodnjem turnosmučarskem cilju.

26.2. Inverness - Brnik
Sledila je vožnja do Aberdeena, vračilo obeh avtomobilov, polet do Frankfurta, slovo do francoskega dela ekipe, polet do Brnika in vrnitev domov. Kot bi zavrtel film nazaj.

Epilog
Glede na snežne razmere med našim obiskom Škotska tokrat ni predstavljala turnosmučarskega presežka. Tudi na fotografijah edinega vodnika Ski Mountaineering in Scotland, ki nam je bil na voljo (uredila Donald Bennet in Bill Wallance, 1987), ni videti preobilice snega, so pa slike kljub temu mikavne. Razmere se hitro lahko spremenijo, predvsem na slabše. Toda če bi ujeli pravo Škotsko zimo .... Območje v ugodnih razmerah omogoča odlično zimsko plezanje (glej blog Luke Murna http://blog.zluftan.si/, april-maj 2016). Pa saj turno smučanje ni samo spust po belih strminah, je mnogo več. Namreč, tudi druženje z gorniškimi gurmani, ki uživajo v naravi, tako med vzponom kot med spustom, ali v kuhanju in zauživanju pripravljene jedi. V tem smislu je bilo naše tokratno turnosmučarsko druženje ekstremno. Za Majdo že jubilejno – deseto.

Damjan Slabe
lepa tura - priporočam

***pico
3.149.252.37(0)
1174282 (658359,196,515727)
1135444 (637063,66,498315)
razmere.e-gora.si