Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Tour Soleil (Vanja_Starčević, 21.03.2023)

Ta bo dolgo: Tiste, ki jih zanima samo povzetek naj preletiojo na zadnji odstavek.

U drugi polovici marca mi je iz četrtega poskusa uspelo opraviti Tour Soleil. Turo smo načrtovali leta 2017, 2018 in 2022 ampak je realizacija odpadla (preveč ali premalo snega). Tudi letos ni kazalo dobro, na začetku marca ni bilo snega v nižjih predelih ture, situacijo je rešilo sneženje okoli 10. 3. Za turo smo imeli okno od 18. 3. do 2. 4, vremenski pogoji so diktirali da samo štartali že 18. 3. Turo smo opravili hrvaško-slovenska ekipa: Željko, Andrej, Silvo in jaz.
V soboto 18. smo se po italijanskih avtocestah zapeljali na Simplon, namenjeni smo bili koče Monte Leone. Snega je bilo relativno malo, problematično je bilo samo prečenje Chaltwaserenpassa kje je bilo ogromno skal, kljub temu se je dalo priti 3 minute pod kočo. Prespali smo v zimski sobi (dejanski cela koča), dva sva si celo prestavila blazine na mize v jedilnico (kje smo kurili) in na njih prespala (bistveno bolj prijetno kot v mrlzi spalnici). V nedeljo nas je dočakalo modro nebo, ampak že na spustu na Chaltwaserenpass se je uresničila napoved in nas je zavilo v meglo. Zaradi strmine, slabe vidljivosti ter negotovega optimalnega poteka smo zgornjih 100 m sestopili peš. Sledilo je 200 poledenele strmine, pod 2300 ni bilo več ledeno in smo prišli ven iz oblaka. Snega je je v srednjem delu spusta proti Alpe Veglia bilo malo in je dvakrat trebalo celo nesti smuči 200 m, na spodnjem skoku smo pa porabili precej časa dokler nismo najdli smučljivo linijo. Proti Alpe Veglia je višina snega potem hitro naraščala, očitno so višje pihali orkanski vetrovi. Sledil je dolgi vzpon skozi dolino pod Passo di Valtendra, pobočje, ki pelje na prijelaz pa je zelo strmo. Ponovno smo prišli v meglo , začelo je snežiti, spet je nekaj metrov trebalo nesti. Sledilo je nekaj spusta in strmi vzpon pod Scata di Orogna, kje smo ponovno imeli težave zaradi premalo snega in je trebalo cca 40 m višincev trebalo nesti smuči. Na drugi strani prelaza nas je dočakal pršič, ampak zaradi difuzne svetlobe smuka ni bila enostavna. Do 2000 m je lepo šlo, potem je sledilo dobrih 2 km manj ali več po ravnem. Po poti smo se sputili še do višine 1750 m naprej ni bilo dovolj snega za smučanja in smo na Alpe Devero sestopili peš, že v temi, pa je še trebalo hoditi skozi vas do Rif Castiglioni. Celotna etapa je trajala 11 namesto 8 h, večino smo zapravili v spustu na Alpe Veglia.
Ponedeljek 20. 3. se je naredil sončen, brez oblačka. Od 1750 m je snega bilo dovolj za hojo na smučeh in smo se povzpeli do Lago Devero. Čez zmrznjeno jezero smo šli do pod Alpe Valdeserta do katere je bilo 200 m vzpona. Zaradi visoke temperature (7 C ob 10 h) in zelo strmega vzhodnega pobočja pod Grampielpass-om sva z Željkom obrnila in odmsučala nazaj na jezero, Silvo in Andrej, ki sta bila hitrejša in sva na omenjenem pobočju bila pred nami sta se povzpela še na Schinhorn. Mi dva sva šla na Albrunapass s tem da sva nekoliko modificirala en del vzpona, kar je zahtevalo vmesni spust. S sedla še kratki spust do Bintalhuete, tam sva prvič na turi nekogar srečala, z nami je bila skupina Angležev z vodnikom.
V torek smo začeli s spustom, potem dolgi vzpon pod Punta Arbola in Punta Sabione z zelo težavnim izhodom na Mitlebaergpass zaradi opasti (plezanja II, 8 m). Sledilje spust po pršiču do pod Riff Claudio E Bruno in še 120 m vzpona za konec (prečenje ni bilo možno zaradi nezasneženosti pobočja zahodno od koče). Obiska je v koči bilo malo več, ve skupaj nas je bilo le nekaj čez 20.
V sredo 22. smo se v sončnem vremenu povzpeli na Blinenhorn, in z njega opravili spust do Grisssee-a (poezija v pršiču). Sledil je rahli vzpon na Griespass-a in razgibani teren do Passo di Corno od katerega se je do koče Corno Griess nadaljeval spust v pršiču. Še 300 m je bilo predelanega snega do ceste, ki pelje s Passo di Novena in po njej še nekaj kilometrov vožnje do All Acque. Po malici smo se do novo prenovljene koče Piansecco povzpeli peš (južno pobočje, v glavnem kopno), kje smo imeli imenitno popoldne na osončeni terasi. Ponovno smo bili edini z Angleži.
V četrtek smo štartali v oblačno in kmalu megleno jutro. Po levi varijanti (oskrbnik je odsvetoval desno zardi premalo snega) smo šli proti Passo di Rotondo, zadnjih 70 m je strmih (40 st) in zahtevajo nošnjo ter vzpon s cepinom in derezami. Vmes bi se razkadilo za nekaj minut, zaradi slabe vidljivosti sva z Željkom smučala v dno doline (ko se je kasneje posijalo sonce se je izkazalo da je tudi prečenje Gerengletschera bilo možno), Andrej in Silvo, bistveno bolj hitra, sta šla še na Pizzo Rotondo, skupaj smo se ponovno dobili na Witwasserenpassu. Do nivoja koče Rotondo je bil pršič, potem vse bolj gnil sneg, od predela Sunnbiel smo naprej smučali po cesti, praktično do Realpa, smuči smo nesli zadnjih 10 min do železniške postaje. Z vlakom smo se vrnili v Brig, trebalo je še po avto, ker ni bilo več direktnega avtobusa sem šel z vlakom v Issele in od tam z avtobusom na Simplon. Ker je hospic bil zaseden smo prespali v apartmaju v Omegni (Italija) in se sedmi dan vrnili domov.

Vse skupaj je bilo presmučanih in prehojenih 106 km, 7200 m vzpona in 7700 m spusta; Silvo in Andrej pa še več.
Ša nekaj praktičnih informacij: originalna smer poteka v nasprotni smeri, Tomaž Jakofčič mi je pred leti svetoval da gremo s Simplona. Bistvena prednost je da so tako dolgi deli v spustu in ne v vzponu, ter da se smuči smuči v nižjih predelov ture nesejo navzgor in ne navzdol (glede na spremebe klime niti v marcu ni več dosti snega). Tehnično je lažji vzpon na Passo del Sabione kot na Mitlebaergpass in in potem vzpon na Offenhorn (namesto Hochsandhorna) s spustom na Laggo dell Sabione, kar bi zahtevalo le 70 m vzpona več do koče Claudio e Bruno; za prečenje na jug obrnjenega pobočja zahodno od koče je potrebno bistveno več snega kot je padlo to zimo (vse je bilo kopno).
Nesli smo kuhalnik in posodo, kar se je iskazalo zelo koristno za kuhanje: v koči Monte Leone je v bombi bilo plina, ampak štedilnika nam ni uspelo vžgati; v Bintalhuette ni bilo plina. Seveda se da kuhati na drva, ampak je zamudno in bolj komplicirano. Čeprav v Bintalhuette pustijo zalogo hrane na koncu letne sezone do najinega obiska je od nje ostalo zelo malo uporabnega, takod a je boljše računati na to (mi smo). Tuširanje je možno na Alpe Devero in Capanna Piansecco.
Na voljo ge GPS track, ne uspem ga namestiti na strežnik
zelo lepa tura - močno priporočam

---gora
18.226.187.24(16)
1374527 (774160,202,600165)
1320705 (743889,66,576750)
razmere.e-gora.si