Razmere v gorah

Arhiv za leto 2005

(469 prispevkov)

Ortler (Vanja_Starčević, 03.04.2024)

Glavni cilj, ki smo ga zastavili za spomladansko pohodno turo je bila tura v Haute Mauriene v Grajskih Alpah. Zelo spremenljivo vreme, ki je trajalo več kot dva tedne, velike količine snaga na višini in posledično visoka plazovna nevarnost so preprečili da bi šli na tako odaljeno turo. Nadomestno turo smo opravili na južni strani glavnega grebena v Ortlerju, kje snega zapadlo manj kot v Grajskih Alpah in so se plazovne razmere bile ugodnejše. Vožnja do izhodišča (parking v Val Cedec, 2100 m nV) traja skoraj enako kot do Bonnevala, čeprav je za 250 km krajša. Parkirnina je 24 EUR za 7 dni, do Rif Branca (PP 71 EUR) je dobra ura hoje po cesti, vreme je v sredo 3. 4. bilo megleno z rahlim sneženjem. Po pogovoru z osebjem doma smo si za četrtek izbrali Cime di Pejo, in v jasnem jutro odpravili v smeri vzpona na Punta S. Mateo. NA odcepu sta dva pred nami potegnila smučino navidezno v pravi smeri, lahkotnost vzpenjanja po smučini je izklopila pozornost in sva se zavedela da smer ni dobra, ko smo že bili 300 mg previsoko, na grebenu med Colle degli Orsi in Punta Cadini. Spremenili smo cilj, odsmučali 50 m navzdol klar s psi (bilo je mehko) in se usmerili na Monte Giumelo. S sedla smo se povzpeli na predvh, prečkali pod vrh in na višini 2520 pustili smuči. Do vrha je bilo 70 m višine garanja skozi mehak sneg in 2 m plošča na kaetri ni bilo snega. Vmes je zavilo v oblak in je močno pihalo. Od ski depoja smo odsmučali proti smučini, ki je peljala na Punta S. Mateo. mene ponovni vzpon v takšnih razmerah ni mikal (bil sem že leta 2017) in sva skupi odsmučala do 2800 m. Vreme se je vmes razjasnilo in se je Silvo odločil da bo sam šel popoldansko na P. S. Mateo od tam., jaz sem odsmučal do koče Branca. V petek sva v jasnem jutru se skozi Val di Rosole povzpela povzpela na sedlo med Monte Pasquale in M. Cevedale in potem z smučmi na kopasti vrh M. Pasquale-a. Odsmučali smo na sever, na odscepu smučine za Monte cevedela se je Silvo odločil še za njega, jaz sem pa odssmučal do Riff. Pizzini. Popoldan je minilo prijetno na soncu pred kočo kočo (PP v koči 66 EUR). V soboto smo štartali pred 7 h in se v slabih 2 h povzpeli na Cole Pale Rose. Sledilo je slabih 50 m spusta do pod Cima dela miniera na katero se je trebalo povzpeti 100 m višine po JV pobočju naklonine do 45 st. Na začetku se je obupno vdiralo, po prvih 30 m pa je sneg že koliko-toliko držal.ZA konec pa še po grebenu z velikimi opastmi do 3405 m visokega vrha. Sestopili smo peš 100 m po Z grebenu in zahdnem pobočju in potem odsmučali do pod JV greben Monte Zebru-a, 2940 m. Tam smo pustili odvečne stvari in se po Vedretta dello zebru povzpeli pod Passo Ortles in nadaljevali do pod bivak Cantu in naprej na SZ pobočje Monte Zebru. Smuči smo pustili na 3550 m, poskus nadaljevanja po S grebenu se ni izšel zaradi golega ledu. prečili smo pod zahodni grene in se povzpeli na njega s severne strani (mestoma zelo trdo). Nadaljevanje je bilo z južni strani po trulm snegu, do grebena in potem po nejmu do 3720 m. Do vrha je manjkalo še 200m daljine in 15 m višine po ostrem grebenu z slabim snegom, kar berez varovanja ne bi šlo in bi bilo preveč zamudno. Sestopili smo do smuči in odsmučali do stvari v vznožju. Sledilo je še iskanje prehoda do nad Rifugio Quinto Alpini, kje smo prespali v zimski sobi (ni kurjave, potrebno je imeti kuhalnik). V nedelje smo še v temi ob 6 h začeli sestop proti jugi v Val Zebru. Zaradi pretople (čeprav jasne) noči skorja ni držala pešca in je trebalo smučati po trdi skorji, ki bi se v zavoju predrla. V glavnem je šlo za poševno bočno drsenje z občsnimi zavoji, v enem takšnem mi je smučka šla pod skorjo. Vrglo me je, vez se je odpela, začutil sem manjšo bolečino v desnem kolenu. Lahko sem vstal in z malo šparanja desne noge se je dalo nadaljevati. Prvo se prismuča do spodnje postaje tvorne žičnice. Pod žičnico je trebalo počakati da se dovolj razsvetli, ker je naklonina pobočja, ki ga je trebalo prečkati v poševnem spustu bila 25-30 st. Spust se je končal na 2400 m višine, sledilo je nadaljevanje v območju letne poti, ki prečka na severni strani dolin pod Passo zebro. Prečenja grap prva tri potoka je bilo zelo težavno zaradi kanalov, ki so jih naredili plazovi, in je lažje bilo hoditi z derezami (občasno trdo, občasno se skorja predirala) Na višini 2550 naklonina malo popusti, skorja ni več držala, vdiralo se je celo do pasu in se je moralo nadaljevati na smučeh. Prečkanje naslednje dve grape (na srečo široke) je bilo možno na smučeh in se je dalo spustiti do sotočja potokov na 2650 m višine, od kodre je že peljala smučina na Passo Zebru setentrinale. Po spomladnaskem sneg smo odsmučali v Val Cedec in potem po smučini močno ojužen sneg Vse do parkinga. Vse skupi se je nabralo 50 km in 5200 m vzpona v 4,5 dni v moji varijanti.
Poškodba , ki sem jo staknil v padcu zadnji dan ni bila benigna, iz avta sem komaj stopil. Preiskave so naslednji dan pokazaea da je prišlo do delne rupture medijalnega kolateralnega ligamenta in je za mene tala sezona končana, MR kolena bo čez nekaj tdnov. Sezona je prinesla je 20 dni na smučeh, kar mi ni uspelo od leta 2020, žal pa zaradi klimatksih sprememb so praktično vse ture potekale v Avstriji, kje so višja izhodišča.

Vse fotografije: https://photos.app.goo.gl/1fVBvv9rFTjyo7hi9
zelo lepa tura - močno priporočam

GPS GPS podatki

---pico
216.73.217.142(4)
5860816 (3218414,210,2642192)
5952791 (3337865,66,2614860)
razmere.e-gora.si