V četrtek sva se ravno toliko zadržala pri pastirju na Pl. Blato, da je prenehalo deževati, nato pa že globoko v noči zarinila v breg proti Krstenici. Ker me je Gorazd pred časom opozoril, da je na lovski precej podrtega drevja, sva raje sledila oskrbovalni poti. In naredila neprostovoljni obvoz. Čeprav te konce dobro poznam, jih je mreža novih vlak in sečnje lubadaric povsem spremenila. Še zlasti ponoči. Tako sva prispela na Krstenico, ko je bil že petek in noč zato čisto prekratka. Na sneg sva stopila pod Mišeljskim prevalom. Taskotu so se že kmalu pod Škednjovcem uprli psi in so morale smuči ponovno na rame, na srečo pa je vsaj sneg držal težo pešaka. Prehod pod Vrhom Hribaric v sosednjo dolinico na levi ni več zvezen. Potem je šlo gladko vse do levega vrha Kanjavca. Tudi psi so se posušili in vzorno sodelovali. Le vreme se je stalno obračalo. Na vrhu naju je povsem zagrnila megla. A ne za dolgo. Že po nekaj zavojih, po lepo uležanem in malo opuščenem snegu, se naju je megla usmilila, in če odmislim nekaj cukanja na zaplatah »novega« snega, je bilo vse do Jezera pod Vršaki, ki je še skrito pod snegom, eno samo uživaško poznopomladno smučanje.
Informacije
RSS podatki
