Iz doline Malte je bil jutranji pogled v smeri našega cilja precej turoben in cesta se je še odcejala nočnega dežja. Vožnjo so nam popestrile krave, ki so se ležerno prekladale po cesti. Na izhodišču za turo je vreme pokazalo že več optimizma. Ko smo bili prepričani, da bo šlo brez snemanja vse do vrha, smo stopili na smuči; v zatrepu doline, po slabe pol ure hoje. Bilo je kar nekaj stopinj nad ničlo in sneg je bil zmehčan. Vseeno se nam je zdelo, da bo šlo s srenači lažje. Nad žlebom ocenim, da bomo v kakšne pol ure na vrhu (celo pohvalim se s tem), a sem se krepko uštel. Očitno sem od zadnje ture že pozabil, da se tisti lepi smučarski tereni navzgor radi vlečejo, navzdol pa prehitro minejo (razen takrat, ko sva s Petrom smučala v totalni megli in na meji, da izbruhava vse, kar je premogel želodec). Razmere za smuko s sedla (ne z vrha) pa presenetljivo dobre. Razen prvih nekaj zavojev po gnilcu in na kocu, ko si imel občutek, da se pelješ po pregloboko zorani njivi. Na bom rekel, da je bila zaključna tura. Zarečenega kruha se največ poje.
Razmere za smuko s sedla (ne z vrha) pa presenetljivo dobre.
Informacije
RSS podatki
