Že večkrat smo to »kraljevsko turo«, kot jo je v vodniku podnaslovil Mišo, izbrali za zaključek sezone. In nikoli nismo bili razočarani. Tudi tokrat ne, pa čeprav je vreme ves čas preizkušalo našo vztrajnost in občutek za orientacijo oz. našo navigacijsko tehniko.
Prespali smo v Glocknerhaus, sicer prijetni koči, a trenutni oskrbnik nič kaj rad ne odda skupnih ležišč. Kot že mnogokrat, se je tudi tokrat potrdilo, da »lepa beseda lepo sobo najde«. Ob svitu smo bili že na parkirišču in se v lahki obutvi sprehodili do Gamsgrubenwega, kjer smo se preobuli. Izpostavljeno snežišče, o katerem je pred nedavnim poročal Janez Javoršek (pa tudi Alen mi je pokazal atraktivno fotografijo kako na tem mestu visi na cepinih), so odnesle visoke temperature. Sicer je treba na poti prečiti še manjši snežišči, a sta le ti položni. Na smuči smo stopili takoj za razgledno ploščadjo. Ker smo se pod ledenikom držali levo, smo morali za kratko sneti smuči, medtem ko je v območju potoka snežna odeja še zvezna. Oberwalderhüte smo se izognili z vzponom na vrh ledenika Südliches Bockkarkees in nato v blagem spustu, v popolni megli odsmučali pod Johannisberg. »Napako v navigaciji«, ki nas je zapeljala nekoliko preveč v levo, smo hitro korigirali in ujeli pravo smer za direkten vzpon z južne strani na vrh. Kopen detajl na ploščah pod vrhom je bil svojevrsten preizkus ravnotežja in, na srečo samo turnosmučarskih kož, ne pa tudi kože katerega od nas. Ta dan smo v smučarskem smislu imeli vrh rezerviran samo zase, bilo pa je na njem kar nekaj pešakov. Spust z vrha smo ubodli v smeri vzpona. A tudi tu nas je lepa strmina, v smučarskem zanosu, na mestu zapeljala preveč v levo. Odštamfati smo morali nazaj nekaj deset metrov, da smo v megli ponovno ujeli pravo smer. Vzpon z ledenika se mi je, tako kot običajno, neskončno vlekel. Morda tudi zaradi dežja, ki se je ponujal. Kopnine na rebru, preko katere je treba prenesti smuči in, ki se je končno prikazala iz megle, sem se razveselil kot otrok čokolade. Nisem pa bil navdušen nad Alenovo zamislijo, da bi se pri spustu na ledenik, držali bolj levega, strmega dela, a ko se je pognal v meglo in smo iz nje slišali prešerno vriskanje, smo mu kaj hitro sledili. In bili nagrajeni z odlično pomladansko smuko v lepi naklonini. Na ledeniku je sicer malo cukalo, prehodi pa so bili zvezni vse do razgledne ploščadi. Čeprav je bil večji del spusta zavit v meglo, pa se nas je tokrat PresenetljivO usmilila difuzna svetloba.
Informacije
RSS podatki
