Pregovor "Veliko babic, kilavo dete" očitno ne velja za turno-smučarske babice! Njihovo sveže poročilo s terena nas je prepričalo, da smo se odločili slediti njihovim smučinam – in splačalo se je.
Od njihovega obiska Peitlernocka pred dvema dnevoma je zapadlo slabih 10 cm suhega snega, ki je obetal dobro smuko. Na smuči smo stopili že na parkirišču v Innerkremsu in po lepo zvoženi cesti hitro dosegli Nockalmhof. Od tam smo se povzpeli čez planino Bärengrubenalm in po severovzhodnem rebru dosegli vrh.
Zadnjih 50 višinskih metrov je bilo snega malo, zato smo oklevali, katera smer bo najboljša za spust. Odločili smo se za bolj strmo severovzhodno pobočje. Sprva je bilo treba smučati previdno, saj so pod tanko snežno odejo prežale skrite skale. Nižje pa so se razmere izboljšale, in ko se je teren položil, smo se lahko popolnoma prepustili beli opojnosti vse do planine Kirchbaumeralm.
Tam smo ponovno vpregli pse in se po sončni cesti usmerili proti Grünleitennocku. Ko pa smo prešli na senčno stran, so se nam na smučeh začele nabirati težke snežne cokle. Sprva smo vztrajali, kože celo podmazali, a nato v nekem trenutku sklenili, da je za danes dovolj.
Sledil je spust – nihče ni želel biti zadnji, saj je bilo jasno, kdo bo plačal pivo!
Informacije
RSS podatki
