Razmere v gorah

RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov
Iskanje po bazi podatkov

Novejši prispevki: (30)

Ratitovec (Jure_Munda, 16.03.2025)

Večina tur se prične s telefonskimi sporočili potencialnim somišljenikom, osipom in na točki srečanja. Pred hotelom Lonca v Škofji Loki, sva z Lidijo preloživa potrebno opremo v Damjanov avto in sedli vanj, da se umaknemo padavinam, ki so bile v nekdanjih časih v temu časi sneg, a je to le nostalgičen spomin, in se posvetujemo kam.
Drsajoč na smučeh drsimo po gozdni cesti med visokimi smrekami. Tu in tam se umaknemo v gozd, da se izognemo kopnini pod smrekami. Iz sivine dneva nas spremljano padavine, ki se ne morejo odločiti med dežjem in snegom. Damjan, vedno natančen vodnik, ki na napravi vseskozi zasleduje pravilnost naše smeri, nas usmeri do barja Ledine. Po robu snežnega jezerca. Na križišču v bližini barja se odločimo za desno pot. Daljša je, a saj popotujemo po širjavah ratitovških poti. Kočno zimsko vzdušje, ko nas obsujejo snežinke, ko režemo smučino v mokro zasneženo cesto. Tudi snežna odeja se je debelila. Zavijemo proti planini Klom, zdrsimo mimo vabeče koče, ki poletne pohodnike vabi. Na križpotju poti se snidemo s smučino smučarjev iz smeri Prtovča. Trenutek kasneje nje avtorje tudi srečamo, vračajoče se v dolino. Bela megla nam ne dopušča vidne orientacije. Pravi zimski dan, ki pa mu nebi mogli pripisati temperatur. Spust proti vznožju Altenmaverja in vzpon naj. Dvigamo se v belino hvaležno sledeč smučini. Da bi zavili na vrh, smo vsi trije enotni: proti koči. Presekamo nekaj metrov v po nehojeni podlagi. Čuden občutek: ne veš kje so tla, kje nebo; vse je belo. Nato navzdol v smeri zvokov prihajajočih od koče. V objemu večne prijaznosti Krekovega doma, večne dobrote flancatov, se z njimi okrepčamo.
Drsimo po pršiču, ki je dodobra moker, se pa dobro sliši – pršič, najdemo stik pristopno smučino. Veselimo se, da se da lepo smučati kljub teži snega, da le tehniko prilagodiš. Vračamo se v smeri spusta, saj smo ocenili, da bo drsenje po utrjeni smučini bolj blagodejno. In bilo je, celo vijugati se je tu in tam dalo. Za konec pa nam je nebo ponudilo spravo: košček modrine. Celo podpisov kamenja nismo zasledili na smučeh.
Popotovanje je bilo čudovito. Na smernih tablah smo zlahka »nesli« časovne oznake. Če je bil vzpon do vrha označen za dve in pol uri, smo mi to storili v treh in pol urah. Seveda saj smo dobro ovinkarili.
V vsaj malo zimskem dnevu se veselili

Lidija, Damjan in Jure

PS
(foto Damjan)
lepa tura - priporočam

***pico
216.73.216.210(0)
3473495 (1912541,210,1560744)
3423953 (1905106,66,1518781)
razmere.e-gora.si