Na prvi poletni dan smo naredili turo na mogočni Johannisberg, ledeniški vrh v osrčju Visokih Tur, ki z elegantno piramidasto obliko in – za zdaj še – obsežnimi ledeniki suvereno kraljuje nad okolico. Tura je bila slovo od letošnje turnosmučarske sezone in hkrati svojevrsten preludij v poletje.
Pozno popoldne smo se s parkirišča podali skozi prijeten hlad predorov proti Gamsgrubenweg, na poti pa srečali le nekaj radovednih svizcev. Smuči smo si nadeli na višini okoli 2600 metrov in se po ozkem snežnem jeziku, s kratkim prestopom, povzpeli do spodnjega roba ledenika Bockkarkees. Koča Oberwalderhütte nas je pričakala tik pred mrakom – ravno v trenutku, ko je visoko pod vrhom Mlaega Kleka potekala reševalna akcija.
Kljub pozni uri so nas v koči prijazno sprejeli in postregli z večerjo. Zelenjavno-zeliščne cmoke (sumimo, da je Eva prek spleta naročila vegi večerjo za vse) bi fantje z veseljem zamenjali za dunajca, a juha in sladica sta nam šli prav lepo v slast.
Zjutraj smo bili točno ob 6.30 že pri res bogato obloženem zajtrku, nato pa stopili na zmrznjen sneg in se spustili pod južno pobočje Johannisberga. Sprva nas je mikala smučina v smeri Schneewinkelkopfa, a smo naposled prisluhnili Janezovi želji, da se povzpnemo na njegov vrh.
Na vrh smo se vzpeli v širokem zložnem loku, v smeri urnega kazalca. Ob lepem vremenu, kot smo ga imeli tokrat, je Johannisberg res čudovit razglednik. Ker je bil sneg v položnejši zahodni flanki še pomrznjen (pri vzponu smo si proti vrhu pomagali s srenači), smo sledili Alenovi odločitvi, da odsmučamo po osončenemu južnemu grebenu na katerem je sonce sneg že dovolj omehčalo, da so smuči mehko zdrsnile in smo brezskrbno odsmučali v smeri Oberster Pasterzenboden.
Smuči so mehko drsele v smeri Oberster Pasterzenboden (Foto Alen)
Informacije
RSS podatki
