četrtek 16.maj 2024 - 19:43 Informacije |
Razmere v gorah |
RSS podatki
Vseh zadnjih 20 prispevkov Iskanje po bazi podatkov
Novejši prispevki: (30)
|
Šija, z Vogla na Primorsko in v Bohinj, Vrh Krnic (powderhunter, 18.01.2011)
Zaradi zelo dobre smuke na Rodici in vzhodno od nje, sva bila z Afriškim Janezom radovedna, kakšne so razmere na zahodnejših vrhovih tega
grebena. Ujela sva gondolo ob 8.30 in se nato kot prva potnika odpeljala s štirisedo na Orlove glave, od tam pa spet kot prva še z enosedežnico Šijo.
Za začetek sva z derezami osvojila Šijo. S Šije sva naredila najprej nekaj zavojev naravnost navzdol čez severno pobočje. Sneg ni bil pretrd in so
robniki lepo prijemali. Nato sva prečila pod zahodni vrh Šije (Vrh Dlani) in odvijugala prek njegovega širokega zahodnega pobočja v dolinico izpod
Vrat. Zgoraj je bilo trdo, a ne preveč, v dolinici pa sva naletela na gladek sloj suhega snega, ki se je lepo luščil od trše podlage in dajal občutek
vožnje po pršiču. Malo trše je bilo spet v dolinici tik pred planino Zadnji Vogel, kjer sva se ustavila, si na smuči prilepila pse in jih oborožila
še s srenačami. Tako opremljena sva se vzpenjala proti Voglu(1923m). Prvi klanec je bil kar trd, v široki dolini pod Voglom je bilo nekaj rahle
skorje, nad 1600m pa sva naletela najprej na tanek sloj pršiča, višje pa ga je bilo vse več in na vršnem pobočju Vogla ga je bilo vsaj 30cm. Kljub
temu sem potegnil lepo smučino vse do vrha, Janez pa se je na vršnem pobočju raje odločil za vertikalno linijo in uporabo derez. Na vršnem grebenu je
neprijetno zapihal vzhodni veter, ki se je do vrha še okrepil. Zato se na vrhu nisva veliko obirala. Pripravila sva se na smuko in si za začetek
ogledala razmere na vrhu širokega jugovzhodnega pobočja. To pobočje me je že dolgo mikalo, zdaj pa sem imel s sabo še radovednega Afriškega Janeza.
Na vršnem delu pobočja je bil le tanek sloj južnega snega na trdi podlagi. Ugotovila sva, da naju bo bogastvo pršiča na severnih pobočjih Vogla
počakalo in sva se ob 12h odločila, da zaradi dobrih razmer najprej smučava prek jugovzhodnega pobočja, a se obrneva, če bi naletela na bistveno
slabše razmere. No, teh slabših razmer ni bilo in sva kar vijugala in vijugala prek tega širokega, polikanega pobočja. Ker sem si pobočje že večkrat
ogledoval od daleč, sem vedel, da bo v spodnjem delu potrebno prečiti desno(proti jugu). Že v prvem poskusu sem našel najprimernejši prehod prek
grape in grebenčka, po naslednji široki grapi pa sva nadaljevala z vijuganjem. Sneg se še vedno ni nič spremenil in sva nadaljevala s smuko do roba
redkega bukovega gozda in naprej skozenj. Tu je bilo snega že manj, je pa še vedno lepo držal in sva s smuko nadaljevala še prek poseke, v dolinico
in še malo skozi gozd, dokler se ni snežna odeja nenadoma končala na višini 1170m, kakih 30m nad mulatjero, ki povezuje planino V Prodih in planino
Razor. V tisto redko bukovo gmajno je lepo sijalo sonce in še nekaj primernih kamnov je bilo lepo razpostavljenih, pa sva si tam privoščila malico.
Malo po 13h pa sva si oprtala smuči in se začela vzpenjati nazaj proti Voglu. Za vzpon sva si izbrala sprva kopen grebenček, na katerem sva ujela
celo stezico. Po kakih 200 višinskih metrih vzpona je bilo snega že dovolj, da sva vzpon nadaljevala na smučeh. Na gozdni meji sva z grebenčka zavila
v grapo, ki naju je vodila proti sedlu med Voglom in Žabiškim Kukom. Tam sva že potrebovala srenače in ker je bilo vedno manj manevrskega prostora,
sneg pa vedno trši, sva na 1650m smuči zamenjala z derezami. Z derezami pa sva se brez težav in skoraj brez vdiranja povzpela na sedlo, potem pa
proti desni do vrha Vogla. Na vrhu naju je spet sprejel neprijeten veter, pa tudi čas naju je priganjal in sva se kar hitro pripravila na smuko. Že
kar takoj na vrhu sva izkoristila pršič pod grebenom in prečila po njem levo na široka pršičasta severna pobočja ter odvijugala prek njih. Janez je
smučal do transverzalne table in se tam pripravil na zadnji vzpon na smučeh na Vrh Krnic, jaz pa sem previjugal še spodnjih 100 višinskih metrov
pršiča, nato pa pohitel nazaj navzgor po smučini za Janezom na Vrh Krnic(1896m). Tam sva se še zadnjič pripravila na smuko, si ogledala zahajajoče
sonce. Vse je šlo po predvidevanjih in tudi tokrat naju je čakalo fenomenalno vijuganje prek severnega pobočja. Tudi zgornji del dolinice proti
planini Kal je bil pršičast, nižje pa je sneg postal trši, a robniki niso imeli težkega dela. Zoprno je bilo samo to, da je bil spodnji del doline
splazen in je bilo treba priti prek trde, bunkaste plazovine, vseeno pa ni bilo težav. V dolinici pod planino Kal so naju malo premetavali kuclji,
sneg pa je bil dober. Trši je bil spet skozi gozd, dokler nisva prismučala do smučarske proge skozi Žagarjev graben. Ta je bila do dolge ravnine lepo
smučljiva, nižje na značilnem S-u pa je sneg postal zelo trd in pojavljati so se začele kopnine. Ob robu sva vseeno našla zadovoljive prehode, nato
pa smučala skozi gozd, kjer je bilo več snega do višine 870m. Sledil je kratek sestop na kopno progo, nižje pred iztekom klanca pa se je spet pojavil
sneg, ki sem ga s pridom izkoristil, Janezu pa se že ni več dalo snemati smuči s hrbta. Spodnja dva kilometra položne proge do postaje gondole v
Ukancu sta bila večinoma pokrita z ledom, kar sem tudi izkoristil za prevoz na smučeh. Ob polni luni sva se zadovoljna vrnila k avtu. Ves dan sva
imela za smučanje izredno dobre razmere in sva z opravljeno turo zelo zadovoljna. V danih razmerah je bilo celodnevno smučanje na Voglu(1923m) očitno
res prava izbira. Težko bi še kje združila toliko pršičarjenja in odlične pomladne smuke v enem dnevu :)
|
***pico
3.128.197.164(0)
1352592 (761793,202,590597)
1300574 (732598,66,567910)
razmere.e-gora.si