V petek se nama ni mudilo. Počasi sva jo ubirala v strmino nad kočo na Vojah do planine Grintovica. Šele tik pred planino sva stopila na sneg. Torej je snežna odeja na 1200 metrih. Ob ognju in na njem pripravljajoči večerji sva skovala jutrišnji načrt.
Snega je bilo od prejšnjega tedna skoraj pol manj. Osoje pa so komajda še dopustile prehod s planine v gozd. Sneg je bil komajda pomrznjen, a prijeten za hojo. Po grapi pod planino Krstenica se je skorja rahlo predirala. Od planine dalje sva drsela po trdem srencu, ki bi držal tudi pešaka. Zaradi varnosti pri prečenju pod Stogom sva nadela srenače. V dolini pod Škednjevcem naju je sonce pomladansko pregrevalo in mehčalo gornji del snežne odeje. Kože so dobro grabile vse do vrha. Mestoma v osojah sva naletela na zapihan pršič, ki naju je "obogatil" s coklami, a ne uznanovoljil. Končno je na vrhu malo zapihalo. Iz vrha Kanjavca sta vijugala dva smučarje iz Velske doline so se prikazali trije. Smuka navzdol....do 10 cm odtajanega srenca...Dolino je napolnilo vriskanje. Na Krstenici sva jo ubrala višje do razglednika in se prepustila soncu.
Smuka do Krstenice je bila božanska, po grapi skorja, ki ni dopuščala brezskrbnega vijuganja, po gozdu do planine pa v zgornjem delu naporen predirajoč gnilec, nižje pa ledeni predeli pod smrekami. Za silo se je dalo pripeljati do stanu.
Informacije
RSS podatki
